Božja pot, svetišče La Verna, stolnica. FOTO: Ivo Žajdela

S tovrstnimi izleti (romanji, obiski) so začeli leta 2019, ko smo 9. novembra obiskali tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945, slovenski begunci, pred njimi, med vojno, pa interniranci v fašistična taborišča (Visco in Monigo pri Trevisu).

Božja pot, svetišče La Verna, mašo je daroval Janez Juhant. FOTO: Ivo Žajdela

V frančiškanskem romarskem središču La Verna

Prejšnji izleti so bili enodnevni, letošnji pa je moral biti zaradi večje oddaljenosti dvodnevni. Kot je običajno, smo na avtobusu poslušali pripovedi Erike Jazbar in Iva Jevnikarja o temah romanja. V soboto smo se povzpeli na tisoč metrov visoko romarsko frančiškansko središče La Verno, kamor se je pred 800 leti v visokogorsko naravno okolje umaknil sv. Frančišek, tam v naravi in skalnih votlinah molil, tam je tudi prejel Kristusove rane (stigme). Zvečer smo imeli mašo, ki jo je daroval dr. Janez Juhant, prespali smo v hotelu v samostanskem kompleksu, imeli zjutraj spet mašo in se odpravili v mesto ob gornjem toku reke Tibere v pokrajini Arezzo, Sansepolcro (Sveti grob oziroma Božji ali Jezusov grob v Jeruzalemu, saj so nekoč od tam sem prenesli relikvijo, kamen iz Božjega groba).

Sansepolcro, pokopališče, spomenik, kripta s krstami. FOTO: Ivo Žajdela

109 Slovencev je v žarah s komunistično rdečo zvezdo

V Sansepolcru smo se ustavili na pokopališču, kjer je večji spomenik s kripto z majhnimi krstami s posmrtnimi ostanki oseb, ki so umrle v bližnjem koncentracijskem taborišču Renicci. To je bil eden od dveh osrednjih dogodkov izleta, s krajšim spominskim programom. Spomenik so postavili leta 1973, da so z njim opozorili na zadnjo tuzemsko postajo številnih Slovencev iz takratne Ljubljanske pokrajine, ki so tam blizu umrli v zelo slabih življenjskih pogojih taborišča, kot je povedala povezovalka programa Erika Jazbar. 109 Slovencev je v kostnici, v majhnih žarah, na katerih izstopa komunistična rdeča zvezda, odraz 70. let. Pred vhodom v kostnico so tri kovinske plošče z imeni umrlih. Na njih smo iskali slovenske priimke.

Sansepolcro, pokopališče, spomenik, v ospredju kripta s krstami. FOTO: Ivo Žajdela

France Balantič: Strah pred praznoto

Pred spomenik sta predstavnika Rafaelove družbe in Knjižnice Dušana Černeta, Lenart Rihar in Ivo Jevnikar, položila venec. Sledila je minuta molka in molitev. Predsednik občinskega sveta Sansepolcra Antonello Antonelli je imel krajši nagovor. Poslušali smo pesem Franceta Balantiča Strah pred praznoto v italijanščini (prevedel jo je goriški politik in zdravnik Mirko Špacapan). Pesem spada v cikel religiozne poezije, pesnik jo je napisal v veliki stiski, ki jo je doživljal v taborišču Gonars, tam mu je bila vera v veliko uteho. Prireditev smo zaključili z znano slovensko pesmijo.

Spominska slovesnost ob spomeniku v Sansepolcru. Krajši nagovor je imel predsednik občinskega sveta Sansepolcra Antonello Antonelli; desno Erika Jazbar. FOTO: Ivo Žajdela

Že so ga položili med mrtve ...

