Nadaljevanje iz: Lojze Peterle, Rab, taborišče Renicci [2]

Ljudje so umirali od oslabelosti, izčrpanosti in bolezni

Kdaj so očeta premestili v Renicci in zakaj, doslej nisem mogel ugotoviti. Tam ni bilo manj hudo. Ljudje so od oslabelosti, izčrpanosti in bolezni umirali tudi po razpustu taborišča septembra 1943. Oče se je priključil skupini, ki je hotela čimprej zapustiti nesrečni kraj, da bi ne padli še v nemško ujetništvo. Zato se je tudi izogibal vlakom in z izjemo nekaj kilometrov opravil pot domov peš. Hvaležen sem tistim Italijanom, ki so razumeli njegovo in drugih taboriščnikov stisko ter jim pomagali s hrano. Tudi oni so prispevali k temu, da lahko pišem te besede. Grazie mille! Ko se je izčrpan prebil domov, je videl, kaj je vmes prinesla vojna in kaj revolucija. Polarizacije, strahu in smrti je bilo več kot pred italijansko ofenzivo. Odločil se je za protikomunistično stran, kot sem že zapisal. Od njega nisem nikoli slišal niti ene besede v prid enega ali drugega okupatorja.

Za tisoče zadnja postaja pred plažo v onostranstvu

Z bratom sva se v letošnji avgustovski vročini odločila, da se vrneva iz Kamporja v središče Raba peš, da bi lažje podoživljala, kar sva videla in kar sva vedela. Pred tem sva dolgo prebirala tablice in seznam mrtvih. Nama sama znana imena, nekatera v velikih številkah. Zapisanih je čez sedemdeset Malnarjev, več Turkov, Žagarjev, Zakrajškov in Tuškov, pa Jelenci, Kržiči, Stareti, Čopi, Kostelci, Kolenci ... pa tudi trije Bajuki. Zavila sva na južno stran, kjer sva videla, da spominske križe prerašča trava, ob njih pa kažipot v rjavi barvi seznanja pešce, da je do javne plaže Kampor - Mel samo pet minut hoda. Resda je bilo taborišče malo stran od današnjega spominskega parka, vendar sem vsebino tistega kažipota kar nekaj časa doživljal kot veliko nasprotje uničevalnemu početju v taborišču, ki je bila za tisoče zadnja postaja pred plažo v onostranstvu.

Ko si nekdo privzame vso kompetenco nad življenjem drugega

Z bratom sva hodila z vprašanji: »Kako je mogoče? Kaj se mora zgoditi, da so ideologije zla tako uspešne v razčlovečevanju? Da da brat ubiti brata. Da pošljejo v taborišče umirat otroke. Da si žrtev ovadbe, ki temelji na laži. Da je človek razvrednoten do statusa odpadka. Da si nekdo privzame vso kompetenco nad življenjem drugega.« To ne gre v rubriko dela za boljšo družbo. To je skrivnost zla, ki je nerazložljiva. Moj oče in številni drugi so doživeli koncept sovražnika v izvedbi fašizma/nacizma in komunizma. Koncepta čiste rase in višje kulture sta se s koncem druge svetovne vojne poslovila, ideja vodilnega razreda in podrejene poslušne mase pa je trajala potem skoraj pol stoletja. Po tem, kar sem slišal in bral, ni šlo samo za koncept sovražnika po politični liniji v duhu »mi in/ali oni«. Motivi za ovajanje, ki so polnili koncentracijska taborišča, niso bili samo politični, so bili lahko tudi koristolovski in statusni. Je šlo recimo za dedovanje. Ovajali so eni in drugi, tudi svoje.

 Vhod v spominski park na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Z umori je šlo za zavarovanje oblasti

Nekoč sva se o dogajanju v prvih tednih po vojni pogovarjala na enem izmed Evropskih večerov z dr. Jožetom Trontljem, takrat predsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dejal je, da partizanom ni šlo za kaznovanje, ampak za maščevanje nad domobranci. Premišljeval sem o njegovih besedah in mu dal do neke mere prav, potem pa sem prišel do prepričanja, da je šlo tudi ali pa predvsem za morjenje »na zalogo«, za politično eliminacijo/čiščenje potencialnih nasprotnikov, šlo je za zavarovanje oblasti.

