Emilijan Cevc je bil osrednja osebnost med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji, učenci profesorja Franceta Steleta.

V mladosti se je sprva posvečal literaturi, predvsem pisanju lirske proze, ki je s svojo čustveno neposrednostjo in človeško globino potem prevzela cele generacije bralcev, a zaradi avtorjevega omahovanja doživela ponoven izid šele v njegovih poznih letih.

V njej je zajet že ves Cevčev odnos do življenja, Boga, narave in umetnosti, prav tak, kakršen je razviden tudi iz njegovega poznejšega umetnostnozgodovinskega pisanja.

Po vojni, ko je doštudiral umetnostno zgodovino, se je posvečal predvsem odkrivanju in preučevanju našega tedaj še komaj znanega srednjeveškega kiparstva, sicer pa je raziskoval vsa likovna umetnostna področja na celotnem slovenskem ozemlju, še posebno na osrednjem Škofjeloškem, in tudi v zamejstvu.

Uveljavil pa se je tudi kot najbolj eminenten spremljevalec in pojasnjevalec sodobne likovne umetnosti, za nekatere od svojih starejših sodobnikov in vrstnikov že kar kot kongenialen.

Osem avtorjev o Emilijanu Cevcu

Milček Komelj, Emilijan Cevc kot kompleksna umetnostnozgodovinska osebnost

Robert Simonišek, Cevčevo bistrenje pogleda skozi Preproste stvari

Miklavž Komelj, Piščalka, kaljena v ognju

Mija Oter Gorenčič, Stal sem pred umetninami in vedel, da stojim pred človekom

Milček Komelj, Cevčev pogled na slovensko renesanso

Peter Krečič, Emilijan Cevc, pisec drugega od treh orisov

Janez Stergar, Utrinki spominov na strica in botra Emilijana Cevca

Mario Maver, S Cevcem v Benečiji

Emilijan Cevc Vir: Medobčinski muzej Kamnik

Življenje in delo Štefana Barbariča

Druga knjiga (zbornik prispevkov) v zbirki Odstiranja nosi naslov Življenje in delo Štefana Barbariča.

Znanstvena monografija predstavlja zaslužnega slovenista in literarnega zgodovinarja Štefana Barbariča, doma iz Turnišča v Prekmurju.

Po študiju slavistike in hungaristike v Ljubljani in Budimpešti je bil najprej gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju, in že v tem obdobju je začel prevajati literarna dela iz madžarščine.

Pozneje je bil asistent na ljubljanski univerzi, nato predavatelj slovenske književnosti in jezika na Filozofski fakulteti v Zadru, doktoriral pa je leta 1975 z disertacijo Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma.

V letih od 1972 do 1980 je bil tajnik Slovenske matice in urednik njenih knjižnih izdaj, od 1981 do smrti pa ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani.

Kot literarni zgodovinar je Barbarič raziskoval različna obdobja slovenske literature, obravnaval teoretična vprašanja literarne vede in delo nekaterih literarnih zgodovinarjev.

Študij na Madžarskem in povojna izpopolnjevanja v Budimpešti so ga oblikovali v enega najpomembnejših slovenskih hungaristov, med njegovim prevajalskim opusom pa izstopajo prevodi mladinske književnosti.

Štefan Barbarič Vir: Obrazi slovenskih pokrajin

Sedem avtorjev o Štefanu Barbariču

Vesna Mikolič, O življenju in delu Štefana Barbariča

Mladen Pavičič, Barbaričev študij v Budimpešti

Tone Smolej, Zmagal bo tisti, ki bo močnejši v človeški kvaliteti. Barbarič na ljubljanski Filozofski fakulteti in njegov poznejši komparativistični opus

Aleš Gabrič, Štefan Barbarič kot tajnik – urednik Slovenske matice

Kristina Košič Humar, Štefan Barbarič v Slovanski knjižnici: od znanstvenega dela do kulturnega udejanjanja

Milena Mileva Blažič, Barbaričevi prevodi mladinske književnosti (Dečki Pavlove ulice, zbirka madžarskih pravljic)

Nada Barbarič Naskov, Prelomnice v življenju in delu dr. Štefana Barbariča