Iz Sansepolcra smo se pod vznožjem slikovitega starodavnega mesta Anghiari zapeljali do bližnje vasice Motina, kjer je v majhnem slikovitem gozdičku, ki ga zaznamujejo stoletna hrastova drevesa, priče nasilnih dogodkov tu pred 80 leti, majhen spominski park. V majhnem spominskem kompleksu je info tabla in abstraktno oblikovan spomenik iz železne konstrukcije na večji betonski podlagi.

Vhod v spominski park na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Tu smo ponovili spominski program. Nagovor sta imela Ivo Jevnikar in Alessandro Polcri, župan občine Anghiari in tudi predsednik pokrajine Arezzo. Osrednji nagovor je imel Lojze Peterle, ki nam je pred tem med avtobusno vožnjo pripovedoval zgodbo o očetu Lojzetu (1915), ki so ga Italijani internirali v Renicciju. Oče je pred Reniccijem skoraj umrl na otoku Rabu, že so ga položili med mrtve, od koder so ga prijatelji zadnji hip rešili.

Info tabla pri cesti na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica brez spomina nima velike moči

Po kapitulaciji Italije je iz Reniccija domov šel peš, pot je bila zelo dolga in dolgotrajna, domov je prišel popolnoma izčrpan, doma pa se je moral soočiti s situacijo, ki jo je zaznamovalo partizansko nasilje, zato se je pridružil domobrancem. V Peterletovem nagovoru je bilo ključno sporočilo: Resnica brez spomina nima velike moči. Z njim je bil na izletu tudi brat Branko.

Vrnili smo se v Sansepolcro, kjer smo si po kosilu lahko ogledali starodavno mesto. Tudi tega zaznamujejo številne cerkve, na glavnem trgu pred stolnico pa je »prazen« prostor, kjer je nekoč na sredini stal visok Bertin stolp iz 12. stoletja. Ko je v noči na 31. julij 1944 tu prišlo do prehoda fronte med Nemci in zavezniki, so ga med umikom iz nerazumljivega razloga Nemci razstrelili. Mesto je najbolj znano po svetovno znani freski Piera della Francesca Vstajenje, ki naj bi jo pred uničenjem rešil britanski topniški častnik, ki je preprečil topniško obstreljevanje mesta med že omenjenimi spopadi z Nemci.

Info tabla pri cesti, skica taborišča. FOTO: Ivo Žajdela

Po vojni so taboriščno infrastrukturo odstranili

Italijansko (fašistično) koncentracijsko taborišče Renicci je manj znano med taborišči v Italiji, saj je bila več desetletij to za tamkajšnji del Italije tabu, tema, ki ni obstajala. Po vojni so sledi razmeroma velikega taboriščnega kompleksa v celoti odstranili, da je bilo videti, kot da tam nikoli ni bilo nič oziroma velikega nasilja Italijanov nad drugače mislečimi in etničnega nasilja nad Slovani (Slovenci). Šele v 70 letih so izkopali pokopane na dveh bližnjih pokopališčih in jih prenesli v takrat na pokopališču Sansepolcro urejeno kostnico.

Šele leta 2009 so tudi na območju koncentracijskega taborišča Renicci uredili majhen park, v katerem vsako leto priredijo spominsko slovesnost.

Spomenik v spominskem parku na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Prvi prihod v Renicci je bil 10. oktobra 1942

Ujetniki so v Renicci prihajali iz taborišč na otoku Rab, Gonars in Chiesanuova pri Padovovi. Ko so prišli do postaje Anghiari, so jih postrojili in peš vodili v štiri kilometre in pol oddaljeno taborišče.

Prvi prihod v Renicci je bil 10. oktobra 1942. Sredi decembra je bilo tam že 3.884 ujetnikov, ki jih je varovalo 450 mož, vključno z vojaki in karabinjerji. Taborišče je služilo kot zapor. Moški, večinoma Slovenci iz Ljubljanske pokrajine, so čakali na kazen.

Težko je ugotoviti, koliko moških je šlo skozi Renicci. Zanesljiva ocena govori o približno 10.000 internirancih v enajstih mesecih obstoja taborišča.

