V klubu Cankarjevega doma so v sredo, 18. septembra, podelili Rožančevo nagrado. »Letos mineva dvajset let od prve podelitve nagrade in gotovo je nagrada prispevala k zanimanju za esej kot literarno zvrst. Esej je veliko prispeval k živosti našega intelektualnega in družbenega življenja z osebnimi, političnio angažiranimi pogledi na različne teme,« je dejala članica upravnega odbora Rožančeve nagrade Alenka Zor Simonitti.

Pred podelitvijo je Ignacija J. Fridlh s tremi nominiranci Alojzom Ihanom, Igorjem Škamperletom in Marcelom Štefančičem vodila pogovor, ki je bil odločilen, kot je dejal predsednik žirije p. Edvard Kovač, kdo bo letošnji nagrajenec. Žirija v sestavi Kovača in Fridlhove kot predsednika in podpredsednice ter Miha Pinteriča, Milčka Komelja in Barbare Pogačnik je bila namreč po besedah predsednika žirije precej razdeljena in šele pogovor z nagrajenci pred številnim občinstvom v klubu Cankarjevega doma je odločil o nagrajencu.

Nominiranci za Rožančevo nagrado (od leve proti desni):
Igor Škamperle, Alojzij Ihan, moderatorka Ignacija j. Fridlh in Marcel Štefančič (foto: Ksenja Hočevar)

Ihan: »Naša veščina je, da spregovorimo takrat, ko se blazno ne strinjamo"

»V svoji knjigi Državljanski eseji skušam provocirati bralca, da bi začel razmišljati o sebi in svoji vlogi v družbi«, je dejal Alojzij Ihan pred podelitvijo. Pri delu s študenti namreč opaža, je dejal Ihan, po poklicu zdravnik in profesor na Univerzi, da nimajo veščine konstruktivne debate in da jim mora za odprtje razprave vedno ponuditi nekaj, s čimer se sploh ne strinjajo. »Naša veščina je, da spregovorimo takrat, ko se blazno ne strinjamo. Se pravi moramo pri Slovencih nekaj reči, da se bo drugi razburil. Od tam naprej steče.« Ihan je še dejal, da bi bilo komodno pisati eseje, s katerimi bi se vsi strinjali, njegovi Državljanski eseji pa so »krik po razmišljanju, ki v naši postsocialistični javni sferi ni našlo domovinske pravice«.

Vprašanje morale, za katero je etika, po avtorjevi ironični oceni, nasproti živemu jeziku kot dolgočasna slovnica in o kateri premišljuje »zgolj kot o fizioloških naravnih pojavih«, je osrednja rdeča nit enajstih esejev. »V njih se Ihan loteva parazitstva znotraj različnih cehov, bančnega, novinarskega, zdravniškega, univerzitetnega ter to vprašanje sooča z vprašanji odgovornosti,« so zapisali v utemeljitvi nominacije.

Škamperle: »Mit ne govori resnice, vendar ne laže«

Sociolog, kulturolog in romanopisec Igor Škamperle je v knjigi Endimionove sanje razgrnil svoja razmišljanja o simbolih, mitih in arhetipih, in kot je zapisal p. Edvard Kovač v utemeljitvi za nominacijo »prek vznemirjujočih vprašanj človeške kulture prišel tja, kjer se venomer na novo rojeva njegova misel, se pravi v renesanso«.

Komisija se je spraševala, kaj je v Škamperletovem pisanju esejističnega. »Res so v knjigi štiri študijske razprave, vezane na kulturno zgodovino človeka, a pisane so na esejistični način,« je razložil Škamperle, zakaj je svoje študijske razprave podnaslovil eseji. »Nisem želel biti zgolj subjektivističen, ki bi dajal mnenja: družba je takšna in takšna, morali bi to in ono,« je dejal Škamperle, saj je po njegovem slovenski bralec dovolj razgledan, dovolj tudi intelektualno in raziskovalno radoveden, zato je sam z razpravami na bolj »učen način«, kot se je izrazil, do nekaterih tem, ki zadevajo domišljijo, ustvarjalnost pristopil študijsko, a pridal osebni pogled v smislu: kaj pa jaz lahko povem o teh rečeh slovenskemu bralcu?

Škamperle je razložil tudi naslov: Endimion je bajeslovna figura iz antičnih knjig, to je mlad pastir, ki se ni hotel postarati. Prosil je boga Zeusa, kako bi ostal večno mlad in ta mu je odgovoril, da lahko, ampak bo zaspal. Večno je zaspal in večno sanja. »Domišljija, ustvarjalnost, imaginacija človeka vedno izhaja iz vitalnega duha. Vse, kar človek dobrega ustvarja, ustvarja iz trajnega, mladega duha. To je poanta mojega pisanja,« je dejal nominiranec. »Mit, umetnost ostanejo žive, dokler jih kdo živo podaja naprej. Živo podajati naprej pa pomeni tudi kaj svojega dodajati,« je dejal Škamperle. Ob pisanju sem si želel »nagovoriti, prispevati literaturo bralcem, da bi se bolje ozavedli svoje dediščine, svojih človeških, antropoloških zmožnosti ustvarjanja in tudi prostora.« Ob koncu je Škamperle dejal, da esej »pove več kot razprava in na drugačen način kot poezija«, o mitih pa, da »mit ne govori resnice, vendar ne laže.«

Štefančič: »V pisanju o mrtvih, se učim, kako pisati o živih. Mrtve je tako lahko imeti rad«

»Kdor pozna Marcela Štefančiča, bi uganil, kdo je avtor zbirke enaindvajsetih esejev, tudi če to ne bi pisalo na platnicah,« so zapisali v utemeljitvi nominacije za Rožančevo nagrado Marcelu Štefančiču za knjigo Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo. »Njegov značilni slog je v pisanju namreč skoraj takšen, kakršna je njegova pogovorna manira. Piše, kakor govori. Njegov razsekani slog, v katerem spregovori o velikih, večinoma mejnih, celo skrajnih imenih in fenomenih kulturnega in družbenega dogajanja 20. stoletja, vendarle teče kakor igra pri ameriškem nogometu in bralca ne pušča ravnodušnega,« so zapisali v utemeljitvi. Na vprašanje moderatorke, zakaj je v skoraj vseh esejih pisal o zgodovinskih, mejnih, slavnih osebah, je nominiranec dejal, da naše življenje v primerjavi z večnostjo traja kratek čas in da je bil trik njegovega pisanja »o mrtvih znamo blazno lepo govoriti, blazno dobri smo, blazno prepričljivi smo, kako jih znamo hvalit. Velika večina mojih esejev je nekrologov,« je dejal nominiranec in dodal: »Nekrologi mi omogočajo, me prisilijo, da dam vse od sebe. Da napišem tekst, ki bo res dober. V pisanju o mrtvih se učim, kako pisati o živih. Če hočem dobro pisati o živih, se to učim na pisanju o mrtvih. Ker mrtve tako lahko imeti rad.«