Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, brezno Zalesnika, grobišče, povojni poboji, Goriška, spominska slovesnost [1]

Pri maši ob breznu Zalesnika je somaševalo osem duhovnikov z Goriškega. Foto: Erika Jazbar

Mašo zadušnico je daroval novogoriški kaplan Bogdan Vidmar

V homiliji je Bogdan Vidmar dejal, da velikokrat pomisli na komunistično in druge nasilne revolucije – koliko truda je bilo vanje vloženega. Ubiti več kot 900 ljudi ni ravno mačji kašelj, revolucionarji so morali trdo delati: te ljudi je bilo treba aretirati, odpeljati na primeren kraj, jih umoriti, nato prikriti zločin in ga skrivati celih 80 let. Koliko energije in truda je vloženih v revolucijo, kakšen elan in strast sta v revolucionarjih, je še dodal.

Mi v sebi nimamo tega revolucionarnega duha, morali bi govoriti tudi o krščanski revoluciji, o revoluciji ljubezni, ki ni nasilna, vendar se upira nasilju tudi za ceno življenja, izgube službe in drugih žrtev, upira se manipulacijam, propagandi sovraštva, ki danes deluje s polno paro, kajti marksistična revolucija se nadaljuje v novih oblikah in tudi danes revolucionarji vlagajo ogromno energije v to, da bi zastrupili narod, da bi uničili družino, Cerkev, našo družbo, da bi spodkopali nacionalno pripadnost, je še dejal Vidmar.

Spominska maša ob breznu Zalesnika 14. junija 2025. Foto: Erika Jazbar

Sprave ne moreš vsiliti, pokop mrtvih pa je civilizacijska dolžnost

Nato je nadaljeval: pet je razlogov, zaradi katerih smo tu, prvi je veselje, veselimo se, da imamo v nebesih priprošnjike, celo armado, ki prosi za nas, imajo pa neizmerno večjo moč od tiste, ki so jo imeli, ko so živeli. Drugi razlog je molitev za rablje in naročnike umorov, tretji je molitev za sedanje državne voditelje, da bi se vendarle odločili za pokop mrtvih. Sprave ne moreš vsiliti, pokop mrtvih pa je civilizacijska dolžnost. Četrti razlog je molitev za spravo v našem narodu, peti pa ta, da molimo za mir v svetu, ker smo na robu svetovne vojne, ki bi bila tokrat jedrska, katastrofalna, dokončna, je še dejal Bogdan Vidmar v homiliji pri breznu Zalesnika.

Spominska maša ob breznu Zalesnika 14. junija 2025. Foto: Erika Jazbar

Tudi o 17-letnem tolminskem domobrancu Cirilu Kavčiču iz Podljubinja

Maši in slovenski himni je sledil kulturni program z branjem izbranih poezij in proznih besedil. Prisotni so lahko prisluhnili odlomku iz Debeljakove Črne maše, verzom Franceta Balantiča, odlomku iz Mauserjeve trilogije Ljudje pod bičem, poeziji Rainerja Marie Rilkeja, pa tudi verzom grgarskega župnika Evgena Gantarja.

Zgodovinar dr. Renato Podbersič je spregovoril o tistih tragičnih majskih dneh izpred 80 let. Med prisotnimi je pozdravil sorodnike 17-letnega tolminskega domobranca Cirila Kavčiča iz Podljubinja, ki so ga zajeli, ko se je z drugimi pomikal ob Soči proti Gorici in so ga nato vrgli v brezno Podgomila. Z drugim fantom je preživel strel in padec, klical je na pomoč, a so ga iz jame potegnili terenci, ki so ga nato odpeljali v Tolmin, kjer je bil najprej v zaporu, nato se je za njim izgubila vsaka sled.

Kavčičeva tragična usoda je odmevala tudi 16. maja letos na Kongresnem trgu v Ljubljani na svečanosti ob dnevu spomina na žrtve komunizma, v svojem posegu je o tem še mladoletnem slovenskem fantu občuteno spregovoril Matija Ogrin.

