Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [3]

Iz Sansepolcra v Renicci

Srečanja na pokopališču v Sansepolcru se je udeležil tudi predstavnik krajevne sekcije bivših partizanskih borcev ANPI Mirco Draghi, ki se je ponudil, da bo vozil pred nami do Reniccija. Tabel za spominski park namreč ni ravno veliko, verjetno bi iskali, preden bi našli neasfaltirano pot, ki se odcepi od glavne in pelje do spominskega parka nekdanjega taborišča št. 97.

Toponim Renicci bomo namreč zaman iskali na karti, izhaja iz korena rena, renoso oz. pesek, peščena zemlja, nedaleč od tam teče reka Tibera. Naselje, ki šteje 160 ljudi, nosi ime Motina, od Anghiarija, od koder so morali s tamkajšnje danes opuščene železniške postaje interniranci peš do taborišča, je oddaljeno nekaj kilometrov.

Načrt taborišča Renicci na info tabli ob vhodu v spominski park. FOTO: Ivo Žajdela

Spominski park v senci starih hrastov

Manjši spominski park v senci starih hrastov so uredili leta 2004 med polji, kmetijami in hišami. Obdan je z leseno ograjo, ima lesen vhod in stražni stolp z zastavo miru. V parku stoji pravokoten spomenik iz betona, kamor delegacije polagajo vence, ob našem prihodu so bili še sveži tisti, ki so jih predstavniki slovenskega veleposlaništva v Rimu položili okoli prvega novembra. Tabla v parku pripoveduje o trpljenju, ki so ga tu prestajali predvsem slovenski ljudje, tudi s skicami taboriščnikov. Spominske slovesnosti potekajo dve desetletji, vsako leto 10. oktobra.

Tabla v spominskem parku Renicci s tlorisom nekdanjega taborišča. FOTO: Ivo Žajdela

Zaradi hude lakote so interniranci jedli tudi želode

Taborišče se je razprostiralo na 17 hektarjih površine, interniranci so živeli v šotorih, spomladi leta 1943 so dogradili barake. Uprava taborišča je bila vojaška, zanjo je odgovarjal pehotni polkovnik Giuseppe Pistone, doma s Sicilije, bil je strog in nepopustljiv. Leta 1946 se je moral braniti pred obtožbo vojnih zločinov, bil je oproščen.

Računajo, da je v 11 mesecih, kolikor je delovalo fašistično taborišče, šlo skozi Renicci približno 10.000 internirancev. Življenje je bilo nečloveško, zaradi hude lakote so interniranci pobirali tudi želode, jih pekli in jedli, posledice za shirana telesa so bile hude. Po uradnih podatkih je od začetka novembra 1942, ko so zabeležili prvega umrlega, do septembra 1943 umrlo 159 mož, v glavnem Slovencev.

Ko so taborišče Renicci interniranci zapustili, so domačini odnesli vse, kar so lahko. Mesec kasneje je sprejelo prebivalce Arezza, ki so zaradi bombardiranja ostali brez strehe nad glavo, leta 1944 so vanj namestili poljske vojake, po koncu vojne so uredili skladišče streliva, po eksploziji leta 1947 je bilo taborišče opuščeno, zemljišče prodano domačinom, ki so si tam uredili domove in izkoristili nekatere stavbe, zidove, strukture taborišča, ki so še danes ohranjeni.

Udeleženci pred spomenikom v parku Renicci med spominskim dogodkom. FOTO: Ivo Žajdela

Spominska slovesnost v Renicciju

Pred vhodom spominskega parka nas je pričakal župan občine Anghiari, ki je obenem predsednik pokrajine Arezzo, Alessandro Polcri. Podali smo se do spomenika in se s krajšim programom spomnili vseh tistih, ki so tam trpeli in umrli. Ana Gregorič in Andrej Fink sta uvedla spored z Balantičevo poezijo Iz ilovice, venec sta predstavnika organizatorjev položila tudi pred tem spomenikom, duhovnik Janez Juhant je drugič vodil molitev v slovenskem jeziku, prisotne je nagovoril predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar, ki je povezal tri poudarke našega obiska, in sicer trpljenje Slovencev v fašističnih taboriščih pod Apenini, poti slovenske politične emigracije v begunskih taboriščih v srednji Italiji, frančiškansko duhovnost, ki povezuje narode v bratski objem.

