Ob prazniku sv. Martina, ki je med drugim zavetnik vinogradnikov, smo se z njo pogovarjali o izzivih ter prihodnosti slovenskega vinogradništva in vinarstva, pa tudi o kakovosti naših vin, za katera pravi, da »se v svetovnem merilu vse bolj uveljavljajo kot skriti dragulj«.

Kakšna ocenjujete letošnjo vinogradniško letino? Kakšno grozdje so vinogradniki prinesli v klet? 

Letošnje pridelovalno leto so znova zaznamovale naravne nesreče. Najprej je spomladanska pozeba prizadela vinograde na območju vinorodne dežele Podravje in Posavje. Nato so sledile nevihte s točo, ki je pustošila lokalno v pasovih, vse od spomladi do konca julija po celi Sloveniji.

V poletnem obdobju je bila trta izpostavljena dolgotrajnim visokim temperaturam in sušnim razmeram. Soočali smo se z daljšim obdobjem brez padavin, kar se je odražalo v pospešenem dozorevanju grozdja, ki se po dinamiki dozorevanja približuje najzgodnejšima letnikoma 2003 in 2024. Sladkorne stopnje so pospešeno naraščale predvsem zaradi visokih dnevnih temperatur in daljšega sušnega obdobja oziroma izgube vode iz jagod zaradi povečanega izhlapevanja. Skupne kisline so padale in so v povprečju nižje kot v lanskem letu. Povprečna masa 100 jagod je bila nižja kot v primerjavi z lanskim letom, kar je posledica pomanjkanja padavin. Tako so bili izpleni slabši in s tem posledično zmanjšana količina pridelanega vina.

Zaključimo lahko, da je glede na »ponudbo narave« letos možno pridelati vse vrste vin, od mirnih do penečih, kakor tudi vseh kakovosti, od deželnega, kakovostnega, vrhunskega vina, tja do vrhunskih vin posebne kakovosti.«

Slovenci radi rečemo, da so naša vina v samem svetovnem vrhu. Če odmislite narodni ponos in pogledate povsem strokovno, v čem so naša vina res izjemna in kje imajo slovenski vinarji še prostor za izboljšave? 

Slovenska vina se v svetovnem merilu vse bolj uveljavljajo kot skriti dragulj. Slovenija je vinogradniško razdeljena na tri vinorodne dežele (Primorsko, Posavje in Podravje), ki se razlikujejo po različni klimi, sestavi tal in sortimentu. Na tako majhnem ozemlju lahko pridelamo vina vseh vrst – od mirnih do penečih, od belih prek roséjev do rdečih ter od svežih in pitnih do bogatih, zorjenih vin in izjemnih vin posebne kakovosti. Večina slovenskih vinogradov je družinskih in majhnih, tako da lahko govorimo o butični in trajnostni pridelavi. Slovenska vina redno prejemajo najvišja odličja na prestižnih ocenjevanjih doma in v tujini.

Kljub vsemu Slovenija kot vinska destinacija v tujini še vedno ni dovolj prepoznavna, saj se naši vinarji pri predstavljanju vin izven naših meja še premalo povezujejo in nastopajo razdrobljeno, namesto da bi skupaj gradili enotno in močno zgodbo.

Slovenska vina redno prejemajo najvišja odličja na prestižnih ocenjevanjih doma in v tujini.

V razvoju panoge vsekakor vidim priložnost v turistični dejavnosti na vinogradniških kmetijah, bodisi z izgradnjo degustacijskih prostorov in vinotočev bodisi z razvojem turizma na kmetiji, ki vključuje vrhunsko kulinariko ali nastanitve med vinogradi.

Omenili ste, da imamo v Sloveniji kljub geografski majhnosti tri vinorodne dežele. Kako bi nekomu, ki o naših vinih ne ve ničesar, na preprost način opisali razliko med okusi Primorske, Posavja in Podravja? 