Ko sem se letos vozil na dopust na Pag (tam je bilo nekaj časa taborišče blizu Metajne) mimo Golega otoka v bližini Raba, sem primerjal očetov čas s svojim. Nedvomno sem imel več informacij, možnosti in izbir za gibanje v družbenem in političnem prostoru kot oče. Nisem bil apriori obsojen na nemočni rob. Ampak temeljna dilema je enaka za sredino kot za rob. Odločiti se je treba – med prevzetnostjo in ponižnostjo, med skupnostjo in lobijem, med izključujočimi ideologijami in konceptom skupnega dobrega. Vem, da so bili tudi za osamosvojitelje pripravljeni spiski in lokacije, pa se po posebni logiki ni uresničil scenarij, ki bi nas spravil v kategorijo pogrešanih. Bogu hvala!

V Evropo se vrača koncept sovražnika

Z žalostjo sem ugotavljal, da se v Evropo vrača koncept sovražnika, po katerem naj bi uresničili boljši svet tako, da bi izločili iz odločanja tiste, ki mislijo drugače. Pa ne mislim samo na nesrečni vojni – eno v Evropi, drugo ne daleč stran. Toliko napete polarizacije po Evropi ne pomnim. Lagerji, taborišča so služili blokiranju, eliminiranju in likvidiranju drugačnih. Račun se ideologom nasilja ni iztekel. Močnejšo, mirnejšo in učinkovitejšo Evropo bomo imeli, ko se bo vrnila k zamisli skupnosti, v kateri bo spoštovano dostojanstvo osebnih in skupinskih identitet, pa tudi tisto, kar je k spoštovanju dostojanstva osebe vodilo. Ideološka alergija na krščanstvo je v tem smislu kontraproduktivna in protievropska. Taborišča so bila slaba iznajdba inženirjev moči. Spomin nanje je nujen, če nočemo ponavljati zgodovine.

Info tabla pri glavni cesti na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Brez spomina, temelječega na resnici, zdravljenje ne more uspeti

Hvaležen sem avtorju, zdravniku in zgodovinarju Carlu Spartacu Capogrecu, da se je tako vneto lotil neprijetne teme italijanskih taborišč. Nacizem je doživel sodni obračun v Nürnbergu, fašizem in komunizem ga nista, če odmislimo nekaj lustracijskih zakonov, ki so preprečili, da nekdanji nosilci najbolj totalitarnih vlog v nekaterih državah niso smeli več prevzemati političnih vlog. Dvakrat sem omenil, da je avtor resnicoljubne monografije o Renicciju tudi zdravnik. Brez spomina, temelječega na resnici, zdravljenje ne more uspeti.

Verjeli ali ne, od leta 1989, odkar sem v politiki, še nisem doživel političnega sestanka, da ne bi prišla na dnevni red preteklost s svojimi ranami in vprašanji. Tudi to govori za to, da zdravljenje ob osemdesetletnici konca druge svetovne vojne še ni končano. Ignoriranje resnice vodi v tveganje, da se lahko tragično in nesmiselno ponovi. V tem primeru bi bili trpljenje in žrtve taborišč oropani vsakršnega smisla. Tega si ne smemo dovoliti.

Info tabla pri glavni cesti, skica taborišča. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so zaznamovali fašizem, nacizem in komunizem

Naj končam s spominom na srečanje z italijanskim zunanjim ministrom Emiliom Colombom v Gorici leta 1993. Na njem sva se z voljo do boljše skupne prihodnosti dotaknila tudi preteklosti in žrtev na obeh straneh. Vesel sem, da je sprejel moj predlog, da bi ustanovili mešano zgodovinsko komisijo. Strinjala sva se, naj stroka razišče, kaj so počeli totalitarizmi, koliko in katere žrtve so v fojbah, potem pa naj to politika vzame na znanje in opravi dolžna dejanja. Zgodovinarji in kulturniki so se najprej pogovarjali drug mimo drugega, potem so se udarili, na koncu pa soglasno sprejeli tekst, v katerem so popisali zadnjih sto let zgodovine in povedali, kako so odnose med Italijani in Slovenci, oziroma med državama, ki sta jima oba naroda pripadala, zaznamovali fašizem, nacizem in komunizem. Iz znanih razlogov ni prišlo do skupne objave poročila, vseeno pa je jasno, da je šlo poročilo v marsičem mimo ali preko razlag, ki so veljale za uradne.