Predstavitev zgodovinarja Renata Podbersiča o dogajanju v majskih dneh pred 80 leti. Foto: Erika Jazbar

Vsakega, ki se ni strinjal z novim sistemom, so razglasili za fašista

Tudi mladega Cirila se spominjamo ob tem breznu. Na tem mestu smo se zbrali, ker nam ni vseeno za narodov spomin, kdorkoli leži v tej jami, je naš rojak, je žrtev izvensodnih umorov, saj tu ni šlo za nobeno justifikacijo, šlo je za umore, je dejal Podbersič. Nato je nadaljeval: tudi ni šlo za etnično čiščenje, tu ležijo Italijani, Slovenci, Furlani, Nemci, v tem breznu sta tudi dva Juda, ki sta preživela vojno in izginila v tistih majskih dneh. Šlo je za t. i. razredno čiščenje, čistiti je bilo treba »na podlagi odnosa do fašizma«, je pravila depeša, ki je iz komunistične centrale dospela Borisu Kraigherju v Trst 1. maja 1945. Vsakega, ki se ni strinjal z novim sistemom, so razglasili za fašista, fašiste pa so imeli pravico ubiti.

Novogoričan Anton Harej in Goričanka Erika Jazbar nosita cvetje in svečo h križu ob breznu Zalesnika. Vir: Erika Jazbar

Prvi ubiti na Goriškem so bili tolminski domobranci

Prve žrtve pobojev na Goriškem so bili zajeti tolminski domobranci, ki so jih odpeljali v najbližja morišča in jih zmetali v Podgomilo in Joščevo brezno. V breznu Zalesnika, ki je globoko več kot 130 metrov, je bilo odvrženih približno 120 ljudi. Pripeljali so jih s tovornjaki iz Gorice, jih na tem kraju smrti ubili po sovjetskem zgledu s strelom v tilnik in jih vrgli v brezno. V Zalesniki počivajo civilisti oz. zaposleni na goriški občini in drugo upravno osebje, vojaki in člani različnih varnostnih sil iz Gorice. V to brezno so verjetno vrgli tudi truplo polkovnika Slovenskega narodnega varnostnega zbora Antona Kokalja, ki so ga prve dni maja zajeli v Gorici in zaprli v goriškem zaporu, je še povedal Podbersič.

Jasa ob breznu Zalesnika v senci bukovih dreves. Foto: Erika Jazbar

Brezno Zalesnika v povojnem času ni šlo v pozabo, le v javnosti ga ni bilo

Tudi na goriški slovesnosti se je zbralo več pričevalcev, ki so po koncu dogodka, ko smo se številni zadržali več časa na tem kraju smrti, znali o povojni usodi brezna Zalesnika marsikaj zanimivega povedati: od jamarja, ki je z ekipo raziskal njegovo globino, do domačina, ki je potrdil, da so tudi na tej lokaciji sorodniki v prepovedanih časih prižigali sveče. Za časa socialistične Jugoslavije so to bile prepovedane teme, a brezno kljub temu ni šlo v pozabo, edinole v javnosti ga ni bilo, je dejal.

Ograja okoli brezna Zalesnika z vencem, ob njej lesen križ, v ozadju kovinski zvon. Foto: Erika Jazbar

Skrb za brezna smrti po demokratizaciji Slovenije

Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je tudi ta zgodba zasukala v drugačno smer. Leta 1991 je bila tudi v Novi Gorici ustanovljena komisija za raziskovanje vprašanj prikritih grobišč, brezno Zalesnika je bilo prvo označeno. Leseno ograjo je novogoriška občina uredila v zgodnjih 90. letih in še danes zanjo skrbi, vsakokrat ko strohni, jo zamenja. Občina je leta 1994 pred dnevom mrtvih dala postaviti ob tri evidentirana brezna – Podgomilo, Cvetrež in Zalesniko – tudi lesen križ, visok dva metra, izdelan iz akacijevega lesa, ki ga danes ni več. Ob dnevu mrtvih pa predstavnik novogoriške občine položi vsako leto venec tudi pred omenjena tri brezna.

Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je z raziskovanjem in urejanjem lokacij na Goriškem začela pred dvema desetletjema, leta 2013 so v njeni režiji tudi iz brezna Zalesnika opravili iznos vidnih človeških posmrtnih ostankov z dna brezna in jih odpeljali na Dobravo pri Mariboru, kjer so pokopani tudi ubiti v Hudi jami.

Spominski park pri Trnovem, posvečen partizanskemu IX. korpusu. Na ploščah so napisana imena ubitih partizanov. Foto: Erika Jazbar

O spominu s pomočjo duhovnika Vinka Paljka

Posebno poglavje si v tej zgodbi zaslužijo spravna dejanja, ki so jih goriški ljudje izpeljali na čezmejni ravni, da bi ponovno stkali niti, ki jih je zgoščena tragika prve polovice 20. stoletja skrhala ali pretrgala. Javno dogajanje se je začelo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na nivoju županov, politikov, kulturnikov. Demokratizacija Slovenije je potrebi po normalizaciji odnosov med narodoma dala nova krila.

S pomočjo časopisnih poročil in z dragocenimi dopolnili duhovnika Vinka Paljka, enega izmed protagonistov tistega dogajanja, danes župnika v Sveti Luciji in Portorožu, sicer doma z Vipavskega, smo pripravili pregled glavnih postaj.

Na steni stolnice na Sveti Gori sta koprski škof Metod Pirih in goriški nadškof Bommarco leta 1995 odkrila znamenje z napisom Concordia et pax. Foto: Erika Jazbar

Leta 2000 so ustanovili združenje Concordia et pax

2. novembra 1990 je takratni novogoriški župan Sergij Pelhan položil venec v Spominskem parku v Gorici, kjer je plošča z imeni goriških deportirancev iz leta 1945, takratni goriški župan Antonio Scarano pa je istega dne položil venec v spominskem parku NOB na Trnovem.

Na nivoju civilne družbe se je v devetdesetih let začelo iskanje skupnih poti s priznanjem medvojnega in povojnega nasilja predvsem v katoliških sredinah. Združenje Concordia et pax, v katerem so bili zastopani predstavniki goriške nadškofije in koprske škofije, duhovniki in katoliški laiki, so ustanovili leta 2000, s pobudami pa so njeni predstavniki začeli že vrsto let prej.

Na steni stolnice na Sveti Gori stoji znamenje z napisom Concordia et pax. Foto: Erika Jazbar

Leta 1994 so v cerkvi na Trnovem darovali mašo za umorjene v breznih

4. oktobra 1994 so tako »po dolgi pripravi in ne brez zaskrbljenosti«, kot je zapisal Renzo Boscarol v 37. številki revije Nuova iniziativa isontina, v cerkvi na Trnovem darovali večjezično mašo za umorjene v breznih Trnovskega gozda, a tudi za vse ubite obeh narodov v drugi svetovni vojni. Darovala sta jo takratna dekana za Novo Gorico in Gorico Vinko Paljk in Sergio Ambrosi, ob njiju je somaševalo več goriških duhovnikov, pri maši so bili tudi sorodniki nekaterih italijanskih žrtev. Po maši so se napotili do brezna Zalesnika, kjer so se spomnili ubitih.

»To je bil pogumen korak, ki so ga mnogi želeli narediti vse od konca druge svetovne vojne, takrat oz. po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije je bilo mogoče to narediti brez bojazni pred kaznijo«, je še dodal Boscarol.