Vinorodna dežela Podravje je dežela belih mirnih in penečih vin, ki jo odlikujejo izjemna aromatika v vonju, lahkotnost, svežina in pitnost v okusu. To območje pa ob ugodni letini nudi tudi odlične pogoje za pridelavo vin posebne kakovosti, od pozne trgatve do suhega jagodnega izbora. V vinorodni deželi Posavje imamo največ vin s priznanim tradicionalnim poimenovanjem (PTP), kot so cviček, bizeljčan beli in rdeči, belokranjec ter metliška črnina. Zaradi ugodne klime pa je to območje primerno tako za pridelavo penin kot tudi za vina posebne kakovosti. V vinorodni deželi Primorska so bela vina zaradi mediteranske klime intenzivnejših barv, višjih alkoholov in polnih okusov. Odstotek rdečih vin je v tej deželi najvišji. Tu najdemo sortno značilne intenzivne barve ter bogate in harmonične okuse.

Kupci v trgovinah smo pogosto zmedeni, ko gledamo oznake 'kakovostno', 'vrhunsko', 'vrhunsko vino z geografskim poreklom'. Kaj nam te nalepke sploh povedo o vsebini v steklenici in ali je drago vino vedno nujno boljše od cenejšega? 

Te oznake pomenijo označbo geografskega porekla, ki absolutno pričajo o kakovosti posamezne oznake, saj so zanje jasno predpisane zakonske meje: poreklo oziroma vinorodni okoliš, največja dovoljena količina pridelanega grozdja oz. vina, zahtevana minimalna sladkorna stopnja, vsebnost alkohola in seveda organoleptična ocena v točkah po 20-točkovni metodi.

Naši vinski posebnosti sta cviček in teran. Nekateri ju obožujejo, drugi kritizirajo njuno kislino. Kako vi kot strokovnjakinja gledate na ti dve posebnosti? Imata prihodnost na sodobnem trgu? 

V Sloveniji imamo poleg cvička in terana še pet takih vin, ki jih uradno imenujemo vina s priznanim tradicionalnim poimenovanjem (PTP). To so še ritoznojčan PTP, bizeljčan beli in rdeči PTP, belokranjec PTP in metliška črnina PTP. To so vina, ki jih tradicionalno že stoletja pridelujemo na določenem vinorodnem območju in vsekakor predstavljajo posebnost in priložnost na vinskem trgu, predvsem glede na trende nižjih alkoholnih stopenj v vinu, ki je pri teh vinih nižja, kot na primer pri cvičku, kjer znaša od 8,5 do 10,00 vol.% alkohola.

Slovenija je polna malih, družinskih vinogradov, saj imamo po popisu skoraj en vinograd na 70 prebivalcev, a hkrati smo priča njihovemu opuščanju. Ali obstaja bojazen, da bi Slovenija izgubila status vinske dežele? 

Čeprav zadnje številke Registra pridelovalcev grozdja in vina kažejo na upad vinogradov, jih še vedno imamo 13.700 hektarjev. Ob tem se povečuje povprečna površina vinograda na prebivalca. Na eni strani opažamo opuščanje manjših, težje obvladljivih vinogradov, medtem ko tržno usmerjeno vinarji svoje vinograde obnavljajo. Menim, da moramo biti optimisti in tem vinogradnikom ter vinarjem omogočiti dobre pogoje za nadaljnji razvoj.

»Slovenija kot vinska destinacija v tujini še vedno ni dovolj prepoznavna, saj se naši vinarji pri predstavljanju vin izven naših meja še premalo povezujejo in nastopajo razdrobljeno, namesto da bi skupaj gradili enotno in močno zgodbo.« FOTO: Osebni arhiv

Zlata trsna rumenica je zelo nevarna bolezen vinske trte, ki slovenskim vinogradnikom povzroča veliko skrbi, prenaša pa jo ameriški škržatek. Zakaj je ta bolezen tako nevarna? 