Spominska slovesnost v spominskem območju na kraju taborišča Renicci, branje pesmi. FOTO: Ivo Žajdela

Stražno osebje je sestavljalo petsto oboroženih mož

Bilo je veliko taborišče, ograjeno z bodečo žico in nadzornimi stolpi, razdeljeno na tri ločene sektorje, med seboj ločene s kovinskimi ograjami: dva dela sta bila za Slovane, tretji za Italijane. Stražno osebje je sestavljalo petsto oboroženih mož, ki jim je poveljeval pehotni podpolkovnik Giuseppe Pistone, pomagal pa mu je poveljnik karabinjerjev Tronci.

Med julijem in avgustom 1943, s padcem fašizma in prihodom anglo-ameriških čet, je bilo v Renicci premeščenih 234 političnih zapornikov iz kolonije Ustica in več sto drugih zapornikov in anarhistov iz kolonij Ventoténe in Ponza. Komunistov in anarhistov Badogliova vlada ni osvobodila, tako kot drugih antifašistov. Skupno število navzočih je tako naraslo na 3.620, in še 500 mož na straži. S prihodom političnih jetnikov se je spremenilo tudi ozračje v taborišču in začeli so se protesti, gladovne stavke in demonstracije.

Po 8. septembru so se razmere vse bolj zaostrovale: številni vojaki na straži so pobegnili. 9. septembra zvečer je prišlo do streljanja, bili so štirje ranjeni, začeli so izpuščati internirance in politične jetnike. Vsi so se bali skorajšnjega prihoda Nemcev.

14. septembra 1943 popoldne, kmalu po prihodu treh nemških oklepnih avtomobilov, so preostali vojaki pobegnili. Ko so jetniki ugotovili, da ni več nadzora, so razbili vrata in zbežali proti hribom, ki ločujejo dolino Tibere od Jadrana. Številni nekdanji ujetniki taborišča Renicci so se pridružili italijanskim partizanom, ki so delovali v Apeninih.

Spominska slovesnost v spominskem območju na kraju taborišča Renicci, nagovor župana občine Anghiari Alessandra Polcrija. FOTO: Ivo Žajdela

Mnogi zaporniki so jedli želod, zaradi česar so imeli težave

Taborišče so začel graditi poleti 1942. Ko so oktobra 1942 prispeli ujetniki, delo še ni bilo končano. Mnogi zaporniki so zato spali v šotorih, ki so jih postavili sami. Niso jim dovolili, da bi na tla položili veje, na katere bi položili odeje. Hrane je bilo malo. Mnogi zaporniki so jedli želod, zaradi česar so imeli težave.

Interniranci niso bili vojni ujetniki, ampak večinoma protifašisti ali domnevno protifašisti. Večinoma Slovenci, Hrvati, nekaj Srbov in Črnogorcev, nekaj Albancev in Grkov. Tem so dodali še Italijane, večinoma anarhiste. Bilo je tudi okoli trideset fantov, starih od štirinajst do sedemnajst let. Veliko jih je prišlo iz taborišča Gonars ali z Raba, enega najhujših italijanskih koncentracijskih taborišč, kjer je umrlo 4.500 ljudi, povprečno dvanajst na dan, predvsem starejših in otrok.

Nagovor Lojzeta Peterleta ob spomeniku na kraju taborišča Renicci, desno Alessandro Polcri, župan občine Anghiari in tudi predsednik pokrajine Arezzo ter Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Interniranci ugašajo kot lučke brez olja

Pred zaprtjem je v Renicciju umrlo približno 150 ljudi. Dramatičen apel, ki je prihajal iz taborišča novembra 1942: »Zdaj, ko smo tu že šest tednov, torej skoraj štirideset noči pod šotori, z deževnim in hladnim vremenom za slabo oblečene, je stanje še hujše. Baraka za zdaj ni vseljiva, le dve bosta namenjeni otrokom in bolnikom. Tla so betonska, trgovine nimamo, vse to lahko dobro ponazori boleče posledice, ki jih bosta pustila mraz in lakota. Ljudje dobesedno umirajo vsem na očeh, interniranci ugašajo kot lučke brez olja.«

