Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Jakob Ukmar, Miroslav Bulešić, birma, Lanišče, Istra [7]

Str. 159–165: Zločin nad duhovnikoma je mnogim pognal strah v kosti. »Komunište« so na razne načine začeli kazati svojo moč in odločnost, da nas bodo vse prevzgojili in pridobili na svojo stran. Kdor bo trmaril in se ne bo vdal, pa naj kar gre in vse njegovo bo ostalo za nas, njega pa čaka globoka črna jama.

Prireditev v Kopru 13. novembra 2013, namenjena Miroslavu Bulešiću. Emil Zonta je četrti z leve. Foto: Ivo Žajdela

Pokopali so ga z lastno krvjo poškropljenim talarjem iz leta 1947 v Laniščah

Župnik Štefan Cek je svoje bogato kulturno življenje končal v Dekanih, kjer je tudi pokopan. Mons. Jakob Ukmar je preminil 2. decembra 1971, pokopan je v predmestju Trsta, v Škednju. Na pogrebni slovesnosti je o njem dr. Škerl povedal: »Bil je skromen in ponižen. Pri njem niste videli talarja z rdečimi gumbi. Svojega, poškropljenega z lastno krvjo iz leta 1947 v Laniščah, je skrbno čuval v želji, da ga pokopljejo z njim.« Škedenjski kaplan Dušan Jakomin, od leta 2004 postulator za Ukmarjevo beatifikacijo, je vedel za škofovo željo in mu jo tudi izpolnil, čeprav se sicer pokojnega duhovnika obleče v mašno obleko vijoličaste barve.

Prireditev v Kopru 13. novembra 2013, namenjena Miroslavu Bulešiću. Od leve: Ines Cergol, Emil Zonta, Stanko Novak, Darij Gregorič, Vladimir Žmak in Danijel Cek. Foto: Ivo Žajdela

Veliko več kot med nemško okupacijo sem se za očeta bal po vojni

Spominjam se, kako sta se moja starša v moji prisotnosti izogibala pogovora o uboju. Ampak za to, kar se je dogodilo v Laniščah, nista našla opravičila. Starejši v vasi se tudi niso na glas pogovarjali o uboju.

Najbolj mi je bilo žal očeta. Veliko več kot med nemško okupacijo sem se bal zanj. Da se tudi sam boji za lastno življenje, je bilo razločno videli na njegovem obrazu. Če so do Lanišč prispeli razgrajači z namenom, da javno usmrtijo duhovnike, ni prav nič težko kjer koli in kadar koli zaklati ali ustreliti posameznika.

Kdo naj še verjame in zaupa pravici?! Kam se obrniti in kje poiskati zaščito za golo življenje?! Ljudje so se začeli glasneje pogovarjati in iskati izhode. Nihče ni javno protestiral, ker si ni upal. A pogovarjali so se, čeprav je bilo slišati, kot da se pomenkujejo o domačih opravilih in živalih iz domačih štal: kje je potrebno naredi »raboto«, koliko se je razvila peronospora, čigava krava daje več mleka, kateri vol je že vajen vprege in jarma in na kateri strani boljše vleče.

Prireditev v Kopru 13. novembra 2013, namenjena Miroslavu Bulešiću. Prva z leve je Ines Cergol, drugi Emil Zonta. Foto: Ivo Žajdela

Tudi duhovniki si niso upali nič reči

Tudi duhovniki si niso upali nič reči. Veliko več so zahajali v vasi in med ljudi, vendar so bila snidenja kratka. Iz pogovora med očetom in njegovim prijateljem sem razbral, da se duhovniki bojijo za lastna življenja, vendar so dali vedeti, da je pravica na njihovi strani. To zavest jim je vlival tudi duh nedolžnega pokojnega mladega duhovnika. Vsi obredi in pridige so se odvijali v strogo verskem duhu, brez političnih primesi. Vse maše so bile prežete z duhovnostjo. Vernikom je to tudi odgovarjalo, saj pristna vsebina Evangelija nikomur ni mogla škodovati. Vezi med duhovniki in verniki so se zelo poglobile, a navzven je vladala previdnost: duhovniki se niso preveč družili z ljudmi, ker nikoli ne veš, kdo te lahko posluša. Tudi verniki se niso preveč družili z duhovniki, ker nikoli ne veš, kdo te lahko vidi in ovadi miliciji in Udbi, ki je takoj stopila v akcijo.

