Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [2]

Pričevanje Lojzeta Peterleta na poti do Reniccija 

Nedeljsko jutro v La Verni, jesenske barve, nič kaj hud mraz, s katerim sem v avtobusu strašila udeležence, meglica nad dolino, tišina. Pripravili smo kovčke in se z avtobusom podali v dolino, čakal nas je osrednji del našega obiska: pokopališče v Sansepolcru in spominski park Renicci. Enourno vožnjo do Sansepolcra smo izkoristili za povzetek informacij o taborišču in za pričevanja. Mikrofon je prevzel Lojze Peterle in spregovoril o očetovi internaciji, njegovem pripovedovanju.

Brata Branko in Lojze Peterle v spominskem parku Renicci: med interniranci je bil tudi njun oče. FOTO: Ivo Žajdela

Starega očeta so ustrelili Italijani pri Klevevžu

Veliko sem se zanimal za Renicci, a nihče ni vedel zanj, ni bilo vesti o komemoracijah, spomeniku, zato sem opustil iskanje, vedoč, da so v Italiji fašistična taborišča tabu tema.

Očetova družina – Slakova hiša – je bila gruntarska, stari oče je bil pri liberalcih. Ko se je začelo partizanstvo, je bil zadolžen »za konspiracijo«, bil je neke vrste obveščevalec. Poleti leta 1942 je bil stari oče skupaj s sinovoma – mojim očetom in stricem –, zajet med veliko italijansko ofenzivo. Na vozu so jih peljali proti Klevevžu in Šmarjeti. Pod srajco si je doma stisnil nekaj kruha, ko se je odločil, da pobegne, je kruh dal sinovoma in skočil z voza. Med begom ga je zadel rafal in je umrl, sinova tega nista vedela, ker je voz peljal naprej. Oče jima je izdihnil za gospodarskim poslopjem klevevške graščine.

Očeta so vrgli na kup mrličev, ker so mislili, da je umrl

Ujetniki so se znašli na Rabu, imeli so zelo skromno odmerjeno hrano, pa še od te so dobili samo četrt. Od doma so pošiljali pakete, a oče ni nikoli nič dobil, paketi so se nekje izgubili že v Sloveniji. Pravil je, da te občutek lakote čez nekaj dni zapusti, si pa slab in brez energije. Ne vem, kdaj je bil premeščen, verjetno po dveh mesecih. Bilo je menda že v Renicciju, ko so ga vrgli na kup mrličev, ker so mislili, da je umrl. Prijatelji so ga potegnili s kupa, bil je še toliko živ, da se je rešil. Oče je pravil, da je preživel po zaslugi tobaka. V taborišču je za svoja krojaška dela namreč dobival tobak, ki ga je zamenjal za kako skorjo kruha. Dobil je tudi pogačico mule, jo skrival, sesal, naposled so mu jo ukradli.

O trpljenju v taborišču pripoveduje tudi tabla s skicami, ki so jih narisali interniranci in je postavljena v spominskem parku Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Dojel je, kaj je revolucija, kaj so delali partizani po Dolenjskem

Ko je razpadla Italija, je prišel peš domov, mesec dni se je potikal po Italiji, na vlak ni šel, ker bi ga ujeli Nemci. Po poti je srečal dobre ljudi, ki so mu pomagali, tako da se je pretolkel do doma. Tehtal je manj kot 50 kilogramov.

Doma je dojel, kaj je revolucija, kaj so delali partizani po Dolenjskem. Pred internacijo jih je podpiral, nato je pristopil k domobrancem. Vprašal sem ga, zakaj je tako izbral. Odgovoril mi je: ker so imeli manj krvave roke.

Po končani vojni se je nekaj časa skrival, se nato javil za amnestijo, precej so ga masirali, povedal je, da ko je bil pri domobrancih, je rešil zajeto kurirko, ki so jo nato spustili. Ženska je pričala njemu v prid in so ga spustili. Nekaj časa je že bil doma, ko ga je prišel iskat možakar s puško in mu naročil, naj začne hoditi, on pa za njim. Šli so proti Vinjemu Vrhu, ob gozdu nedaleč od cerkvice mu je naročil, naj teče. Oče je tekel in čakal na strel, a ga ni ustrelil.

Vrnil se je domov in bil stalno pod pritiskom, desetletja. Še ko sem bil predsednik vlade, so na starša močno pritiskali, večkrat na teden so jima grozili po telefonu, da ju bodo ustrelili, mene pa obesili, so jima pravili. Starša mi takrat nista nič povedala.

