Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [1]

Povojni slovenski begunci v Italiji

Avtobus se je že bližal Forlìju, kjer je bilo maja 1945 na tamkajšnjem stadionu, ki ga športniki še danes uporabljajo, taborišče (tudi) za slovenske politične begunce – civiliste in vojake, ki so se na Zahod pomikali v različnih valih in skupinah. Mikrofon je prevzela Helena Jaklitsch, ki je Slovencem, ki so v povojnem času nekaj let živeli v taboriščih po Italiji, posvetila znanstveno monografijo (Slovenski begunci v taboriščih v Italiji, 1945–1949, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018). Taborišče v Forlìju je delovalo tri mesece, v njem so se okoli polovice maja 1945 najprej znašli četniki in primorski domobranci, ki so prišli iz Viška oz. Cesene, pozneje še štajerski četniki. Svojo pot so nato jeseni nadaljevali v Eboli. Konec avgusta so se v Forlìju, vendar na drugi lokaciji, za deset dni znašli še slovenski civilisti, ki so jih iz Moniga selili po Italiji.

V Monigu so bili Slovenci med vojno in po njej

Poti teh slovenskih civilistov, o katerih je pobliže spregovorila Jaklitscheva, so manj prisotne v zavesti, več besedil je o zgodbah, ki so se pisale na Koroškem, pa čeprav imajo veliko stičnih točk, vsi so se reševali pred komunističnim režimom, ki je zavladal v domovini. V taboriščih na Koroškem je nekaj let živelo 6.000 Slovencev, za Italijo je njih število težje določljivo, ker so jih v evidencah vodili kot Jugoslovane, bili so bolj razkropljeni, pogosteje so jih selili, vsekakor računajo, da jih je bilo med 4.500 in 5.000.

Največjo in najbolj homogeno skupino so predstavljali tisti civilisti, ki so se umaknili na Koroško in so jih zavezniške oblasti res prepeljale v Italijo. Bilo jih je približno 1.200, pridružili so se jim še nekateri, ki so s Koroške prišli peš. V Monigu se je tako zbralo 1.500 Slovencev. Tam so ostali do konca septembra. Nekateri med njimi so bili v vojašnici, ki so jo uporabljali za taborišče, že drugič, nekaj let prej so jih v iste stavbe internirale fašistične oblasti.

S svojim redom so Slovenci zasedli vodilna mesta v taborišču

Živeli so v težkih pogojih, na začetku tudi brez postelj in oken, prtljage niso imeli, saj so šli na Koroško »le za nekaj tednov«, hrana je bila zelo skromna. S svojim redom in organizacijo so kmalu zasedli vodilna mesta v taborišču, kjer je bilo več narodnosti, taboriščni vodje so bili Slovencem naklonjeni. Ni bilo povsod tako, v Serviglianu in Senigallii so na primer doživljali pritiske, omejitve kulturnega življenja, prostega izhoda. V Monigu so Slovenci, tako kot se je dogajalo na Koroškem, že takoj postavili temelje za versko, družbeno, šolsko, kulturno, tudi gospodarsko delovanje. Izvolili so svoje vodstvo, vsaka baraka je imela svojega starešino, prva skrb jim je bila kapela. Vera je bila steber, ki jim je omogočala, da so zdržali po velikih izgubah, ki so jih utrpeli, in v veliki negotovosti, v kateri so bili. Že v prvih dneh so začeli s predavanji, uvedli pouk, ljudsko šolo in gimnazijo, s katero so časovno prehiteli Koroško.

