Nadaljevanje iz: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Istra [2]

Nekdo nas je videl in nas stekel zatožit »milicijonerom«

Moč kletve, moč molitve, str. 96–100: Bližal se je pust in otroci smo ga želeli praznovati po svoje. Že nekaj stoletij je bil pustni čas tisti, v katerem lahko počneš kaj nevsakdanjega. Zato smo se štirje vrstniki dogovorili s prijatelji iz Počekajev, da bomo na pustno nedeljo nekoliko našemljeni obiskali nekaj zaselkov. Največja atrakcija naj bi bil jaz, ker sem že nekoliko znal igrati na harmoniko. Že zgodaj zjutraj sta k Svetemu Duhu prišla prijatelja iz Štrpeda, nakar smo se odpravili do Počekajev, skoraj uro hoda. Zbralo se nas je deset in kar po železniških tirih smo jo ubrali proti Gornji in Dolenji Nugli. To je bilo dodatnih pet kilometrov hoje, a s tem si nismo delali težav, saj je bil čas pusta, veselja, razposajenosti. V obeh Nuglah so nas ljudje povsod lepo sprejeli in pogostili. Popoldne smo se vračali v Počekaje. Na tej poti nas je nekdo videl in nas stekel zatožit »milicijonerom«.

Emil Zonta Foto: Ivo Žajdela

Strogi ukaz so izrekli v jeziku, ki sem ga začel sovražiti

Mene, prijatelja Klaudiota in tista dva iz Štrpeda je čakala še dolga pot do Svetega Duha. Še pred našo vasjo nas je zalotila noč. Ko smo prišli do prve svetoduške hiše, so pri kapelici čakali trije miličniki in nas s strogim ukazom zaustavili: »Ha! Tu ste naše ptice, končno smo vas dočakali in zdaj vas bomo peljali v zapor v Buzet!«

Približali so se tudi nekateri sosedje, vendar jih miličniki niso pustili zraven. Prikazala sta se tudi moj in Klaudiotov oče. Milicioner je rekel: »Če boste pridni in ubogljivi, vas ne bomo zavezali, v nasprotnem bomo vse štiri povezali tako, da ne boste mogli zbežati.« Ta strogi ukaz je bil izrečen v jeziku, katerega sem začel sovražiti. Za korak sem stopil naprej in po domače rekel: »Ma rimonika lahko dom mojeme ćaćete?« To je dovolil, ampak podvomil je v mojo vdanost »narodni vlasti«, ker sem imel harmoniko. Dobro je bil naučen, da sovražniku ne smeš zaupati in ga moraš tolči po glavi. Nam aretirancem se tudi moj in Klaudiotov oče nista smela približati. Milicioner mi je dovolil, da se v njegovem spremstvu približam očetu, a me je krepko držal za ramo. Oče je stal blizu okna Milana Jakca Žamara in skozi kuhinjsko okno je prodirala medla svetloba, ki mu je nekoliko osvetlila obraz. Nisem si upal ga pogledati v oči, ker bi me izraz na njegovem obrazu bolj prizadel kot aretacija. Predal sem mu harmoniko.

Cerkev Svetega Duha, klonica. Foto: Ivo Žajdela

V svoji zaslepljenosti se niso zavedali, kako razdiralno delujejo

Preden smo se začeli premikati skozi vasico, je glavni »milicioner« na glas zapovedal: »Če bo kdo od vas štirih hotel zbežati, bomo za njim streljali. Ste razumeli!?« Aretiranci smo bili tiho. Med sosedi je nekaj završalo. Spominjam se tete Ane Žamarove, da je na glas zastokala in rekla: »Ma kaj delajo z otroki!«

Od več kot dvajset navzočih sosedov sem pričakoval, da se bodo uprli. V sebi sem si zamislil, kako bom skočil na glavnega miličnika in ga močno ugriznil v roko. Čutil sem, da mi bo uspelo. Nič od tega! Moral sem se vdati v usodo in sprejeti nadvlado tistih vodij in njihovih izvrševalcev, ki pod krinko in v imenu ljudstva samovoljno odločajo o usodi tudi še odraščajočih otrok. V svoji zaslepljenosti se niso zavedali, kako razdiralno delujejo. V Istro so mnogi prišli polni sovraštva. V vsakem, ki je živel ali se rodil v času kralja Emanuela, so videli vse, samo ne človeka. Takoj so nas hoteli vse prevzgojiti. Ker se vseh odraslih ni dalo spreobrniti in postaviti na edino pravilno pot, so to počeli z otroki. Za te in podobne dogodke nikoli nihče ni bil poklican na odgovornost in ni odgovarjal za nasilje.