Ko bodo totalitarizmi obravnavani kot zavržne ideologije nasilja

Potem so se v navezi predsednikov Mattarelle in Boruta Pahorja zgodile geste in dejanja, ki pomenijo pomemben prispevek k novemu odnosu do preteklosti. Še bolj drugače, spravno in bolj evropsko bo, ko bodo v Italiji in Sloveniji vsi totalitarizmi obravnavani kot zavržne ideologije nasilja in bodo tako o njih poučene tudi mlade generacije. Dokler ne bo tako, bo Trg republike samostojne in demokratične Slovenije še naprej krasil spomenik revoluciji, Italijani pa bodo malo vedeli o svojih lagerjih. Vsaka družba mora najti odgovor na vprašanje, kako živeti v različnosti. Ideologije rase, višje kulture, avantgarde in mase izhajajo iz koncepta sovražnika. Zanje tisti, ki misli drugače, ni samo različen, ampak nevaren in sovražen. Boljši svet z boljšo družbo bi radi dosegli z izločanjem tistih, ki mislijo drugače. Svet bo v redu, »popoln«, ko bo »naš«. Očetje Evrope so po zlomu fašizma in nacizma ponudili drugo pot – koncept skupnosti, v kateri se spoštuje dostojanstvo vsake osebe. Če se spoštujemo, se pogovarjamo, sklepamo politične kompromise in se ne napadamo. Po tem konceptu so vsi »naši«.

Spomenik v spominskem parku na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Po fašizmu in nacizmu pol stoletja še komunizem

Druga svetovna vojna je v Evropi pometla s fašizmom in nacizmom, se je pa v njeni vzhodni polovici za pol stoletja oblastno vzpostavil komunizem kot novi totalitarizem. Kot evropski poslanec sem imel 2. aprila 2009 priliko in čast glasovati za resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je obsodila vse totalitarizme in poudarila, da »brez resnice in spomina ni sprave«. Ta resolucija po več poskusih ni doživela posvojitve v slovenskem parlamentu, ker bi nekateri radi komunizem še naprej prištevali k svobodi. Ni »boljših« totalitarizmov. Vsem sta lastna nespoštovanje človekovega dostojanstva in uporaba nasilja.

Položeni venec med spominsko slovesnostjo 10. novembra 2024 v spominskem območju na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Taborišča so opozorilna spominska znamenja

 Ko bomo v celem zavrnili vse totalitarizme, se spravili z resnico o krutem času, me tuji diplomati v Sloveniji ne bodo več prosili, naj jim razložim, zakaj je v lepi, demokratični in evropski Sloveniji čutiti neko nerazložljivo napetost in zadrego. Težko razumejo že to, da je pri nas umrlo več ljudi zaradi bratove kot okupatorjeve roke in več po vojni kot med njo. Auschwitz, Dachau, Mauthausen ... Renicci, Rab, Gonars ... Goli otok, Teharje, gulagi ... so tragična posledica koncepta sovražnika, niso na strani življenja, ampak služijo kulturi smrti. Totalitarni, ne samo taboriščni brezprizivni »moraš« jemlje svobodo in ne dopušča izbire. Kjer ni možnosti izbire, je človeško prizadeto. Taborišča so opozorilna spominska znamenja, kako ne moremo graditi boljše in srečnejše družbe. Evropa – in z njo Slovenija – lahko novo kakovost medsebojnosti doseže, samo če se bo dosledno zavezala konceptu skupnosti. Mladikin prevod Capogrecove knjige o Renicciju pozdravljam v tem duhu.

1/6