Taborišča Monigo, Forli, Servigliano, Senigallia, Bagnoli

Iz Moniga so jih 26. avgusta začeli premeščati v Forlì, kjer so ostali do 5. septembra. Tam so se srečali s slovenskimi vojaki. Civiliste so namestili v vojaško akademijo, ki je bila v slabem stanju. Nato so jih premestili v Servigliano, kjer so ostali leto dni, nekatere še drugam. Servigliano je predstavljal vrhunec kulturnega in družbenega življenja slovenskih beguncev v Italiji, tam so lahko v polnosti organizirali šolske strukture in kulturno življenje, skrbeli so tudi za podobo taborišča, posadili so rožmarin in nageljne, imeli trgovine, gostilne, tudi frizerski salon, knjižnico, kulturno četrt, bralne večere po barakah. Tisk ni bil tako razvejan kot na Koroškem, tiskali pa so časopis Zedinjena Slovenija, ki je izhajal vsak dan od septembra 1945 do februarja 1948. Ciklostilirali so tudi druge revije. V Italiji je izšla tudi prva tiskana knjiga v slovenskem begunstvu, in sicer Koledarček slovenskih emigrantov za leto 1946, ki ga je uredil Tine Debeljak.

Iz Servigliana so slovenske begunce nato selili v Senigallio, kjer so živeli v pločevinastih barakah. Iz Slovenije jih je spremljala na begunski poti tudi slika Brezjanske Marije. Pod to sliko je v kapeli v Senigallii molil tudi bogoslovec Karol Wojtyla.

Konec leta 1947 se je začelo množično izseljevanje slovenskih civilistov v Argentino, v veliki meri iz Bagnolija.

Dnevniški zapisi 19-letne Marjane Kovač

Med slovenskimi civilisti v Forlìju je bila tudi 19-letna Marjana Kovač, ki je svojo begunsko pot po v Italiji opisala v dnevniku, njegove odlomke je z moževim priimkom Batagelj objavila v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1966 (strani 127–136) v Argentini, kjer si je ustvarila družino. Med prisotnimi na avtobusu je bil tudi njen sin Gregor. S sabo je prinesel mamin dnevnik, odlomke o Forlìju smo brali v izvirni inačici, v nadaljevanju objavljam nekaj odlomkov.

Nedelja, 26. avgusta. Ob 11h zvečer prihod v Forlì. Velika pol podrta letalska šola brez oken in vrat, brez elektrike in vode, naše sedmo domovanje. Stanujemo v tretjem nadstropju; postelje kot v Udinah – na cementnih tleh. Polagoma se uvajamo v begunstvo ... Pred počitkom nam Angleži postregli z večerjo – grahom.

Ponedeljek, 27. avgusta. Velemestno jutro. Nov dan, novo življenje. Angleška oskrba z belim kruhom in pravo kavo za zajtrk. Dop. registracija. Kosilo: makaroni s svežim grahom in kruh. Večerni sprehod po mestu. Centrum lep, velikomesten, a po obsegu majhen. Večji del mesta pust, sam kamen. Cerkva veliko, vernikov skoraj nič. Sadje poceni, svojevrstne breskve, grozdje. Vino cca 50 L. Vinotoči dobro obiskani, zlasti od Kranjcev.

Popoldne prispela drugi in tretji transport. Alenka H. se baje zelo ponesrečila. Od vseh treh smo se najbolje vozili v prvi skupini. Noč je za vožnjo pač lepša kot žgoče popoldne. Pozni razgovori z Marijo in Marto ob vežnem oknu do 2h ponoči.

Torek, 28. avgusta. Drugi dan bivanja v Forliju. ½ 1h pop. Pokosili smo »rajsko« juho (grahova z belim kruhom). Večina Finkove družine počiva. Desni sosedje Grumovi tarokirajo. Verica poje »perice« in se zabava z Joškom. G. Zdenko vadi kitaro. V kotu so se neki kmetje sporekli. Eden pogreša 1000 L. Kdo jih je ukradel? »Vodoravna lega« vabi.

¼ 5h pop. Narod vstaja. Življenje se vrača v sobe. Stanko se že maže z briljantino, g. Fink brusi britev; g. Ladislav, Jože in Zdenko igrajo tarok. Po večerji sprehod po mestu. Par domačih pesmi ob kitari v našem »dekliškem« kotu.