Emil Zonta na prireditvi v Kopru 13. novembra 2013, namenjeni Miroslavu Bulešiću; s knjigo Moč kletve, moč molitve. Foto: Ivo Žajdela

Učiteljica je razlagala, da ni lepo in niti higiensko ob nedeljah hoditi k maši

V šoli smo poslušali razlage učiteljice, da ni lepo in niti higiensko ob nedeljah hoditi k maši. V cerkvi se nagnetejo umazani kmetje, ki se ne umivajo in smrdijo po gnoju, vsi nosijo prepotene srajce, jope in hlače. Ko je govorila o smrdečih kmečkih oblačilih, nam je z grimaso nazorno pokazala, kako ostuden smrad se širi in nas še podučila, kako je to neokusno in ničkaj prijetno. Skratka nekulturno! Ostareli kmetje globoko dihajo in izdihujejo smrdečo soparo, ki jo mi mlajši vdihujemo, kar je zelo škodljivo za naša mlada otroška pljuča. Pa še tisto smešno smrdeče kadilo, s katerim napolnijo cerkev. Tudi v blagoslovljeno vodo vsi namakajo svoje prste, kar ni higiensko! Navsezadnje, zakaj bi se mi mladi sploh družili z ostarelimi, saj se od njih nimamo kaj naučiti. »Za to so šole, v katerih bomo učitelji skrbeli za vašo vzgojo in vsestranski napredek!«

Nova oblast je v iskanju razrednega sovražnika vse bolj glasno kazala na Cerkev

Nova oblast je v iskanju razrednega sovražnika vse bolj glasno kazala na Rimskokatoliško cerkev. S pridom so objavljali fotografije visokih cerkvenih veljakov, ki v levi roki držijo križ in z desno blagoslavljajo orožje, s katerim so italijanski vojaki šli na vojne pohode po Evropi in Afriki. Ha, poglejte, središče te veroizpovedi se nahaja v sovražni državi. Ta se imenuje Italija. In poglejte, koliko teh Italijanov živi tukaj v Istri. Oni so še vedno ideološki nosilci režima, ki smo ga potolkli. Zato so vsi duhovniki naši in vaši sovražniki, vera pa, kot je rekel Marx, je le opij za ljudstvo!

Duhovniki so se obnašali kot prave žrtve, kar so v resnici tudi bili, obenem pa niso mogli sprejeti dejstva, da izgubljajo položaj, ki so ga imeli stoletja. A zavedali so se, da edinstvene bogate zgodovine, ki sloni na zakonih vesolja, ne more nihče zanikati, niti uničiti. Mnoga obeležja, ki jih je postavila človeška roka, so preveč vidna, dragocena in nenadomestljiva za človeštvo. Duhovniki in verski vodje so dobro vedeli, da so po vsem svetu mnogi režimi in vladarji ljudem odvzemali imetje, svobodo in življenja, niso jim pa mogli vzeti in prepovedati vere in upanja.

Duhovniku Franjo Ravnikar v Kubedu: »Ta zemlja je sveta, ta zemlja je naša.«

Ne glede, kateri barvi, prepričanju, ideologiji človek pripada, vedno je najbolj pomembno, da ostane človek, da spoštuje sebe in svojega bližnjega. A je že tako, verjetno od izvirnega greha dalje, da je najteže ohraniti človeško dostojanstvo. Zdi se, da je človek zelo pokvarljiva roba, brez garancije. In zlo se začenja tedaj, ko dajo ljudje prednost prepričanjem na račun človečnosti.

Tudi med duhovniki so bili taki, ki so najprej videli človeka in njegove stiske, bojazni, in taki, ki jim je največ pomenila ideologija, privrženost, čast, oblast ... Velikokrat sem že omenil klenega Kraševca, gospoda Dominika Pegana, ki je služboval kot župnik v Črnici in je znal živeti z ljudmi. Ob verouku je otroke učil tudi branja in pisanja, znal je prijeti za motiko, z odprtostjo se je učil našega narečja, skratka, znal je živeti z ljudmi. Podoben primer je bil njegov prijatelj, duhovnik in prvi pesnik slovenske Istre, Alojz Kocjančič, doma iz Kubeda. O duhovniku Franju Ravnikarju, deželnozbornem poslancu, ki je kot slavnostni govornik odprl leta 1870 prvi istrski tabor v Kubedu z besedami »Ta zemlja je sveta, ta zemlja je naša«, mi je veliko pripovedoval oče. Lik Ravnikarja in njegovo geslo sem ponotranjil leta 1990, ko sem pripravljal prireditev ob 120. obletnici tabora.

Istra je skozi stoletja ustvarila samosvojo kulturo

Temelj, na katerem so taki duhovniki gradili svoj dobrosrčni odnos do ljudi, je bilo spoštovanje identitete ljudstva, med katerim so živeli in delovali. Kar pa se tiče identitete, je bila Istra vedno poseben primer, s svojim narečjem, odprtim v slovenski, hrvaški in italijanski jezik, je skozi stoletja ustvarila samosvojo kulturo, ki je bila v veliki meri na veliko višji ravni od tiste, ki so jo reklamirali novi oblastniki. Ne le materialna, temveč tudi duhovna kultura je Istranom pomenila neodtujljivi del in vir lastne identitete. Tudi zato so bila praznovanja, med njimi so posebno slovesno praznovali redke nove maše, neprecenljivi dogodki, ob katerih so v radostnem druženju lahko izražali njim lasten način življenja.

