Maša zadušnica pri breznu Zalesnika 14. junija 2025. Foto: Erika Jazbar

V Evropski prestolnici kulture mora najti svoje mesto tudi tako spominjanje, pokop pa je civilizacijsko dejanje, je med drugim odmevalo na spominski slovesnosti ob breznu Zalesnika na Goriškem, ki je potekala 14. junija 2025. Stavek je izrekel takrat še podžupan Mestne občine Nova Gorica in svetnik stranke Nova Slovenija Anton Harej. Nekaj tednov kasneje ga je župan Evropske prestolnice kulture in predstavnik gibanja Svoboda Samo Turel razrešil.

Ljudje, ki 80 let ležijo zmetani v grgarsko-trnovskih breznih

Objav o junijskem dogajanju pri breznu Zalesnika v uradnih medijih, kar velja tudi za slovenske v Italiji, ni bilo, svetle izjeme so bili tudi tokrat tedniki Družina, Demokracija in Domovina, Radio Ognjišče, v zamejstvu kulturna revija Mladika. Dodajmo še italijanski spletni časopis Il Goriziano.

Karavana uradnega dogajanja Evropske prestolnice kulture je šla mirno dalje, za približno 300 ljudi, ki so se v sončnem sobotnem popoldnevu podali v gozd med vasema Trnovo in Nemci, pa so bili maša, nagovori, cerkveno petje, branje literarnih odlomkov globoko doživeti, sledili so jim v zbranosti, v pogovorih po dogodku je večkrat odmevala ugotovitev: »Končno!« Nekdo je k temu še dodal: »Zbrali smo se prvič, a ne zadnjič.«

Teden dni po roški komemoraciji smo se tudi na Goriškem – prvič v taki obliki – spomnili izvensodno ubitih, ki 80 let ležijo zmetani v grgarsko-trnovskih breznih. Tri so evidentirana, označena, urejena – Podgomila, Cvetrež in Zalesnika –, ob njih je še Joščevo brezno. Veliko drugih, večjih in manjših, še čaka, da bi jih odkrili, raziskali, nekega dne mogoče iz njih tudi izkopali okostja in jih pietetno pokopali.

Žrelo brezna in morišča Zalesnika. Foto: Erika Jazbar

Sledilo je 40 dni z nočnimi aretacijami, odvažanjem zapornikov in umori

Slovita primorska in z njo goriška specifika se piše tudi pri tem tragičnem poglavju slovenske zgodovine. Industrijsko povojno ubijanje se je na našem koncu začelo nekaj tednov prej kot v osrednji Sloveniji, in sicer v prvi polovici maja 1945. Ob tej časovni posebnosti je še druga, ki odstopa od osrednjeslovenske: stotine ljudi, ki ležijo ubiti v teh breznih, so različnih narodnosti, večina jih je italijanskih, dobra tretjina je drugih – Slovencev, Nemcev, Hrvatov, tudi peščica Judov.

Povojne poboje so na Goriškem izvajale slovenske partizanske enote. V Gorico (in Trst) je IX. korpus vkorakal v začetku maja 1945. Sledilo je dobrih 40 dni uprave mesta z nočnimi aretacijami, odvažanjem zapornikov in umori. Mesto so nato jugoslovanske enote morale zapustiti 12. junija 1945.

Ta datum, 12. junij, je v Gorici, Trstu in Tržiču (Monfalcone) od leta 2020 občinski dan spomina na »konec okupacije«. Uvedle so ga desnosredinske uprave treh mest, opozicijski levi del političnega spektra pa v vseh treh občinah ni bogvekako protestiral in s tem pokazal, da omenjeno 40-dnevje italijanska stran še danes tranzverzalno jemlje kot temno poglavje polpretekle zgodovine.

Prisotni na spominski slovesnosti (14. junij 2025). Foto: Erika Jazbar

Do 8. maja 1945 je bilo v Gorici in okolici največ aretacij

Od 2. maja 1945 dalje in z že vnaprej pripravljenimi seznami ljudi, ki so jih med vojno zlagali v četrtem odseku Ozne, v Bazi 24 na Stražnem vrhu, so partizanske enote s pomočjo slovenskih in italijanskih domačinov, ki so jim omogočali, da so se hitreje premikali po mestnih trgih in ulicah ter evidentirali ljudi, vdirale v domove Goričanov in okoličanov, jih najprej odgnali v zapore, ki so bili na različnih lokacijah v mestu, nekatere izpustili, druge s tovornjaki vozili do morišč.

Do 8. maja je bilo v Gorici in okolici največ aretacij. Med aretiranimi so bili civilisti, zaposleni v državni in krajevni upravi, ter pripadniki varnostnih sil – vojaki, gasilci, finančna in gozdna straža, bersaljerji, alpinci, skratka taki, ki so bili povezani z oblastjo oz. s fašizmom, a tudi pravi ali domnevni nasprotniki komunizma ter priključitve Primorske Jugoslaviji. Med aretiranimi Italijani je bilo veliko prišlekov iz drugih predelov kraljevine, ki so jih v letih od konca prve svetovne vojne, ko so ti kraji pripadli kraljevini Italiji, poslali v Gorico. Med njimi so bili nadalje avtohtoni Goričani furlanskega izvora in seveda Slovenci. Več pa je bilo tudi primerov, ko so aretacije izkoristili za poravnavo osebnih zamer, za osebni interes, maščevanje, za take in drugačne obračune.