Sreda, 29. avgusta. Ob 7 zj. sv. maša v cerkvi sv. Lucije. S Tinko in Božetom na trgu. Breskve 10 L, grozdja malo 24 L. Pop. ob 3h rožni venec in litanije. Zvečer z Marijo in Marto na sladoledu. Neda zbolela. Večerna kopel.

Ob ½ 3h ponoči Nedi je slabo. Vsa je zabuhla v obraz, polna spuščajev. G. Z., medicinec, ji nudi prvo pomoč. Občudujem njegovo požrtvovalnost. Lep je zdravniški poklic.

Četrtek, 30. avgusta. Božetov 25. rojstni dan. Nedo odnesli na ambulanto.

Petek, 31. avgusta. Ob 6h zjutraj skupinska maša. Zvečer sprehod z Marijo, Marto in g. Zdenkom proti drugemu »campu«. Po enem mesecu pri spovedi.

Sobota, 1. septembra. Prva sobota. Italijanska poroka v cerkvi sv. Cecilije. Ga. Velikonjeva pisala iz Ljubljane. Jutri gremo bajè naprej. Spet bomo potovali na nedeljo. Po večernem rožnem vencu poslovilni govor g. sobnega starešine.

Nedelja, 2. septembra. ½7h zjutrai. Na tovornih vagonih kolodvora Forlì. Od 3h zjutraj na nogah. Sveta maša in obhajilo na hodniku campa. Pokanje. Običajni nervozni odhod. Na kolodvoru krasna organizacija. Kot živina, iz kamijona na vagon. Še jesti so nam prinesli gor. Nedeljsko jutro na tovornem vlaku.

Pavle Borštnik o povojnem begunstvu v Italiji

Pavle Borštnik je bil v skupini slovenskih četnikov, ki so se skupaj z drugimi vojaškimi enotami in civilisti z Goriškega prve dni maja 1945 pomikali skozi Gorico in čez Sočo v Furlanijo. V Forlì so vojaki prišli iz Cesene, jeseni so jih preselili v Eboli, aprila 1947 so jih nato zavezniki odpeljali v Nemčijo, od koder so se razkropili po svetu. Pavle Borštnik je v Italiji in v Nemčiji izdal dve pesniški zbirki, sodeloval s časopisi in revijami, v knjigi spominov Moj čas (Mladika, Trst, 2016) beremo tudi o dogajanju v Forlìju, kamor so prišli v polovici maja 1945.

Stikov z zunanjim svetom ni bilo nobenih. Angleži se niso prikazali med nas v taborišče, s tistimi, ki so bili na vratih stadiona, pa ni bilo mogoče stopiti v stik. Kdor je le dobil to možnost, je zadržal zase vse, kar je izvedel od njih, in tako so dnevi tekli in sonce nas je žgalo. Samo ob večerih je zadobilo taborišče videz organizirane skupnosti. Čez dan je v njem vladala ena sama neverjetna zmešnjava. Med tisto množico šotorov, zaklonišč, napravljenih iz odej, iz kosov pločevine in šotorskih kril, se je gibala množica napol nagih moških – vročina je bila namreč obupna –, ki so se brez vsakega smisla in namena vrteli po taborišču, pregovarjali, vpili, kleli, prepirali, politizirali ali pa zamišljeni čemeli v kakšnem kotu ob tribuni. /.../

Največja gneča je bila ob edini vodovodni pipi, ki je štrlela iz stene pod tribuno, kjer so se v predvojnih časih verjetno napajali upehani italijanski atleti. Zdaj se je gnetla ob njej naša žejna vojska, ki je srebala tisto mlačno vodo, si jo polivala na glave, točila v čutare in vse mogoče steklenice, obenem pa vpila, preklinjala in se prerivala po blatnih, razmočenih tleh.

»Kuhinja« v taborišču Forlì s četniki in primorskimi domobranci (iz knjige Pavle Borštnik, Moj čas, Mladika, 2016, str. 125).