Vinogradniki se soočamo z največjo krizo po pojavu trtne uši v 19. stoletju. V vinogradih se hitro širi karantenska bolezen zlata trsna rumenica, za katero nimamo rešitve. Treba je poudariti, da to rastlinsko bolezen omejujemo z zatiranjem ameriškega škržatka, ki je obvezno za vse pridelovalce grozdja. Pri tem ne smemo pozabiti na posamezne trte ob hišah in na »brajde z ameriškimi hibridi«. Tudi te trte so lahko vir okužb. Težavo predstavljajo vinogradniki, ki ne spoštujejo ukrepov zatiranja, torej tisti, ki ne odstranjujejo okuženih trt. Na drugi strani pa so vir okužb tudi zapuščeni vinogradi. Za rešitev potrebujemo sistemske ukrepe, strožji nadzor nad odstranjevanjem okuženih rastlin, boj proti zapuščenim vinogradom ter registracijo učinkovitih sredstev za zatiranje ameriškega škržatka.

Statistike kažejo, da naj bi kar 70 odstotkov Slovencev raje segalo po belih vinih. Zakaj imamo Slovenci tako radi bela vina in ali se ta številka ujema z vašimi opažanji na terenu? 

Razlogov, zakaj imamo Slovenci tako radi bela vina, je več. Izvirajo iz geografskih značilnosti, tradicije ter naših vsakodnevnih navad. Slovenski pivci cenijo primarno sadnost, visoko svežino in lahkotnost belih vin. Takšna vina se odlično podajo k tradicionalni slovenski kulinariki, hkrati pa so manj zahtevna za pitje ob neformalnih druženjih v primerjavi z bogatimi, strukturnimi rdečimi vini.

FOTO: Tatjana Splichal

Hkrati pa ne smemo pozabiti na špricar, mešanico belega vina in mineralne vode, ki je močno zasidran v slovenski družabni kulturi, predvsem na Štajerskem, v Prekmurju in osrednji Sloveniji.

Svetovne raziskave nas po porabi vina na prebivalca redno uvrščajo v sam svetovni vrh, takoj za državami, kot sta Portugalska in Italija. Kljub temu poraba vina pri nas (in v celotni EU) v zadnjih letih počasi upada. Ali to pomeni, da danes pijemo manj, a bolj kakovostno vino kot generacije naših staršev? 

Čeprav se je v zadnjih treh desetletjih kakovost vina občutno dvignila, se spreminjajo življenjske in pivske navade, tempo življenja pa je vse hitrejši. Veliko časa preživimo v službi in na poti, zato nam ga zmanjkuje za kakovostne obroke, ki bi lahko vključevali vino kot spremljevalca k odlični hrani.

Prav kombiniranje hrane in vina včasih deluje kot vesoljska znanost. Obstaja kakšno preprosto zlato pravilo za 'navadne smrtnike', s katerim ne moremo zgrešiti pri nedeljskem kosilu? 

V Sloveniji imamo bogato izbiro vin različnih vrst, sort, barv in stilov – od mirnih do penečih, od belih prek roséjev do rdečih ter od nearomatičnih do aromatičnih in od suhih do sladkih. Za aperitiv običajno izberemo suho peneče ali suho belo mirno vino, da nam spodbudi tek.

Ob posameznih hodih hrane pa izbiramo tista vina, ki zaradi svojih specifičnih lastnosti ustrezajo določeni jedi. Na splošno k lahkim jedem ponudimo lažja vina, k težkim jedem pa močnejša, bolj polna in bogata vina. Pri svetlem mesu uživamo bela vina, k temnemu mesu pa se bolj prilegajo rdeča vina. K pikantnim jedem ponudimo aromatična vina. Belo vino ponudimo pred roséjem in rdečim vinom, lažje pred močnejšim, suho pred sladkim in polnim, nevtralno pred aromatičnim ter mlado pred starim.

Čeprav se je v zadnjih treh desetletjih kakovost vina občutno dvignila, se spreminjajo življenjske in pivske navade, tempo življenja pa je vse hitrejši.

Med jedjo in vinom skušajmo ustvariti ravnovesje oziroma harmonijo, ki bo blagodejno delovala na počutje in zaokrožila kulinarični užitek.

Za konec mi dovolite nekoliko bolj osebno vprašanje. Katero vino je vaše najljubše in zakaj? 

Odvisno od priložnosti. Seveda izbiram vina različnih vrst, sort in stilov. Absolutno pa mi je najljubša sorta laški rizling, ki lahko ponudi pisano paleto vin – od svežih in pitnih do polnih, bogatih in ekstraktnih.