Na pokopališču v Sansepolcru: spomenik, stopnišče do kripte, napis nad vhodom v kripto. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Osredkar iz Polhovega Gradca je zapustil ženo in tri otroke

K mikrofonu je bila povabljena tudi udeleženka iz Polhovega Gradca, da bi spregovorila o moževem stricu, ki je v Renicciju umrl. Njegovi posmrtni ostanki so v kripti v Sansepolcru. Franc Osredkar je bil doma iz Polhovega Gradca, bil je kmet. Ko so ga internirali, je doma pustil ženo in tri majhne otroke. Domov se ni vrnil.

Leta 2017 se je družina podala v Toskano, da bi poiskala njegovo zadnjo tuzemsko postajo, prišli so do Sansepolcra, pri cerkvi iskali informacije o taborišču, domačini so bili prijazni, sporazumeli so se, čeprav niso govorili italijanskega jezika. V cvetličarni so jih napotili do pokopališča, jih tja tudi spremljali, poklicali hišnika, ki jim je odprl kripto, tu so poiskali in našli žaro.

Franc Osredkar je umrl zaradi lakote, žena mu je pošiljala pakete, a jih verjetno ni prejel. Umrl je 17. januarja 1943. Iz Reniccija družina ni prejemala njegovih pisem, pozno so tudi zvedeli, da je umrl. Franc Osredkar je zelo rad imel ptiče, doma je imel ptiča v kletki, ki je poginil ravno na dan njegove smrti.

Iz Polhovega Gradca je bilo v Renicciju še več drugih domačinov, nekateri so se rešili in vrnili domov.

Na bronastih vratih v kripto so napisana imena umrlih. FOTO: Ivo Žajdela

Na pokopališču v Sansepolcru: spomenik, stopnišče do kripte, napis nad vhodom v kripto, ime Kristine Erznožnik. FOTO: Ivo Žajdela

V kripti je 446 pocinkanih žar s posmrtnimi ostanki tudi 109 Slovencev iz takratne Ljubljanske pokrajine. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovinar Capogreco o taborišču Renicci

Carlo Spartaco Capogreco (1955) je otroški zdravnik, ki je v zrelih letih opustil poklic, da bi se posvetil raziskovanju italijanskih fašističnih taborišč in predajanju svojega znanja v knjigah in na univerzi. Začel je v prostem času z odkrivanjem taborišča v njegovi Kalabriji, v Ferramontiju. Knjiga Ferramonti (1987) je prva, ki je izšla v Italiji o kakemu fašističnemu taborišču. Leta 1998 je podpisal tudi prvo knjigo, ki je bila v celoti posvečena taborišču Renicci (Renicci, un campo di concentramento in riva al Tevere) in je izšla tudi v novi izdaji leta 2003 v Milanu pri založbi Mursia. Pri tržaški založbi Mladika bo izšel njen prevod v slovenski jezik kot del načrta, ki je vključeval tudi obisk spominskega parka na območju, kjer je bilo med vojno taborišče. Spremno besedo k slovenski izdaji je napisal Lojze Peterle.

Dvajset let raziskovalnega dela je Capogreco zaobjel v monografijo, pravi spomenik, ki je izšel leta 2004 pri založbi Einaudi z naslovom I campi del duce. Leta 2011 je doživela slovenski prevod (Fašistična taborišča), še pred tem hrvaškega in nato angleškega. Na avtobusu smo prebrali poglavje, ki ga namenja Renicciju, saj je to bil najpopolnejši in najhitrejši način, da smo posredovali glavne podatke o tem kraju trpljenja.

Na pokopališču v Sansepolcru

Avtobus nas je medtem pripeljal v Sansepolcro. Občina spada v pokrajino Arezzo, šteje 15.000 duš, med njenimi slavnimi rojaki so slikar Piero della Francesca, pa tudi družini Fanfani in Buitoni. Na mestnem pokopališču je, tako kot v Gonarsu, večji spomenik in z njim povezana kostnica. Il Sacrario degli Slavi, mu pravijo. Uredila ga je jugoslovanska vlada, svečano so ga predali namenu 15. decembra 1973. V kripti je 446 pocinkanih žar s posmrtnimi ostanki tudi 109 Slovencev iz takratne Ljubljanske pokrajine. Na bronastih vratih za v kripto so napisana imena umrlih, žare v notranjosti so podobne tistim v Gonarsu, na njih je rdeča zvezda. V njih so posmrtni ostanki tako mož, ki so umrli v fašističnih taboriščih srednje Italije, od teh jih 159 prihaja iz Reniccija, kot v italijanskih partizanskih vrstah.

Podobne jugoslovanske kostnice najdemo v Barletti za 1.326 oseb iz Jugoslavije, ki so izgubile življenje v južni Italiji, v Gonarsu, ki so jo predali namenu nekaj dni pred tisto v Sansepolcru, leta 1978 so kripto in spominsko obeležje uredili še na pokopališču Prima Porta v Rimu.

