V tretji gimnaziji sem doma prebiral Belogardizem, debelo knjigo Frančka Sajeta. Ko je oče videl, kaj berem, mi je rekel: »Lahko jo trikrat prebereš, pa ne boš razumel, kaj je vojna in revolucija. Razume lahko samo tisti, ki je to doživel.« Takrat sem celo branil Sajeta, češ da je to napisal zgodovinar, da gre za stroko. Kasneje sem seveda ugotovil, da stroka, znanost lahko govori samo o tistem, kar se je odločila osvetliti. Kaj bo osvetlila oziroma česa ne bo proučevala, je zadeva njene volje, ki se rada pridruži in služi političnemu interesu. Čim bolj sem proučeval vojni in revolucionarni čas, tem bolj sem razumel očeta.

Mitu resnica in človekovo dostojanstvo nista glavna stvar

Ko so me predlanskim trije mladi fantje sredi Ljubljane zmerjali s fašistom, sem se spomnil nanj, ki je fašizem doživel. Med črno-belim mitom o izdajalcih in osvoboditeljih ter osebnimi izkušnjami »navadnih ljudi« ne more biti veliko dialoga. Mitu resnica in človekovo dostojanstvo nista glavna stvar, glavna stvar je interpretacija, ki služi političnemu interesu. Takrat sva se z očetom edinkrat temeljito pogovarjala o vojni in revoluciji. Vprašal sem ga, zakaj se je po grozni izkušnji, ki ga je skoraj pripeljala na oni svet, po vrnitvi iz Italije pridružil domobrancem. »Ker so imeli najmanj krvave roke,« je odgovoril. Šele kasneje, ko sem zvedel več o revolucionarnem terorju na Dolenjskem, sem bolje razumel, kaj mi je hotel povedati. Ni rekel, da so imeli domobranci popolnoma čiste roke, je pa bilo zanj pri odločitvi merodajno, da so bili najmanj krvavi. Za privrženost temu kriteriju sem mu globoko hvaležen. Na to sem se spomnil, tudi ko sem prebiral Vidmarjeve Obraze, v katerih je pojasnil, kako je potekal pogovor Borisa Kidriča in njegove ekipe z dr. Andrejem Gosarjem, ko so ga prišli na njegov dom povabit v Osvobodilno fronto. Gosar je kljub zavesti o zmagi komunistov sodelovanje odklonil, ker se ni strinjal z njimi. Civilni pogum z etiko najvišje ravni.

Vhod v spominski park nekdanjega italijanskega (fašističnega) taborišča na otoku Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Kdor ne razume revolucije, ne razume nič

Moj oče je podpiral na začetku partizane, ker je menil, kot mnogi drugi, da je boj proti okupatorju prava stvar. Ko je postajalo vse bolj jasno, da je partizanstvo podrejeno revoluciji, ko je videl, kako so revolucionarji ubijali ljudi, ki se jih ni dalo šteti med simpatizerje fašizma ali nacizma, kljub znanilskemu porazu Nemcev pri Stalingradu, ni všečkal ali taktiziral. Lepše bi »prišel skozi«, če bi se priključil zmagovalcem, zgledalo bi »pametno« in normalno. Moj oče ni bral Marxa in drugih ideologov komunizma, tudi ne zapisa v Kocbekovem Dejanju, podpisanega z Igorjem, iz katerega je bilo precej jasno, kaj je počel komunizem v Sovjetski zvezi, je pa dobro razumel kruto revolucionarno neizprosnost, ki je zadela njegovo okolje. »Kdor ne razume revolucije, ne razume nič.«, je zapisal Mitja Ribičič.

Ko pa so se začeli dogajati umori ...

Nedaleč od naše Čužnje vasi je na severni strani še neraziskano, vendar registrirano morišče Lukovnik. O njem so se ljudje bolj potiho pogovarjali. Ko sem slišal za prve žalostne zgodbe, nisem mogel verjeti, recimo, da nekdo po umoru hodi po vasi v škornjih tistega, ki ga je malo prej ustrelil, ali da zadene krogla žensko, ki ni ustregla moški želji. Kasneje sem bolje razumel, da velikokrat ni šlo za politične, ampak za čisto osebne zadeve. Predstavljam si, v kakšni stiski se je oče takrat odločal. Pri tem ni bil edini. »Proti okupatorju da, ne pa za revolucijo.« Ta misel je marsikaterega zgodnjega partizana, prostovoljca ali mobiliziranega, usmerila na domobransko stran. Na začetku je bila v naših krajih podpora OF precej široka, ko pa so se začeli dogajati umori, so postali ljudje pozorni in prestrašeni.