Dne 2. decembra 1995 sta ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne koprski škof Metod Pirih in goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco odkrila znamenje na severni steni bazilike na Sveti Gori z napisom Concordia et pax, ki tam stoji še danes. Ne moremo soditi tega, kar je bilo, moramo pa ohranjati zgodovinski spomin in odpuščati, je med homilijo takrat dejal goriški nadškof Bommarco.

Znamenje Concordia et pax na ograji grobišča Zalesnika. Foto: Erika Jazbar

17. oktobra 1999 je bila prvič maša ob samem grobišču Zalesnika

Leta 1996 so ponovili mašo zadušnico na Trnovem, pri kateri so se tokrat zbrali številni verniki iz Gorice. Obred je vodil škofov vikar za Slovence pri goriški nadškofiji Oskar Simčič, somaševali so novogoriški dekan Vinko Paljk, goriški dekan Sergio Ambrosi, urednik goriškega nadškofijskega tednika Voce isontina Renzo Boscarol in grgarski župnik Ivan Gregorc. Maša je bila v italijanščini, slovenščini in latinščini, po maši so se udeleženci tudi tokrat napotili do grobišča Zalesnika. Podobno je bilo še leta 1998.

17. oktobra 1999 je bila prvič maša ob samem grobišču Zalesnika. Daroval jo je generalni vikar goriške nadškofije Adelchi Cabass skupaj z več duhovniki ob lepem številu udeležencev. Prišli so predvsem iz Gorice, bili so sorodniki in prijatelji ubitih v breznih. »To je bil pomemben trenutek v majhni zgodovini dotakratnih srečanj. Prvo obhajanje maše na tem svetem kraju je bilo kot pečat na zavzetost, da nadaljujemo na skupni poti očiščenja spomina in oznanilo krščanskega upanja, odpuščanja in usmiljenja«, je še napisal Renzo Boscarol.

Kovinski zvon z osnovnimi podatki o grobišču Zalesnika, ki ga je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Foto: Erika Jazbar

Concordia et pax ter Poti spomina in sprave

Omenjena sredina, ki je tudi formalizirala svoje delovanje z ustanovitvijo združenja Concordia et pax, je nato začela, v duhu uresničevanja statuta združenja, s študijskimi srečanji in z letnimi dogodki pod skupnim naslovom Poti spomina in sprave. V istem dnevu so vsako leto v mesecu oktobru obiskovali izbrane kraje trpljenja slovenske in italijanske strani. Bili so na Lajšah, v bolnici Franji, Višku /Visco/ in Gonarsu, obiskali so požgano vas Ustje in tržaško Rižarno, Komen, Borovnico, Bazovico, Tolmin in še bi lahko naštevali.

Za primer lahko omenim pot, ki so jo opravili leta 2014, ko so se v Podgori poklonili žrtvi fašizma, slovenskemu glasbeniku Lojzetu Bratužu, ki so ga italijanski fašisti prisilili, da je leta 1936 pil strojno olje, nad njim pa so se znesli zato, ker je na koru dirigiral zbor, ki je pel slovenske pesmi. V Štmavru pa so se nato spomnili žrtve komunizma, beneškega duhovnika Alojzija Obida, ki so ga slovenski revolucionarji iz tamkajšnjega župnišča odgnali januarja 1944 in ubili neznano kje.

Na deblih bukovih dreves okoli brezna Zalesnika so v dneh po spominski slovesnosti 14. junija 2025 vrezali srca in napise pax. Foto: Erika Jazbar

