Ko mine čas, se krajše ali daljše potovanje vtisne v spomin s sliko, občutkom, tudi vonjavo. Dvodnevje v srednji Italiji, ki smo ga izpeljali z Rafaelovo družbo in Knjižnico Dušana Černeta po že ustaljenih tirnicah, z znanimi vodiči, že domačimi obrazi udeležencev, pa tudi s pomanjkljivostmi, ki vztrajajo tudi po več uresničenih podvigih zaradi spremljevalcev, ki imajo v svojem vsakdanu drug poklic, bo meni ostalo vezano na baritonski glas, ki bere Balantičeve verze v italijanskem prevodu z melodijo španskega jezika.

Poezija Franceta Balantiča v nekdanjem fašističnem taborišču

V podpisu k sliki bi napisali: dr. Andrej Fink v spominskem parku nekdanjega fašističnega taborišča Renicci bere poezijo interniranca iz Gonarsa v prevodu Mirka Špacapana. V opombi pa: argentinski Slovenec, otrok politične emigracije, rojen v begunskem taborišču v Italiji, bere pesnika, ki je bil do demokratizacije domovine zamolčan, v malem svetu, v katerem je odraščal, pa ikona. Stoji v spominskem parku, ki so ga postavili tam, kjer je bilo fašistično taborišče za Slovence iz Ljubljanske pokrajine, v njem niso hirali le »pravoverni« antifašisti, temveč tudi ali predvsem globoko verni slovenski možje, nekateri so se ob povratku v domovino pridružili vrstam protikomunistov. V italijanski jezik je verze prelil v Argentini rojeni Slovenec, ki je vse življenje deloval v drugi Sloveniji, v goriškem zamejstvu, kot zdravnik, športnik, glasbenik, politik.

Med slovesnostjo v parku nekdanjega taborišča Renicci Andrej Fink bere Balantičeve verze v italijanskem prevodu. FOTO: Ivo Žajdela

Lojze Peterle, njegov oče in taborišče Renicci

Za tokratno pot, ki je bila daljša kot dosedanje, saj smo jo izvedli v dveh dneh, imamo datum zamisli: 19. junij 2023, Radio Ognjišče, snemanje oddaje Pogovor o ob Dnevu državnosti, med sogovorniki je tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. V klepetu po oddaji zvem, da je bil njegov oče med interniranci v taborišču Renicci, da pa kraja še ni obiskal in bi si tega zelo želel. Pošljem mu članek, ki sem ga objavila ob družinskem obisku v Toskani (Mladika, 2019, št. 5–6). Predlog, da bi znanstveno knjigo o taborišču, ki jo je leta 1998 podpisal Carlo Spartaco Capogreco (Renicci, un campo di concentramento in riva al Tevere), prevedli v slovenski jezik, dobi realnejše obrise. Padla je zamisel, da bi organizirali avtobus in obiskali ta predel Toskane.

Kaj pripravljata Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta?

V teku leta 2024 se zamisel razvija, krepile so jo tudi spodbude številnih, ki so spraševali, kaj pripravljata Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta za jesen. Saj boste tudi letos kaj pripravili, ne, poslušamo ob vsakokratnem snidenju.

Pade odločitev. Steče mašinerija, ki sproti rešuje tehnična, vsebinska, finančna vprašanja – s pomočjo donatorjev, ki udeležencem ublažijo ceno dvodnevja –, pa tudi institucionalno plat, z iskanjem krajevnih predstavnikov, ki dajejo obisku drugačen okvir.

Dogovarjanje poteka tudi tokrat na daljavo. Kovidni čas je pospešil uporabo krajšnice, ki poenostavlja, pa tudi siromaši, saj smo ljudje ustvarjeni za stik, pogovor okoli skupne mize. Naštevanje odprtih zadev z oštevilčenim seznamom deluje, a nosi v sebi manj življenja, lahko bi rekli tudi smisla, tistega večjega, vseobsegajočega.

Sveča z brezjansko Marijo in slovenskimi barvami, ki so jo pripravile slovenske redovnice. Foto: Helena Jaklitsch

Skupna pot za druščino, v kateri je mešanica treh Slovenij

Izbrani vikend ponovno pade okoli martinovega, drugače tudi ne more biti, upoštevati je namreč treba pobude, v katere so vpleteni organizatorji, vodiči, pa tudi omejene moči, energije. Udeležbo smo bili prisiljeni omejiti na en avtobus, čakalna vrsta tistih, ki bi radi šli z nami, je bila dolga, pred njo pa smo ostajali nemočni.

Scenosled dvodnevja je prinašal za Ljubljano zbiranje v temi ob 4.45, kar je delovalo strašljivo, če upoštevamo, da so se nekateri pripeljali s širšega območja, celo s Koroške. Za deseterico, ki je vstopila pri mejnem prehodu Vrtojba, je bila ura znosnejša, danilo se je. Ko smo še zadnji vstopili na avtobus, se je začne skupna pot za pisano druščino, v kateri je bila mešanica treh Slovenij, različno glasnih z različnih koncev. Med udeleženci je bil tudi Lojze Peterle, ob njem njegov brat Branko, kasneje smo izvedeli, da so bili na avtobusu tudi drugi sorodniki internirancev in tudi umrlih v Renicciju.

