Minuli konec tedna so se predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji, ter predstavniki ruske in slovenske vlade zbrali na slovesnosti pri Ruski kapelici, spominski maši in ob drugih dogodkih, s katerimi so se poklonili spominu na ruske vojne ujetnike, ki jih je 8. marca l916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Kot je v uvodu k spominski maši v Kranjski Gori v soboto, 25. julija, dejal celjski škof Stanislav Lipovšek, naj bi v nesreči umrlo okrog 600 ujetnikov, poleg tega je med gradnjo ceste zaradi bolezni, izčrpanosti in neznosnih življenjskih razmer umrlo še več njihovih rojakov.

»Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega in tragičnega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda,« je dejal škof in pozdravil vse, ki so se pridružili maši, še posebej delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve na čelu s škofom Savom Voskresenskim, prvega namestnika Upravitelja moskovskega patriarhata, ki ga je spremlja zbor Novospaskega moškega samostana, predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji, Sašo Gržina, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce ter kranjskogorskega župnika Janeza Šimenca.



Edinost in ljubezen sta znamenji Kristusovih učencev

V pridigi je škof vse spodbudil, naj se vprašajo, koliko živijo evangelij, še posebej, ko gre za medsebojne odnose, edinost in ljubezen, kar je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev. Poudaril je, da nam je v prvem tisočletju kljub težavam uspelo ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Drugo tisočletje je prineslo še več preizkušenj, vendar je ločena bratska srca nenehno povezoval Božji Duh. k izpolnjevanju evangelija pa je veliko pripomogel drugi vatikanski koncil. Pot k edinosti pa se je začela tlakovati leta 1964, ko sta se srečala papež Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenagor in na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. Škof je spomnil tudi na prvi ekumenski simpozij v Mariboru, ki je bil leta 1974 in se nadaljeval leta 2014. Ob tem pa so bile še druge pobude. Škof je omenil Duh Assisija, s katerim je sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 v mestu sv. Frančiška zbral predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost. »Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.« Nanje se v molitvah in srečanjih spomni tudi papež Frančišek.

Po naštevanju teh dogodkov je še poudaril, kako pomembna je »ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in sestre, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu povezuje 'en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh' (Ef 4,5-6). Naj luč njegovega evangelija in moč njegove milosti še močneje navdihuje, bogati in prežarja naše življenje«.

Ekumensko srečanje na Bledu

Istega dne so se na Bledu srečali predstavniki cerkva in verskih skupnosti narodov, ki so se bojevali na Soški fronti in med katerimi je bilo veliko žrtev, da bi opozorili na nesmiselne vojne tudi v sedanjosti s poudarkom na sporočilu miru, sožitja, sprave in razumevanja med narodi in verstvi, ki naj pripomore k reševanju aktualnih svetovnih izzivov. Srečanja so se udeležili predstavniki katoliške Cerkve v Sloveniji, srbske in ruske pravoslavne Cerkve, evangeličanske Cerkve augburške veroizpovedi v Sloveniji, grkokatoliške Cerkve v Sloveniji ter islamske in judovske skupnosti v Sloveniji. Dogodek je organiziralo društvo Slovenija-Rusija. Slovensko katoliško Cerkev je zastopal celjski škof in podpredsednik Slovenske škofovske konference, Stanislav Lipovšek:

Prva svetovna vojna, ki so ji rekli tudi "vojna vseh vojn", žal ni pomenila konca velikih mednarodnih konfliktov in oboroženih spopadov. Narodnostna, jezikovna in verska raznolikost vojaških enot, ki so se borile na širšem območju soške fronte, nas opominja, da vojne odnašajo dragocena človeška življenja in pri tem ne ločijo med vojaki in civilisti, poraženci ali zmagovalci. Vse vojne so v svojem okrutnem in nečloveškem bistvu slepe za razlike med ljudmi, zato je toliko večja naša skupna odgovornost za mir.

Udeleženci srečanja izhajamo iz prepričanja, da je konflikte mogoče reševati brez nasilja, za kar je nujna krepitev kulture miru, dialoga in srečevanj med verstvi in narodi na vseh ravneh. Današnje srečanje vrednotimo kot dragocen trenutek optimizma, v katerem izražamo našo privrženost sožitju, medsebojnemu spoznavanju in sprejemanju. Svojo udeležbo na srečanju vidimo kot pomemben prispevek k učinkovitemu povezovanju med verstvi in narodi na temelju medsebojnega spoštovanja in razumevanja v korist miru.

Vojne nas učijo, da tuja nesreča ne obstaja, saj prej ko slej postane tudi naša nesreča. V sodobnem svetu smo vedno bolj odvisni drug od drugega in od naših ravnanj. Prepričani smo, da nasprotij in napetosti ni mogoče blažiti z molkom in da je pogovor eno najučinkovitejših orodij za preprečevanje konfliktov, ki lahko prerastejo v vojne. Duhovnost, ki jo v vsakokraten dialog v korist miru vnašamo verniki, je nepogrešljiva sestavina tozadevnih skupnih prizadevanj človeštva. Zato smo posebej hvaležni za današnje srečanje, ki nam je ponudilo priložnost, da simboliko minulih vojn prevedemo v vsem razumljiv jezik miru, sožitja, sprave, odpuščanja in razumevanja med narodi in verstvi.

Foto: Ivo Žajdela