Tabla tik ob cesti za Lokve opozarja na grobišče, v gozdu se nahaja brezno Zalesnika. Foto: Erika Jazbar

V pozni pomladi leta 1945 so na Goriškem dokumentirano ubili 950 ljudi

Največ umorov je bilo med 8. in 20. majem, z ubijanjem so nadaljevali skorajda do zadnjega dne. Ko so partizani zapustili Gorico, so aretirane odpeljali s sabo, nekatere so nato izpustili, druge ubili. V pozni pomladi leta 1945 so na Goriškem dokumentirano ubili 950 ljudi. Med storilci nasilja niso bili le Slovenci, pisana paleta narodnosti, ki jo najdemo med ubitimi, je potrjena tudi za krvnike.

Povojna morija se je na tem koncu z vso svojo tragiko in surovostjo zarezala ne le v narodovo dušo, na usoden način je poškodovala tudi medetnične odnose, ki jih je pred tem nepopravljivo načel fašizem. Ta se je na primorskem koncu začel prej kot drugod, Narodni dom v Trstu je gorel že 13. julija 1920, šest let kasneje so fašisti vdrli tudi v goriški Trgovski dom, ker je bil, tako kot tržaški, Fabianijev biser večnamensko središče in simbol slovenskega ponosa na glavni mestni ulici. V Trgovskem domu so fašisti opustošili notranje prostore ter zasedli stavbo, ki je postala Casa del fascio oz. sedež fašistične stranke in državna last, kar ostaja še danes, ko v njem sicer na podlagi zaščitnega zakona za Slovence iz leta 2001 domujejo tudi slovenska Feiglova knjižnica in druge ustanove.

Brezno Zalesnika pri Trnovem je najbolj znano povojno morišče na tem koncu

Brezno Zalesnika se nahaja v gozdu 300 metrov stran od ceste, ki iz vasi Trnovo pelje do vasi Nemci in naprej do za Goričane priljubljene počitniške destinacije, vasi Lokve, sicer tudi rojstnega kraja generala Leona Rupnika.

Na poti v smeri brezna je nad vasjo Trnovo tudi impozanten spominski park, posvečen IX. korpusu NOV, urejen leta 1983. V grobnici je pokopanih 256 umrlih borcev in žrtev vojne, na ploščah v amfiteatru pa so izpisana imena 2.345 umrlih oziroma ubitih. Na posebni spominski plošči so tudi imena 144 umrlih borcev, pripadnikov »ruskega« bataljona IX. korpusa.

Zalesnika je najbolj znano povojno morišče na tem koncu, pa tudi doslej največje poznano v Trnovskem gozdu. Je tudi najbolj pretresljivo, saj se te ob pogledu v njegove temne globine ob vrtoglavici polasti groza, ko pomisliš na ta kraj smrti goriških ljudi.

Na ta kraj žalosti prihajajo številni, tudi ali predvsem Italijani

Za spominsko slovesnost je bilo izbrano zaradi možnosti parkiranja na travniku ob cesti, in ker je v gozdu ob breznu manjša jasa, ki ponuja nekak prireditveni prostor za skupino ljudi, ki je naposled bila množica, pa tudi zato, ker v teh globočinah počivajo zmetane goriške žrtve različnih narodnosti.

Na ta kraj žalosti še danes prihajajo številni, tudi ali predvsem Italijani, tu pustijo napis, svečo, križ. Ob vsakokratnem obisku se najdejo novi znaki te prisotnosti, napisi na drevesih in ob breznu, trakovi z italijansko trobojnico, pod lesenim križem so vedno nove svete podobe, nagrobne sveče, rožni venci.

Ko sem bila nekaj tednov po spominski slovesnosti ponovno na tistem koncu, so bila na številnih bukovih drevesih okoli brezna na deblih vidna večja vrezana srca, ki jih prej ni bilo in so jih oblikovali po 14. juniju. Na leseni ograji je bil svež venec goriškega čezmejnega katoliškega združenja Concordia et pax, ki je bilo v prejšnjih desetletjih dejavno na področju spravnih dejanj med slovensko in italijansko stranjo.