Cerkev Svetega Duha, napis nad vhodnimi vrati pod klonico. Foto: Ivo Žajdela

Nihče si ni upal nič reči, ker so bili »milicioneri« zelo resni

Ko smo šli mimo Klaudiotove hiše, sta na pragu stali njegova mama in sestra. Pred hišo Balanovih so nas pozdravile vse tri hčere: Marija, Dragica in Anica. Moja mama in sestra sta bili na našem dvorišču. Mama je nekaj protestirala. Do nje je prišel oče in jo tolažil. Mama je začela jokati. Njen jok me je tolažil vso neprespano noč in drugi dan, dokler se nisem vrnil domov.

Približevali smo se Štrpedu. Pri gostilni Pole Kriščana so priredili ples. Ko so nas trije uniformirani, oboroženi čuvarji nove, končno prave, civilizirane, demokratske družbe, ki so po nalogu sposobnih komisarjev aretirali štiri utrujene otroke, skratka kriminalce, rušilce in nevarne nasprotnike nove Jugoslavije, prignali pred dvorano, so vsi prišli pogledat. Nihče si ni upal nič reči, ker so bili »milicioneri« zelo resni. Na čelu kolone je hodil komandir s pištolo, druga dva pa sta imela brzostrelki »na gotovs«, se pravi pripravljeni za streljanje. Gledalci so bili presenečeni. Karavana je šla naprej.

Cerkev Svetega Duha, poslikava na pročelju pod klonico. Foto: Ivo Žajdela

Nikamor! Z nami v zapor, ker sta aretirani.

Proti plesni dvorani sta prihajali ženski, oblečeni v dolga bela krila, okrog pasu pa sta imeli opasan pisan predpasnik in ramena ogrnjena s svilenim rdečim šalom. »Drugovi« so ju ustavili. Glavni »milicioner« ju je vprašal: »A kamo vi ljepotice?« Ker je bilo že temno, nista takoj ugotovili, v kakšno godljo sta padli. Najbolj ju je begal pogled na štiri otroke. Iz presenečanja ju je spet zbudil vodja: »Vprašal sem, kam gresta tako našemljeni?« »Gremo plesat, čakajo nas prijatelji!« »Nikamor! Z nami v zapor, ker sta aretirani.« Postavili so ju na začetek karavane. Zelo sta bili presenečeni, tako da si nista nič upali. Le ko smo se približali njihovim hišam, sta vprašali, če smeta domov se preobleč.

»Ne, nikamor! Naj vaju vidijo takšne na Fontani v Buzetu!« Nekoliko našemljeni Štrpešćici sta se vdali v usodo. Z rokami sta si povzdignili dolga krila, da si jih nista pohodili. Ena od dveh je imela tudi naramno torbico, ki ji je večkrat zdrsnila, da si jo je morala kar naprej nameščati. Pri tem opravilu je morala spustiti rob krila, da se je spustilo do čevljev. Njene težave s krilom in torbico so mi postale zabavne.

Ko smo šli mimo hiše našega najmanjšega pustnega prijatelja, je začel jokati. Na cesto je stopil njegov oče in zahteval, naj otroka pustijo doma. Glavni »milicioner« je bil nejevoljen, ampak oče, ki se mu je pridružila tudi mati, je bil zelo odločen. Miličnik je moral popustiti, ker je nova oblast zelo spoštovala očeta našega prijatelja. Takoj po propadu italijanske vlade je bil namreč zelo aktiven pri organiziranju NOB.

Cerkev Svetega Duha, poslikava na pročelju pod klonico. Foto: Ivo Žajdela

Kjer je Udba v izpraznjeni mestni palači imela svojo postojanko

Ko je prve dni oktobra 1943 nemška motorizirana enota prispela v mojo vas, je namreč nemška komanda na vidno mesto postavila zelo viden plakat, na katerem so bila z veliki črkami v italijanščini in slovenščini napisana imena domačih organizatorjev ljudskega odpora. Med njimi je bilo tudi ime očeta našega pustnega tovariša. Vendar kljub nekaterim ugodnostim je partizanski aktivist izkoristil prvo priložnost, da je v Štrpedu zapustil lepo in veliko domačo hišo, lepo opremljeno kovačnico in se z družino preselil v Koper.