Večurna vožnja do Toskane s ciljem prvega dne v frančiškanskem samostanu La Verna je stekla, možnosti za klepet je bilo bolj malo, saj je bilo vsebin, ki jih je bilo treba obdelati, več, govorci pa taki, da jim besede ne zmanjka, kot tudi ne branja spominske literature.

Petič smo obiskali kraj fašističnega taborišča

Spominski park Renicci, pokopališče v Sansepolcru z jugoslovanskim spomenikom za umrle druge svetovne vojne in s kripto, Forlì in Cesena s taborišči za povojne politične begunce, samostan in bazilika na pečini, kjer je sv. Frančišek prejel Kristusove rane. Vse to je vsebovalo naš program.

Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta sta v zadnjem petletju organizirali obiske več fašističnih taborišč, v katerih so hirali Slovenci iz takratne Ljubljanske pokrajine: Višek (Visco), Gonars, Chiesanuova, Monigo, Rab. Nekatera so po vojni postala begunska taborišča, tudi za Slovence. Tokrat je bil na vrsti Renicci. Mikrofon na avtobusu je bil najprej v domeni Iva Jevnikarja, ki je uokviri zgodovinski kontekst, spregovoril je o tem poglavju fašizma.

Venec z napisom trpečim slovenskim rojakom, ki smo ga položili pred spomenika v Sansepolcru in v parku Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Italijani so internirali več kot 25.000 Slovencev

Preganjanje drugače mislečih in narodnih manjšin se je na Primorskem začelo še pred nastopom fašizma, tržaški Narodni dom so požgali že leta 1920. Po prevzemu oblasti je fašizem tudi z zakoni urejal zatiranje nasprotnikov režima. Leta 1926 je stopil v veljavo zakon o varstvu države, ki je uvajal posebno sodišče za zaščito države. Lažje prestopke so kaznovali z opominom, med ostalimi ukrepi sta bili tudi konfinacija in internacija, ki so jo izvajali že pred fašizmom. Z zasedbo drugih držav, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, je število internirancev skokovito naraslo. Ob notranjem ministrstvu je zato tudi vojaška oblast začela odpirati taborišča, ki so jih namenili civilistom in so bila hujša. Vojne ujetnike je namreč ščitila ženevska konvencija, ki civilistov ni pokrivala, življenje v taboriščih je bilo zato zanje odvisno od vsakokratnega odgovornega za organizacijo.

Za Jugoslavijo so bila največja taborišča, za katere je skrbela vojska, na Rabu ter za hrvaški del Molat in Mamula. Rab je upravljala druga italijanska armada, ki je uredila še pet taborišč za internirance iz Jugoslavije na italijanskem ozemlju, in sicer Gonars in Višek, Monigo, Chiesanuovo, Renicci, Colfiorito. Računajo, da je bilo vseh jugoslovanskih državljanov, ki so šli skozi ta taborišča, sto tisoč, zgodovinar Capogreco ocenjuje, da je bilo med njimi 25.000 Slovencev, ljubljanska nadškofija, ki je že zelo zgodaj vodila evidenco, pa je poročala o 30.000 interniranih Slovencih.

Zorko Simčič o aretaciji in poti v fašistično taborišče

Zorko Simčič (Dohojene stopinje, Beletrina, Ljubljana, 2019, strani 70–71): Kako se je sploh zgodila vaša aretacija? Konec junija leta 1942 je prišlo do množičnih racij oziroma sistematičnih čistk po Ljubljani. Kako so vas prijeli?

Italijani so obkolili Akademski dom in odpeljali vse visokošolce. Najstarejšega brata takrat ni bilo v domu, odpeljali pa so brata Mirka. Brž ko sem videl, kaj se dogaja, sem se skril na podstrešje, kamor vojaki niso pogledali. Ko sem skozi lino videl, kako so jih zganjali na tovornjake, me je postalo sram. Zlezel sem iz skrivališča, stekel na cesto, kjer so me prijeli in z drugimi odpeljali v Belgijsko vojašnico.

Tam so nas začeli odbirati, kakšno polovico zajetih izpustili, tudi brata Mirka. Po katerem ključu so nas izbirali, ne vem. Po ideološkem gotovo ne, saj – kakor sem že po nekaj dneh v Gonarsu videl – je bila med nami polovica, kakor bi danes dejali, »desnih« in polovica »levih« ... Ne spomnim se več, ali je bilo še tisti dan ali naslednji, ko so nas odgnali na železniško postajo, strpali v živinske vagone in odpeljali proti Italiji. Spremljajoče vojake smo spraševali, kam nas peljejo, in odgovarjali so nam, da gremo v srednjo Italijo, kjer bomo delali v tovarnah. V resnici pa so nas po dolgih urah vožnje odložili na postaji Palmanova, od koder smo morali peš do taborišča Gonars, sredi polj. Prihajale so črno oblečene kmetice in nas zmerjale z »maledetti comunisti«, prava farsa, saj je bila približno polovica moje grupe pa tudi kakšne sosednje članov Katoliške akcije ali kluba Straža.