Črniška fara je doživela svoj edinstveni dogodek maja 1947. V Črnici se je zbrala velika množica ljudi, saj je bil to v celem stoletju največji dogodek v črniški fari. Mnogi iz širše okolice so želeli prisostvovati novi maši mladega mašnika Antona Merlića iz Percev.

Črniška fara je doživela svoj edinstveni dogodek maja 1947

Črniška fara je doživela svoj edinstveni dogodek maja 1947. V Črnici se je zbrala velika množica ljudi. Mnogi iz širše okolice so želeli prisostvovati novi maši mladega mašnika Antona Merlića iz Percev. Ob severni strani cerkve je bil postavljen začasni oltar, ob katerem naj bi Toni opravil svojo prvo mašo. Po nekaterih neuradnih podatkih je na svečanost prišlo tri tisoč ljudi. Oče me je na slovesnosti občasno dvignil na ramena, da sem lahko pogledal, kaj se dogaja okrog oltarja.

Nova maša Antona Merlića v Črnici maja 1947, s staršema in bratom. Vir: knjiga Moč kletve, moč molitve, str. 165

Duhovnika Antona Merlića so zaprli v Kopru

Gospod Merlić je od leta 1935 pa do leta 1943 študiral na semeniški gimnaziji v Kopru, kjer je tudi maturiral, leta 1947 pa je končal semenišče v Gorici. Po opravljeni novi maši je kot duhovnik služboval v neki vasi pod Učko. Nekaj let pred upokojitvijo, leta 2010, je služboval v Laniščah. Obiskal sem ga dvakrat in ob vsakem obisku sva se veliko pogovarjala o nekdanjem življenju v Percih in pri Svetem Duhu in sploh o novem družbenopolitičnem stanju v Istri.

Skupaj sva tudi odmaknila knjižno omaro, da sva na zidu odkrila presušene kaplje krvi pokojnega Miroslava Bulešića.

Gospod Merlić je bil v Kopru leta 1953 za samo eno besedo, izrečeno v nepravem času in na nepravem kraju, obsojen na šest mesecev zapora. Zaprt je bil v koprskih zaporih.

Družinski list je izdala »kapelanija« Črnica v župniji Buzet, ki je sodila v tržaško-koprsko škofijo in v Okraj Koper, slednje pa je uradnik prečrtal in dopisal »Kotar: Buzet«. Tudi kaplan v črniški fari, Ratislav Udovičić, je bil očitno zelo zmeden, saj je Ana – Ljudmila postala sin, Emil – Ivan pa hči.

Tudi v lastni hiši sem se moral z njim pogovarjati samo knjižno hrvaško

Povsem drugačna pa je bila moja osebna izkušnja z drugim črniškim župnikom, gospodom Macuko. Bil je eden od dobrohotnežev, ki so želeli vplivati na mojo življenjsko orientacijo. Na mnoge načine se mi je približeval. Pomagal mi je tudi pri urejanju čebelnjaka, ki sem ga kljub svojim petnajstim letom uspel povečati na deset panjev. Na vsak način je želel, da bi jaz postal mali strežnik pri mašah. Starša nista imela nič proti, ker sta vedela, da nikoli ne bom pristal na to, a izbiro sta seveda prepustila meni. Gospod Macuka mi je večkrat govoril o Mohorjevi družbi, katere dejavnost je razvijala splošno izobraževanje kmetov in preprostih ljudi. Družba v Trstu je tiskala razne brošure in literaturo tudi v hrvaškem jeziku. Še kot zelo mlad je postal njen aktivni član. A njegovo reklamiranje me ni prepričalo, saj sem zaslutil, da je vse preveč nacionalno usmerjen, zato tudi nikoli nisem ministriral. Čeprav je študiral teologijo v Gorici in je bil doma iz jugovzhodne Istre, se je večkrat izkazal za prikritega sovražnika Slovencev in Italijanov. Razumel sem, da se je moral v Istri prilagajati hrvaškim nacionalistom in komunistični oblasti, saj sem tudi sam hitro dozoreval in z očetovo pomočjo spoznaval mnoge plati življenja, a Macukovo ekstremno delovanje mi ni odgovarjalo. Tudi v lastni hiši sem se moral z njim pogovarjati samo knjižno hrvaško. Mislim, da je bil gospod Macuka v Črnici in njeni okolici najbolj zaslužen za brisanje vse preteklosti. Bil je člen verige, v kateri se srečata politika in vera.

1/11