Na Fontani je bilo nekaj uradnih pohajačev. Ko se je naša pisana druščina približevala, so se zbrali sredi placa pred hotelom. Na naš račun so padale razne opazke in zasmehovanje. Milicioneri so se počutili zelo počaščeni in odgovarjali so na pripombe na naš račun. Med zasmehovalci ni bilo nobenega domačina, kar je izdajala govorica. Povzpeli smo se v stari del mesta, kjer je Udba v izpraznjeni mestni palači imela svojo postojanko. Zgradbo sem poznal še iz časov, ko je pri nekdanjih lastnikih moja mama šivala in sem v družbi njihovih otrok preživel lepe trenutke v igri, za njihovo lepo mizo sem pri kosilu veliko videl in slišal in se marsičesa naučil.

Ni se nehal dreti in groziti, ampak ga nisem ubogal

Nas otroke so »drugovi« ločili od aretirank. Zaprli so nas v sobo, v kateri je bila pisalna miza, za katero je nekoč sedel nekdanji lastnik. Za mizo pa je bil njegov stol. Na drugi strani je stala lesena klop, ki je nisem poznal, ker nekoč ni sodila v ta prostor. Vstopil je »druže« in jezno zavpil, zakaj nismo vstali, ko se je prikazal na vratih. Moja prijatelja sta vstala, jaz pa ne. Spet se je zadrl, vendar ga nisem poslušal. Ni se nehal dreti in groziti, ampak ga nisem ubogal. Bilo mi je popolnoma vseeno, kaj se bo z mano zgodilo. Vedel sem, da če ne drugo mu bom odgriznil uho. Pripravil sem se: če se mi približa, ga bom naskočil. Postal sem ponosen na maščevalnost, ki je do tedaj nikoli nisem občutil. Nisem več občutil nobene utrujenosti, zaspanosti, niti ne gladu. Želel sem le, da del mojega trpljenja še kdo občuti. In na vrsti bo tisti, ki se me bo prvi dotaknil ali me žalil.

»Druže« nas je nadlegoval in mučil do enih ponoči

»Druže« nas je nadlegoval in mučil do enih ponoči. Res ni vedel, kaj naj nas vpraša. Imel je velike težave z lastno pametjo in takšna so bila tudi njegova vprašanja in obnašanje. Primitivizmu botruje nasilje, skupaj gresta z roko v roki in povsod sejeta veliko gorja. Spraševal nas je, kdo od sorodnikov živi v Trstu, kdaj so šli v Trst, ali imajo velike ali majhne otroke, če naši očetje zvečer hodijo na obiske v Črnico, Perce, Sočergo ..., kdo prihaja na obiske, če redno hodimo k maši, kaj govori pop, o čem se doma pogovarjamo ... Ta vprašanja smo morali poslušati tudi po desetkrat. Od nas je zelo malo izvedel ali nič.

Pogled na Buzet s kraškega roba. Foto: Ivo Žajdela

»E sada ćemo vas voditi na mučenje i na vješanje!«

Nismo smeli na stranišče in niti vode nam niso dali. Ko je zapustil sobo, smo nemo obsedeli na leseni klopi. Ob štirih zjutraj sta v sobo stopila dva izpraševalca in dobesedno izjavila: »E sada ćemo vas voditi na mučenje i na vješanje!« Takrat sem spregovoril: »Lahko nas vodite, kamor hočete, lahko tudi na plavanje!« In začel sem se smejati, kar ju je zelo presenetilo. Rekel je: »A, vidim, da imaš jezik in znaš govoriti!« Spet sem umolknil in spoznal, da je taka obramba najboljša, pa še nič ne stane. Še dobro, da ni imel možnosti pogledati v mojo notranjost, v kateri bi videl, kako v meni raste sovraštvo. Začel sem razmišljati, kako še bolj povečati sovraštvo in kako se maščevati in vsaj enega uničiti, zaklati, prebosti, mu odrezati jezik, izruvati srce ali vsaj odgrizniti nos, uho. Počutil sem se odraslega in enakovrednega. Za vedno mu lahko pustim znak! Na mojo srečo nisem nikoli nikogar niti udaril.

Od pol osmih zjutraj so nas spustili iz zapora in nam zabičali, da moramo v šolo. Miličnik pa je dodal, da bomo šele tam videli, kaj nas čaka. Vse do šole nas je na razdalji desetih metrov spremljal »druže milicijoner«. V resnici mi je bilo popolnoma vseeno, kaj nas čaka v šoli. O Udbi, miličnikih in nekaterih učiteljih sem že imel svoje mnenje.

Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Buzet, Istra [4]

Ivo Žajdela, Moč kletve, Emil Zonta, Demokracija, 29. 8. 2013

1/7