Obelisk v spominskem parku na Rabu 7. oktobra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Staršem so grozili, da bodo mene obesili, njih pa postrelili

Dolgo sem se spraševal, zakaj so umirali ljudje, ki so pomagali na večjih kmetijah. Našel sem samo eno razlago: hlapci in dekle so bili po boljševiški kategorizaciji »pomočniki izkoriščevalskega razreda«. Ne čudi me, da je kmalu po vojni najprej padlo po kulakih, tudi na Primorskem. Meni pomeni očetova izbira visoko etično odločitev proti nasilju, z drugo govorico bi lahko rekel, da se je odločil proti konceptu sovražnika. To svojo temeljno odločitev je plačeval do konca svojega življenja, saj se je odločil za »napačno stran«. Še potem, ko nisem bil več predsednik vlade, so neznanci po telefonu grozili mojim staršem, da bodo mene obesili, njih pa postrelili. Da me ne bi vznemirjala, sta mi to povedala šele nekaj let kasneje. Teh groženj seveda ne štejem k »spravi« ali k osamosvojitveni enotnosti.

Mozaik Marija Preglja v spominskem parku nekdanjega italijanskega (fašističnega) taborišča na otoku Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Mnoge zgodbe so ostale skrite. Marsikje je čutiti strah še danes.

Naj se v tej zvezi spomnim še enega zamolčanega spomina. Očetov prijatelj Pungerski Nace je bil eden redkih, ki se jim je uspelo rešiti iz pekla kočevskih brezen. Ko se je vrnil na Cikavo, je poklical tri prijatelje, med njimi mojega očeta, in jim povedal, da je ušel iz jame. »Povedal sem vam in o tem ne bom nikoli več govoril, vi pa bodite o tem tiho.« Tudi moj oče mi je o tem samo enkrat govoril. Kakšen strah je vladal glede revolucionarnega terorja, sem lahko videl tudi po demokratizaciji in osamosvojitvi. Več ljudi se je v različnih krajih obrnilo name z besedami: »Samo vam povem.« Prosil sem jih, naj svojo zgodbo zapišejo ali povedo zgodovinarjem. Zaman. Mnoge zgodbe so ostale skrite. Marsikje je čutiti strah še danes.

1.488 oseb je uradno umrlo na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Po sledeh taborišča Renicci

Nisem si mislil, da bom v poznih letih podoživljal zgodbo svojega očeta, ki se je po kapitulaciji Italije več ali manj peš vrnil v Slovenijo iz koncentracijskega taborišča Renicci, potem ko je prej že izkusil smrtonosni Rab. Kot študent sem se zanimal, kaj je ostalo od taborišča, in zvedel, da nič oziroma nič spominskega. Zanimal sem se tudi pri znancih iz Italije – nihče ni vedel nič. Ko pa sem očetovo zgodbo oktobra 2022 omenil na TV SLO, se je z Goriškega odzval Boris Nemec in mi povedal, da je občina Anghiari razglasila 10. oktober za spominski dan, da je del letnih spominskih slovesnosti tudi pohod od železniške postaje Anghiari do Reniccija, in da je Jugoslavija leta 1973 postavila spomenik umrlim na pokopališču v mestu Sansepolcro.

Simbolični grobovi v spominskem parku nekdanjega italijanskega taborišča na otoku Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2004 so v vasi Motina pri Anghiariju uredili spominski park

Potem se je na mojo navedbo odzvala Erika Jazbar, ki je o Renicciju pisala v Mladiki (2019, št. 5–6). Iz njenega zapisa sem zvedel, da je občina Anghiari leta 2004 v vasi Motina uredila spominski park. Zvedel sem tudi, da je prvo knjigo o Renicciju napisal zdravnik in zgodovinar Carlo Spartaco Capogreco leta 1998. Posebej pa sem bil vesel novice, da se pripravlja prevod Capogrecove knjige. Temu je kasneje sledilo povabilo k pripravi spremne besede k temu prevodu, kar sem sprejel kot veliko čast in odgovornost. Tako so se izpolnile okoliščine, da lahko na stara leta vendar obiščem kraj, v katerem so skupaj z mojim očetom trpeli in umirali trpini iz Slovenije, Hrvaške in Italije /10. novembra 2024, op. I. Ž./.