Mrtve v taborišču so postavili pod šotor, zunaj ograje, in čakali, da lokalni vojak uredi »krste« iz lesenih desk zabojev za sadje. Župan mesta Anghiari, Talete Bartolomei, se je v pismu pokrajinskemu poveljstvu v Firencah pritoževal, da pokopališče Anghiari ne more sprejeti toliko mrtvih.

Kljub nekajmesečnemu obstoju je bila umrljivost v taborišču zelo visoka; Veliko Slovanov so pokopali na pokopališču Micciano d'Anghiari, ki je kmalu postalo nezadostno, da bi sprejelo vsa trupla, ki so jih zato pokopali na občinskem pokopališču v Anghiariju. Leta 1973 so v Sansepolcru zgradili spomenik v spomin na umrle.

Oblike nasilja: Jetnika je ubil paznik, ko je hotel preplezati ograjo; dečka, ki je poskušal pobegniti, so ujeli in hudo pretepli.

Brata Peterle ob spomeniku na kraju taborišča Renicci, kjer je trpel njun oče. FOTO: Ivo Žajdela

Zadnji dnevi v taborišču Renicci so bili zelo dinamični

Po 25. juliju 1943 so interniranci mislili, da so na poti rešitve. Mnogi, večinoma protifašisti, so se začeli pripravljati na rešitev v gore. Kmalu po izkrcanju na Siciliji (9. julija) in padcu fašizma so v Renicci prignali številne politične jetnike, prej zaprte v kazenski koloniji Ventotene. Večinoma so bili anarhisti in komunisti. Taboriščni stražarji so bili do teh internirancev sovražno nastrojeni. Poleg Ventoten so prišli še iz Pisticce, Ustice in Ponze. Ti ujetniki so predstavljali moteč element, ki je hujskal tudi ujetnike drugih narodnosti.

Nemiri so se stopnjevali 8. septembra, na dan premirja. Interniranci niso hoteli priti na vsakodnevni zbor. Kljub grožnjam in aretacijam je 9. septembra v taborišču vladal nemir. Streljanje je bilo odrejeno samo proti političnim izgrednikom (domnevajo, da je bil en ujetnik ubit in štirje ranjeni). Zadnji dnevi v taborišču Renicci so bili zelo dinamični.

Spominska fotografija v spominskem parku na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Zaporniki so bežali proti bližnjim hribom

Nekega jutra sta prispela dva nemška tovornjaka z namenom, da opravita izvidnico. Novica o prihodu Nemcev je povzročila stampedo. Ograje so porušili in zaporniki so bežali proti bližnjim hribom. Šlo je približno štiri tisoč ujetnikov.

Po odhodu Nemcev (pozno popoldne 14. septembra 1943) so taborišče izropali nekateri vojaki in domačini. Odnesli so vse: hrano, odeje, rjuhe, papirje, fotografije, tudi kot da bi hoteli vse izbrisati.

Novembra so taborišče ponovno odprti in ga dodelili policijski postaji Arezzo. Zdaj so tu internirali civiliste, ki so jih zaprli iz političnih razlogov, vodila ga je fašistična milica. Zgodba o koncentracijskem taborišču Renicci se tu ni končala. Kasneje je postal zbirni center vojnih ostankov. 27. julija 1946 je prišlo do eksplozije, ki je povzročila smrt dveh moških.

Renicci, fašistična taborišča

Ivo Žajdela, Obisk taborišča Renicci, Rafaelova družba, Družina, 24. 11. 2024

Položeni venec med spominsko slovesnostjo v spominskem območju na kraju taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

1/31