Križ z osnovnimi podatki o grobišču, ki ju je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Foto: Erika Jazbar

V režiji novoustanovljene civilne iniciative TBH

Da je brezno Zalesnika najbolj primeren kraj za spominsko slovesnost za nepokopane žrtve izvensodnih pobojev na Goriškem, je bilo evidentirano v pozni pomladi. 2. aprila 2025 je v avli Mestne občine Nova Gorica potekala mednarodna Konferenca za trajni mir med narodoma ter pokop mrtvih, na kateri so italijanski in slovenski zgodovinarji spregovorili vsak o »svojem« totalitarizmu, italijanski o fašizmu, slovenski o komunizmu. Bila je v režiji novoustanovljene civilne iniciative TBH, s celodnevnega posveta je ponovno izšla tudi zahteva po izkopu in pokopu ubitih iz goriških brezen, odločitev, ki bi bila v letu Evropske prestolnice kulture v duhu najbolj elementarnih civilizacijskih imperativov.

Maša ob breznu Zalesnika pa je bila tudi nadgradnja prizadevanj, ki jih na Goriškem kontinuirano gojimo že nekaj let, tudi z obeleževanjem ukinjenega dneva za žrtve komunističnega nasilja, s pogovornimi srečanji Goriški večeri in drugimi iniciativami.

Kovinski zvon z osnovnimi podatki o grobišču, ki ju je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Foto: Erika Jazbar

V brezno Podgomila pri Grgarju so zmetali ubite primorske domobrance

Pobuda za spominski dogodek je prišla iz Grgarja. Nad rojstno vasjo Marijine vidkinje Urške Ferligoj leži brezno Podgomila, ki je najbližje Gorici in v katerega so zmetali v glavnem ubite Slovence, primorske domobrance s Tolminskega, ki so se umikali v Gorico in so jih zajeli ob Soči. Omenjeni vojaki Slovenskega narodnega varnostnega zbora so bili tudi prve žrtve povojnih pobojev na Goriškem in torej v Sloveniji.

V okolici Grgarja se nahaja tudi Joščevo brezno, ki so ga ubijalci uporabljali v tistih tragičnih dneh. Ko so morilci obe lokaciji zapolnili s trupli, so se pomaknili na Trnovsko planoto, kjer sta doslej urejeni brezni Cvetrež in Zalesnika, v obeh je največ Italijanov, ki so jih maja 1945 s tovornjaki pripeljali iz goriških zaporov.

Kovinski zvon z osnovnimi podatki o grobišču, ki ju je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Foto: Erika Jazbar

Okoli organizacije junijskega dogodka se je združilo več goriških sredin

Okoli organizacije junijskega dogodka se je združilo več goriških sredin. Spominsko srečanje je bilo ob civilni iniciativi TBH in župniji Grgar prirejeno v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve, Dekanijo Nova Gorica, Goriškimi večeri in z Zavodom 1539, ki je bil v goriškem delu koprske škofije ustanovljen zato, da bi uresničeval vsebine, ki jih v uradnem programu Evropske prestolnice kulture ni. Leto 1539 je leto prikazanja Matere Božje, ki je pastirici Urški na Skalnici naročila, naj se zgradi cerkev, ki je v stoletjih nato postala najpomembnejše romarsko središče na tem koncu slovenstva – Sveta Gora.

 Omenjene sredine organizatorjev slonijo na prostovoljnem delu ljudi, ki so pred izbrano junijsko soboto poiskali lastnika parcele, uredili dovoljenje za dogodek, pokosili travo, pripravili prizorišče in tehniko, nastavili snemanje, da je posnetek spominskega srečanja na voljo na kanalu YouTube, skrbeli so za urejeno parkiranje, med dogodkom, ki je potekal daleč od ceste, pa so stali tudi ob robu gozda in stražili, da bi kdo ne poškodoval parkiranih avtov.

Kovinski zvon z osnovnimi podatki o grobišču, ki ju je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Foto: Erika Jazbar

Vprašaš se, kje je naša slovita primorska specifika

Do brezna pelje s travnika ob cesti, kjer je že vrsto let napis »grobišče«, gozdna steza v senci mešanega gozda, v katerem še prevladujejo listavci. Hoje je za nekaj minut. Ob misli na križev pot ubitih ti glas zastane v grlu, tišina je močnejša, ko se pogled odpre na jaso, zagledaš leseno ograjo okoli brezna, križ in kovinski zvon, ki ga je postavila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ko se nasloniš na ograjo, te v objemu bukovih dreves posrka črno žrelo, da postaneš, se zamisliš, zjočeš, zmoliš.

Vprašaš se tudi, kje je zdaj naša slovita primorska specifika, v čem je bila morilska roka revolucionarjev na tem koncu drugačna od tiste, ki je ubijala v Hudi jami ali v Macesnovi gorici?

Na prizorišču se je 14. junija pred oltarjem in okoli brezna zbralo približno 300 ljudi, Slovencev, ki so prišli iz različnih goriških koncev ter peščica Italijanov. V goriško Trnovo se je iz Ljubljane pripeljal tudi predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

Konec v: Erika Jazbar, grobišče Zalesnika, spominska slovesnost, Bogdan Vidmar, Vinko Paljk, Concordia et pax [2]

Prispeveek je poobjava iz Mladike, št. 6–7, 2025 in Zaveze, št. 137, 2025.

1/10