Na nas je pričela legati končna resnica o našem položaju

Šele po nekaj dneh so se pričeli kazati določeni obrisi neke organizacije. Med posameznimi skupinami so bile določene »demarkacijske črte« in izpopolnjeni šotori in zakloni, namenjeni oficirjem. Med oficirji pa so se pojavili tudi prvi znaki končne dezintegracije naše družbe: ljudje, ki so bili navajeni ukazovati, so prvi začutili, da se jim majejo tla pod nogami, in če so tudi verjeli uradnim razlagam, da je vsa ta zmešnjava povsem razložljiva posledica splošnega nereda, ki je zajel Evropo v prvih dneh miru, so vendarle tudi slutili, da ves ta nered, ves ta mir v resnici pomeni tudi konec njihove vojaške kariere.

Polagoma, a nezadržno je namreč na nas pričela legati končna resnica o naši usodi, tako kot se spušča barjanska megla na ljubljansko kotlino v jesenskih večerih. Jutra jo sicer prepodijo, sonce jo posrka, skrb za vsakdanji obstanek prevlada, toda ko spet nastopi večer, je ta megla še za spoznanje gostejša ...

Stolnica samostana La Verna. FOTO: Ivo Žajdela

Prespali smo v Frančiškovem zavetišču na La Verni

Pot se je začela vzpenjati, do znanega samostana na hribu, kjer smo imeli prenočitev, je bilo še slabih deset kilometrov gorske ceste. La Verna je kraj tišine, duhovnosti, molitve. Sv. Frančišek je na to strmo pečino, poraslo z bukovim gozdom, v njene votline, skale in gozd zelo rad zahajal, se umikal v samoto, molil in premišljeval, zadnjič je to storil dve leti pred smrtjo leta 1224, v času krize, ki jo je doživljal zaradi nesoglasij v redovni skupnosti. Bilo je 17. septembra 1224, ko je tu prejel Kristusove rane, 800. obletnico so v svetišču obeležili le nekaj tednov pred našim prihodom. Na točki stoji kapela, ki jo je, tako kot druge sakralne objekte svetišča, ki so ga v stoletjih dograjevali, umetniško okrasil Andrea della Robbia.

Na hodniku samostana p. Matteo razlaga freske o življenju sv. Frančiška. Foto: Helena Jaklitsch

V La Verni so nas sprejeli frančiškani, pater Matteo nam je spregovoril o svetosti kraja, o sv. Frančišku, duhovnosti njegovega reda, vodil nas je po hodnikih in kapelah. Prespali smo v tem svetem kraju, v samostanu, ki so ga zgradili na skali na 1.300 metrih višine, v odmaknjenosti toskanskih Apeninov in v nacionalnem parku. V okolici je več točk za molitev, sprehajalnih stez po gozdu, pred stolnico je večja terasa z lesenim križem in razgledom na dolino. Časovnica je bila preozka, da bi La Verno podoživeli, nekaj ur pa smo tu le ostali v spokojnem miru.

Dr. Janez Juhant daruje mašo v slovenščini v kapeli sv. Lovrenca v samostanu. FOTO: Ivo Žajdela 

V La Verni smo imeli večerno in jutranjo slovensko mašo

V La Verni smo imeli večerno in jutranjo slovensko mašo, ki jo je v kapeli sv. Lovrenca daroval Janez Juhant. V baziliki smo sledili tudi večernicam, ki so jih peli patri, veliko jih je bilo, različnih narodnosti, ras, obrazov, jezikov. La Verna je za frančiškane med najsvetejšimi kraji. Skupinica se nas je nato podala v zakristijo, poiskali smo gvardijana svetišča, patra Guida Fineschija, darovali smo mu ročno izdelano svečo z brezjansko Marijo in slovenskimi barvami, ki so jo pripravile slovenske redovnice. Prepoznal jo je, spomladi je bila namreč na duhovnih vajah v La Verni skupina slovenskih frančiškanov, nam je povedal, tudi oni so mu prinesli slovensko sveto podobo.

Gvardijanu samostana Guidu Fineschiju smo poklonili slovensko svečo. Foto: Helena Jaklitsch

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [3]

1/4