Vhod v spominski park nekdanjega taborišča Renicci. FOTO: Ivo Žajdela

Delovanje taborišča Renicci

V kraju Motina, ki spada pod občino Anghiari in v pokrajino Arezzo, so ob reki Tiberi uredili taborišče Renicci, ki je imelo številko 97. V njem so bili samo moški, prvi interniranci so prispeli v začetku oktobra 1942 iz Gonarsa, pošiljali so jih tudi iz drugih taborišč, največ umrlih je bilo med tistimi, ki so jih pošiljali z Raba. V Toskano so prišli že močno shirani. Konec oktobra 1942 je bilo v Renicciju že 1.300 mož, decembra skoraj 4.000. Čez zimo so živeli v šotorih, v 11 mesecih delovanja jih je umrlo 159. Februarja 1943 je taborišče obiskal nuncij za Italijo Francesco Borgongini Duca. Poleti 1943, ko so zavezniki napredovali v južni Italiji, so iz tamkajšnjih struktur začeli premeščati antifašiste proti severu. Takrat je v Renicci prišel tudi solkanski rojak Jože Srebrnič, nekdanji komunistični poslanec v italijanskem parlamentu.

Ko so po padcu fašizma oblast prevzeli nacisti, so v Renicci prišli z nekajtedenskim zamikom. Veliko internirancev se je medtem rešilo, nekateri so poiskali pot domov, drugi so se vključili v italijanske partizanske vrste, 700 internirancev so Nemci poslali v taborišča v Nemčijo. Taborišče Renicci je služilo svojemu namenu do konca vojne, v zadnjem obdobju so v njem bili zaprti nasprotniki Mussolinijeve salojske republike.

Spomenik v spomin na padlega Dušana Bordona in soborca v občini Caprese Michelangelo. Foto: Mirco Draghi

Kraj smrti Slovenca Dušana Bordona

V sosednji občini Caprese Michelangelo, rojstnem kraju slikarja Michelangela Buonarrotija, so 13. aprila 2024 ob 80. obletnici smrti tam postavili spomenik v spomin na partizana, ki sta bila tam ubita. Eden izmed njiju je bil tržaški Slovenec Dušan Bordon (1920–1944). Njegov brat Rado je bil književnik, po vojni tudi tajnik Celjske Mohorjeve družbe. Družina Bordon je izhajala iz Istre, med vojnama se je izselila v Slovenijo. Dušan je študiral na ljubljanski univerzi, se zelo mlad navdušil za marksizem in postal urednik revije Slovenska mladina. Po italijanski zasedbi Slovenije se je pridružil ilegali. Italijani so ga skupaj z bratom zaprli že julija 1941, bila sta v več ječah in taboriščih, nazadnje v Renicciju. Ko sta se rešila, sta oba sodelovala pri snovanju 24. garibaldinske brigade, Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Aprila 1944 so ob robu gozda in nedaleč od vasi ubili Nemci.

Spominska slovesnnost ob odkritju spomenika Dušanu Bordonu in soborcu 13. aprila 2024, govori županja Marida Brogialdi. Foto: Mirco Draghi

Carlo Spartaco Capogreco o »pozabi« Italijanov

Carlo Spartaco Capogreco

Carlo Spartaco Capogreco (Med zgodovinopisjem in državljansko zavestjo. Spomin na fašistična taborišča in dvajset let, ki ga je odtegnilo pozabi, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, Ljubljana, 2014, str. 228–229): /.../ Ko je leta 1965 prišla v Italijo slovenska delegacija, da bi se poklonila spominu na rojake, ki so umrli v taborišču Monigo, oblasti v Trevisu (taborišče je bilo postavljeno na območju tega mesta) niso vedele niti tega, kje so pokopani. Bilo je tako, kot da taborišče sploh nikoli ni obstajalo. Mesto ni ohranilo nobenega spomina na 187 umrlih taboriščnikov, na njihove grobove ali na skupno grobišče. Ta dogodek je eden od mnogih, bolj ali manj grotesknih, v italijanski povojni izgubi spomina. Je priča o zabrisu zgodovinskega podatka o obstoju italijanskih taborišč za civilne internirance. Je trdovraten in razširjen izbris, ki je včasih okužil celo zaslužna združenja deportirancev v lagerje.

/.../ Skrivanje zgodovine fašističnih taborišč je trajalo skoraj do sredine osemdesetih let preteklega stoletja. V desetletjih pred tem je bilo katero od dogajanj sicer predmet kakšne avtobiografske objave in nekaterih bolj ali manj romaniziranih pričevanj, medtem ko jih je zgodovinopisje še naprej ignoriralo. V sicer dragocenem zgodovinopisnem delu o Kalabriji, ki je izšlo leta 1982, imena taborišča v Ferramontiju, ki je delovalo v tej deželi, ni niti v kazalu krajevnih imen, v Enciklopediji protifašizma in odporništva, ki je izhajala med letoma 1968 in 1989, pa geslo »koncentracijska taborišča« obravnava le nacistične lagerje.

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, fašistično taborišče Renicci, Italija, Rafaelova družba [2]

1/5