Leta 2000 je Republika Slovenija postavila ploščo pred spomenikom, na drugo stran steze, kjer je jugoslovanska iz leta 1973. FOTO: Ivo Žajdela

Republika Slovenija je leta 2000 postavila še svojo ploščo

Jugoslovanske raziskave tistih let so ocenile, da je v srednji Italiji izgubilo življenje 1.800 mož iz takratne Jugoslavije. Nekatere so sorodniki po koncu vojne dali prekopati in so jih prepeljali v domovino, več jih počiva v skupnih partizanskih grobnicah po Italiji, veliko je pogrešanih. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so interniranci v glavnem poiskali pot domov, veliko pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam v Umbriji, Toskani, Piemontu, se z njimi borilo, v boju umrlo, tako kot že omenjeni Dušan Bordon.

Po razkroju Jugoslavije so razprtije glede nasledstva zajele tudi kostnico v Sansepolcru. Katera izmed novonastalih držav je glede kostnice dedič nekdanje skupne države? Odmev teh trenj se kaže tudi pred spomenikom. Ob izvirni plošči, ki jo je Jugoslavija postavila leta 1973, je Republika Slovenija leta 2000 postavila še svojo, na drugi strani steze.

Spominska slovesnost v Sansepolcru

Pred vhodom na pokopališče nas je čakal predsednik občinskega sveta Antonello Antonelli. Ko smo z občinskimi uradi urejali, da nam kripto, ki je zaprta, odklenejo, so pri upravi, ki jo vodi desna sredina, takoj pokazali pripravljenost, da bi bili ob našem obisku prisotni.

Predsednik Antonelli nas je pospremil do spomenika, pred njim smo krajši program začeli z branjem poezije Strah pred praznoto Franceta Balantiča iz cikla religiozne poezije, ki jo je v italijanščino prevedel goriški politik in zdravnik Mirko Špacapan (Gospod, za Tabo se bom zdaj napotil – Signore, dietro a Te muoverò i miei passi, Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2009). Verze je v izvirniku interpretirala Ana Gregorič, v italijanskem prevodu Andrej Fink.

Na pokopališču v Sansepolcru: spominska slovesnost. FOTO: Ivo Žajdela

France Balantič, Strah pred praznoto, V ognju groze plapolam, 1944 

Potopi v noč me in viharje; / razbij, razpali ustnice pokojne, / ne daj mi videti dlani prosojne, / ko segal bom v bežeče mirne zarje.

Saj veš, da bom tem bolj o Tebi sanjal, / če daleč, daleč boš za jutrom vabil, / ne bom, o Bog, nikoli Te pozabil, / če val krvi se v grlo bo zaganjal.

Iskal Te bom s poljubom Tvoje smrti, / iskal povsod in strgani mi prti / brisali bodo umazani obraz.

Če zrušil bom se v kamenito gaz, / prej ko zažgem na Tvojem se ognjišču, / bom vsaj Tvoj beli kamen na križišču.

Na pokopališču v Sansepolcru: položitev venca pred spomenik. FOTO: Ivo Žajdela

Še naprej bodo gojili spomin na umrle iz Slovenije

Lenart Rihar in Ivo Jevnikar sta v imenu organizatorjev k spomeniku položila venec, na traku je pisalo Trpečim slovenskim rojakom, tako kot na vencih, ki smo jih v prejšnjih letih položili v Višku, Gonarsu, Monigu, Chiesanuovi in na Rabu. Privilegij, da smo imeli v naši sredi duhovnika, smo izkoristili, minuta molka se je spremenila v molitev.

Predsednik občinskega sveta občine Sansepolcro Antonello Antonelli pozdravlja udeležence, ob njem Erika Jazbar. FOTO: Ivo Žajdela

Besedo je nato imel Antonello Antonelli, ki je poudaril, da občinska uprava goji in bo še naprej gojila spomin na umrle iz Slovenije. Nacifašizem je stran italijanske zgodovine, ki se je sramujejo, Italija je svobodna in demokratična država, to je naše pravo lice, je dejal. Zahvalil se je Slovencem, ki so se borili, da bi osvobodili te kraje. Prihajate iz La Verne, s Sansepolcrom nas povezuje Frančiškova pot, ki je pot miru, bratstva in ljubezni do narave, je še dodal.

Krajši program smo končali s pesmijo Lipa zelenela je. Antonelli nas je nato pospremil po stopnicah v kripto, kjer so udeleženci iskali imena sorodnikov, znancev, vaščanov.

Udeleženci pred spomenikom v Sansepolcru med spominskim dogodkom. FOTO: Ivo Žajdela

Konec v: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [4]

1/13