Šele po letu 1990 je v spominski park na Rabu lahko prišlo kakšno majhno znamenje križa. FOTO: Ivo Žajdela

Večinoma so se čudili, da bi bila taborišča tudi v Italiji

Lotil sem se prebiranja tekstov o tistem času in poglobil svoje razumevanje razlike med mitskim, ignorantskim in resnicoljubnim odnosom do zgodovine. Predvsem pa sem se še globlje zavedel, koliko trpečih, preprostih ljudi je doživelo hudo usodo, ki ne zanima zgodovinarjev zmagoslavja in herojstva, ali pa so tu pa tam omenjeni kot masa, izpostavljena nasilju in poniževanju. Spomnil sem se tudi nekega pogovora s slikarjem Zoranom Mušičem v Parizu leta 1991, ki mi je pripovedoval, kako mu je taboriščna zgodba še enkrat previharila zavest, da jo je moral še enkrat slikarsko izraziti. V Sloveniji je v zavesti prisoten Rab, precej tudi Gonars, o taborišču Renicci vedo kaj le redki. Ko sem ga omenil nekaterim politično razgledanim prijateljem v Rimu, zanj tudi to pot ni vedel niti eden. Večinoma so se čudili, da bi bila taborišča tudi v Italiji. To pripada nekako Nemčiji.

Janez Kraševec z Jeršanovega pri Sveti Trojici in Ivan Škrlj s Slemena pri Velikih Blokah pri spominski ploščici (Šrljevega) sorodnika Lojzeta Korošca z Jeršanovega na Rabu. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej v italijansko lakoto taborišča nas Rabu

Moj oče Lojze se je rodil kot osmi otrok leta 1915 v vasi Cikava, v fari Trebelno, danes v občini Mokronog-Trebelno. Po dogovoru Hitler-Mussolini je vas, kot večina Dolenjske leta 1941, pristala v italijanski okupacijski coni. Oče je pomagal partizanom na začetku organiziranja partizanskega gibanja v naših krajih, ki so znani predvsem po Gubčevi brigadi. Peterletova (Slakova) kmetija na Cikavi je spadala med gruntarske, torej premožnejše. Njihova hiša je na začetku sama prevzela prehranjevanje zametka partizanske čete, to pa zato, da bi se to dogajalo kar se da tajno. Moj oče je bil zadolžen za »konspiracijo« – tako mi je sam povedal. Julijska velika italijanska ofenziva leta 1942 je po Dolenjskem, Notranjskem in Beli krajini pobrala precej ljudi, med njimi mojega starega očeta in njegova sinova Lojzeta in Toneta. V Klevevžu se je stari oče odločil za pobeg z voza z ujetniki. »Jaz ne grem z vama, jaz bom pobegnil,« je rekel sinovoma, jima dal kos kruha, ki ga je ob aretaciji stisnil pod srajco, in skočil z voza. Sinova sta videla, da je omahnil za zid gospodarskega poslopja, ko ga je zadel rafal. Da je takrat tudi umrl, sta zvedela kasneje. Če bi bili trije Slaki simpatizerji Italijanov, jih verjetno ne bi zajela njihova ofenziva in jih odložila na Rabu.

Obisk z Rafaelovo družbo na Rabu 7. oktobra 2023, spominski park, Ivo Jevnikar je predstavil Pregljev mozaik. FOTO: Ivo Žajdela

Nekoč so ga že odnesli na kup mrličev

Oče je pravil, da je bilo hudo. »Na lakoto se kmalu navadiš, daje pa te oslabelost.« Tako je oslabel, da so ga nekoč že odnesli na kup mrličev, potem pa so ga prijatelji potegnili s tistega kupa in ga nekako oživili. Vprašal sem ga, kako je potem preživel. »S tobakom,« je bil odgovor. Kot krojač se ni predajal nikotinu, ki je bil redka dobrina, s prišivanim tobakom pa se je lahko udeleževal taboriščne menjalne ekonomije in zamenjaval tobak za kakšne skorje. Za velik dosežek je imel, da si je tako primenjal pogačico iz kolena neke mule. Grizljal, bolje rečeno, sesal jo je, kadar je bilo najhujše. Pa ne prav dolgo, ker mu jo je nekdo spretno izmaknil. Ko sva z bratom Brankom avgusta prvič skupaj obiskala Rab, sem poglobil hvaležnost do tistih, ki so očeta potegnili s tistega kupa mrličev in mu podaljšali življenje.

Konec v: Lojze Peterle, Rab, taborišče Renicci [2]

1/9