Tja smo se odpravili nekega popoldneva, Slovenci in Italijani

O omenjenih prizadevanjih, poteh in dejanjih lahko več člankov in razmišljanj preberemo v že omenjeni reviji Nuova iniziativa isontina, ki izhaja na Goriškem in je v režiji katoliških laikov. Njen urednik, furlanski kulturnik in pesnik Celso Macor (1925–1998), je decembra 1996 uvodnik posvetil oktobrski maši na Trnovem in med drugim napisal: »Concordia et pax je binomij, ki ga najdemo na plošči, ki smo jo skupaj s slovenskimi katoliškimi prijatelji tudi mi želeli postaviti na zid cerkve na Sveti Gori, te simbolne točke naše skupne vere, ki že stoletja združuje ljudi različnih narodnosti in kliče k upanju. Vsak dan ga gojimo, da se krepi iz dneva v dan. Bilo je pred enim letom. Letos smo se odpravili na romanje k breznu na Trnovo. Tja smo se odpravili nekega popoldneva sredi oktobra, potem ko smo skupaj molili v cerkvi, Slovenci in Italijani. /.../«

Oznake na drevesih ob grobišču Zalesnika. Foto: Erika Jazbar

Prekleta vojna! Prekleto sovraštvo, ki je pokopalo deželo ...

»Prekleta vojna! Prekleto sovraštvo, ki je pokopalo deželo, ki jo je najvišji Bog želel lepo in bogato z gorami, griči, ravninami in morjem, da bi jo lahko skupaj naseljevali ljudje, ki se razlikujejo po jeziku kot drevesa in cvetje v gozdovih. Ko bi le znali poslušati tišino. /.../ Bilo je to zadnje poglavje, ki je za seboj pustilo mučne sence in ni v celoti odprlo vrat za mir. Zahvaliti se moramo goriškim politikom in kulturnikom, še posebej tistim iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, da je prevladala želja po nadaljevanju skupnega dela, ki sloni na zdravi pameti in čutenju obmejnih ljudi. Čas naše skupne domovine brez sovraštva ostaja zahtevna zadeva, idealna domovina ne sme umreti. Zgodovino moramo poznati, tudi njene ostre odstavke. To pogosto ponavljamo tistim, ki so preteklo dogajanje pozabili, pa tudi tistim, ki ga ne poznajo.«

 Oznaka na drevesu ob grobišču Zalesnika. Foto: Erika Jazbar

Koraki po poteh spomina in sprave, da bi prišli do sožitja in miru

Duhovnik Vinko Paljk pa je takole zaobjel duh, ki je spremljal protagoniste tistih srečanj in dejanj: »Koraki po poteh spomina in sprave, da bi prišli do sožitja in miru (Concordia et pax): potrebno je očistiti spomin. S pomočjo zgodovinarjev različnih prepričanj se spomnimo dogajanj in dogodkov, kot so se dejansko zgodili, objektivno. To naredimo v molitvenem ozračju: molimo drug za drugega, za žrtve in za povzročitelje krivičnih dejanj – Bog je Oče vseh in vsi smo zato v Njem bratje in sestre. Takrat smo tudi sposobni iskreno izreči besede: odpuščamo in prosimo za odpuščanje. Kolikor je mogoče, popravimo storjene krivice, k čemur spada tudi človeka dostojen pokop žrtev.«

Novogoričan Anton Harej in Goričanka Erika Jazbar nosita cvetje in svečo h križu ob breznu Zalesnika. Vir: Erika Jazbar

Anton Harej in Erika Jazbar sta h križu položila venec in svečo

Spominsko srečanje pri breznu Zalesnika se je 14. junija 2025 zaključilo z vencem in svečo, ki sta ju novogoriški občan Anton Harej in goriška občanka Erika Jazbar položila h križu, ki ga je vladna komisija postavila ob evidentiranem breznu. Na lesenem križu piše: 162 Trnovo / grobišče Brezno Zalesnika / Grobišče potrjeno leta 1991, iznos (delen) tridesetih oseb 23. 10. 2013, domnevno civilisti in vojaki italijanske in slovenske narodnosti / Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč / oktobra 2017.

Bogomir Štefanič, »Imamo iste vatle za vse ali ne?!«, Anton Harej, Nova Gorica, Družina, 11. 5. 2025Prispevek je poobjava iz Zaveze, št. 137, 2025.

1/29