Ivo Jevnikar in Lenart Rihar v imenu organizatorjev polagata venec k spomeniku v parku Renicci. Stoji predsednik pokrajine Arezzo Alessandro Polcri. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj ostaja danes od takratnega kraja trpljenja

Župan Alessandro Polcri, ki je bil opasan z modrim trakom pokrajine in grbom Arezza, je spregovoril o spominjanju, ki ga gojijo v tem kraju. Pred dvema desetletjema so določili, da bo spominski dan 10. oktobra, zberejo se v parku in vsako leto pripravljajo komemoracijo. Kaj ostaja danes od takratnega kraja trpljenja, se je vprašal. Stoletni hrasti, ki so bili neme priče hiranja in smrti; nekateri zidovi in stavbe, ki jih je občina zaščitila; ostajajo pa tudi zgodbe, pisma internirancev, njihove skice, ki jih nameravajo ovrednotiti. V načrtu imajo postavitev ekranov, multimedijskih pripomočkov, ki bi obiskovalcem pomagali razumeti dogajanje, ga občutiti. Posebno so pozorni na šolsko mladino, ki potrebuje drugačne instrumente, da spozna in razume tisti čas, tudi s pomočjo zgodb domačinov, ki so živeli v neposredni bližini.

Lojze Peterle, predsednik pokrajine Arezzo Alessandro Polcri in (prevajalec) Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Lojze Peterle: Resnica potrebuje spomin, da preživi

Na vrsti je bil drugi govorec, Lojze Peterle, sin interniranca v Renicciju. Potem ko sta recitatorja prisotnim prebrala še Balantičevo poezijo Tkanina revna sem, je prvi predsednik demokratično izvoljene vlade v Sloveniji nagovoril prisotne.

Oče mi je o Renicciju večkrat pripovedoval, sem je prišel, potem ko je preživel nekaj časa v taborišču na Rabu. Povedal mi je, da mu je bilo hudo. Nisem tu samo zaradi spomina, temveč tudi zaradi hvaležnosti. Najprej do tistih, ki jih je oče srečal, ko je mesec dni hodil proti Sloveniji. Rekel mi je, da je srečal ljudi, ki so razumeli njegovo stisko in so mu pomagali. Hvaležen sem vsem tistim, ki se trudijo, da bi živel spomin na tiste čase in na tiste ljudi. Mnogi govorijo, kako pomembna je resnica, kar je seveda res, a resnica potrebuje spomin, da preživi. To, kar smo slišali o vaših načrtih, podobno smo poslušali tudi v Sansepolcru, nas navdaja z upanjem, da živimo zelo drugačen čas.

Spomenik v spominskem parku nekdanjega taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Zavest na podlagi spomina o tem, kar se je zgodilo

V La Verni je tabla, na kateri piše, da je bil Alcide De Gasperi tam v imenu društva Verso l'Europa. »V smeri Evrope« pomeni, da spoštujemo drug drugega, da želimo živeti v skupnosti in Evropska zveza se je začela kot skupnost. Hvaležen sem tudi očetom Evrope, med katere spada Alcide De Gasperi, da so se zedinili, da lahko gradimo novo stavbo na spoštovanju dostojanstva vsakega.

Dovolite, da se spomnim moža, ki sem ga imel privilegij večkrat srečati, Janeza Pavla II., ki je doživel dva totalitarizma. V svojih govorih in knjigah je opozarjal, naj Evropa razvija zavest na podlagi spomina o tem, kar se je zgodilo. Janez Pavel II. je govoril o ideologijah zla. Te ideologije temeljijo na prepričanju, da se da boljšo družbo graditi tako, da izločiš tiste, ki so drugačni. Generacija naših staršev je doživela tri totalitarizme.

Mislim, da je v tem zahtevnem času zelo pomembno, da se Evropa in njeni voditelji zavedajo, iz česa in zakaj je Evropa nastala. In to, kar delate z vašim odnosom do težkih časov, gradi Evropo in gradi tudi nov odnos med Italijani in Slovenci.

Dodajmo še misel, ki jo je Lojze Peterle izjavil za televizijo RAI: Dolgo sem si želel obiskati kraj, kjer je trpel moj oče, iz tega kraja danes odhajam pomirjen.

V hrastovem gozdiču, kjer je nekoč bilo taborišče, so ohranjene nekatere stare stavbe taborišča ali zidovi stavb, ki so bili vgrajeni v nove domačije.

Lipa zelenela je v hrastovem gozdiču

Tudi v Renicciju smo obisk zaključili s slovensko pesmijo. Lipa zelenela je je v jesenskem dopoldnevu odmevala tudi v hrastovem gozdiču, v parku in med ljudmi so letali porumeneli listi, plesali so v vetru, ki je napovedoval hladnejši čas.

Nekateri so nato sledili Mircu Draghiju, ki je pokazal nekatere stavbe in zidove nekdanjega taborišča, ki so se ohranili, bili tudi vgrajeni v nove domačije, spremljal nas je po peščeni zemlji. Pred letom 1942 tu ni bilo hiš, nam je povedal. Po vojni so domačini kupili zemljišča in si uredili domove, uporabili so tudi material, ki je bil tu na voljo. Tako kot vedno doslej v zgodovini človeštva.

Časovnica nas je preganjala, odgovorni zanjo je našo skupinico zamudnikov že nekajkrat opozoril, morali smo stopiti na avtobus in prekiniti zanimivega sogovornika. Čakali so nas kosilo, obisk Sansepolcra, dolga vožnja domov.

Improvizirani seminar Janeza Juhanta 

Pisanje bi se lahko na tem mestu končalo, saj je po napornem dvodnevju in bogatem kosilu mirna vožnja bila kot nalašč za dremanje. Pa našim udeležencem ni bila dana. Z dr. Janezom Juhantom sva se dogovorila, da na poti nazaj preberemo odlomek iz njegovega zadnjega knjižnega podviga (Domačija pod Svetim Antonom, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2024) in kaj poveva o knjigi, ki je izšla ob njegovi zlati maši. Pogovor se je začel s knjigo in zgodbo o njegovi družini, rojstnem kraju, duhovništvu, ponudile pa so se iztočnice za globlji, poldrugo uro trajajoči vpogled v narod, čas, zgodovino. S težko preizkušnjo treh stricev, ki so bili žrtve druge svetovne vojne: dva sta bila ubita, tretji se je vrnil invalid in životaril brez pokojnine, zbolel je za multiplo sklerozo in našel pot v Nemčijo. Veliko se je spraševal o smislu in skrivnosti trpljenja. Ob stricu sem teološko zelo dozorel, koval je mojo globino z vprašanji, ki so središčna, je dejal Juhant. Spregovoril je tudi o svoji duhovniški poti, kontinuiranemu spremljanju UDBE, zaslišanjih, o konfidentih med bogoslovci in duhovniki, pa tudi o vrednostnem svetu, ki izžareva iz knjige. Naši predniki so ga živeli, danes ni več v ospredju, pa čeprav ga današnji človek še kako išče.

V hrastovem gozdiču, kjer je nekoč bilo taborišče, so ohranjene nekatere stare stavbe taborišča ali zidovi stavb, ki so bili vgrajeni v nove domačije. FOTO: Ivo Žajdela

Ohranjamo tisto, kar je bistveno, resnično in trajno

Vtis imamo, da vera peša, da nimamo pravih temeljev, meni pa se zdi, da to vero imamo. Tudi če izgubljamo na področju svetnega, a ohranjamo tisto, kar je bistveno, resnično in trajno, nam to prinaša upanje in blagoslov. Ne glede na to, kako se svet suče okoli nas, je bistveno, na čem temelji naše življenje. Odpovedali so zunanji okviri, ki so nas nekoč mogoče tudi držali, niso pa bistveni, da živimo resnično življenje, iz notranjosti. Če teh temeljev nimamo, nam zunanji okviri ne pomagajo, je med drugim povedal Janez Juhant.

Ignoranca, ki je danes hujša kot laž

Povedano je sprožilo še Lojzeta Peterleta, ponudil je zaključno razmišljanje o naši zgodovini, ignoranci, ki je danes hujša kot laž, je dejal. Ljudje se zavedajo, da je nekaj hudo narobe, »čebinska« stran ne čuti potrebe po dialogu, po spravi, imamo čisto asimetrijo v vrednotenju 20. stoletja, nevarnost je, da bi marsikaj ponovili.

V samostojni Sloveniji, na njeni pomladni strani, še nikoli ni bilo toliko pišočih in raziskujočih ljudi, kot jih imamo danes, toliko inštitutov, toliko dogajanja, da je težko vsemu slediti, vse prebrati. Ali bo ves ta nabor premogel tudi politični izraz, ki bi pripeljal do sprememb?

Udeleženci dvodnevja v Toskani v spominskem parku Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Konec

Prispevek je poobjava iz revije Mladika, št. 1–2 in 3, Trst, 2025.

1/13