Prvo berilo: Pavel utrjuje v veri prve učence, Apd 14,21b–27; Psalm 145,8–13b;
Drugo berilo: Veselje v nebeškem Jeruzalemu, Raz 21,1–5a



Nova zapoved medsebojne ljubezni
Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
(Jn 13,31–33a.34–35)

Izročenost
Jezus ima pred očmi vse ljudi. To pomeni vse množice nepismenih, malo izobraženih, vse do vrhunsko izobraženih. Kako tako različnim ljudem vseh časov povedati za vse čase nekaj, kar bodo vsi razumeli in lahko vsi izvajali? Jezus je to rešil nadvse modro in presenetljivo. Dal nam je eno samo, popolnoma jasno zapoved: Ljubite! Ljubite drug drugega! Ljubite Boga! Samo tako lahko ljubite Boga, da ljubite drug drugega.

Ni človeka, ki ne bi mogel razumeti, kaj to pomeni: sovražiti druge ali jih ljubiti. Vsak človek pa tudi pozna izkušnjo, kako zahtevno in težko je daljnoročno zdržati v ljubezni do drugih. Človek, ki ne zdrži v ljubezni, navadno začne misliti, da je prava ljubezen neuresničljiva. Tisti, ki tako mislijo, navadno trdijo, da je ljubezen lahko samo vzajemna. Torej samo dajanje in vračanje, ne pa zgolj dajanje brez zahteve po povračilu. Mnogo je ponesrečenih ljubezni zaradi zahteve, da mora dajanju nujno slediti tudi vračanje. Tu je leglo vsakdanjih razočaranj, iz katerih se rodi mišljenje, da se ljubezen lahko uresniči samo v drobcih. Ljudje potem mislijo, da se je treba pač s tem sprijazniti. In to naj bi bilo največ, kar je mogoče doseči. Iz tega pa sledi prepričanje, da pač svetu vlada egoizem. Njegova gonilna sila pa je brezobziren boj. In smo sredi popolnoma posvetnega mišljenja, ki tudi misel na Boga trdovratno odganja od sebe, kakor misel, da je v dajanju treba vztrajati tudi, če ni vračanja.

S tem pa smo razkrili jedro ateizma kot pesimizma, še bolje: kot eksistencialnega pesimizma. Ateizem je mišljenje, da ljubezen, ki od nas zahteva celovitost in popolno predanost, v resnici ni mogoča, kajti dajanju mora vselej slediti vračanje, v realnosti pa se to ne dogaja.

Kako temu bistvu današnjega ateizma nasprotuje Kristusova zapoved ljubezni?

Ali je mogoča ljubezen, ki jo zapoveduje Kristus? Ali jo je mogoče izpolnjevati?

Iz zgolj človeške moči, tega ne moremo zagotoviti, ko poslušamo Kristusa, pa slišimo ali beremo njegove besede: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Gospod nam je prišel v naši koži kot Učlovečeni to povedat, naročat. Samega sebe kot otipljivega človeka med nami nam postavlja za merilo. Na križu je rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« S to izročitvijo Očetu se je prek njega izročil tistim, ki so ga obsodili, in vsem nam, saj je trpel in umrl za vse ljudi. Ta oblika Kristusove ljubezni je tudi oblika krščanske ljubezni. Krščansko ljubiti torej pomeni v Kristusu se izročiti Očetu in prek njega ljudem. Krščanska ljubezen je torej utemeljena na izročenosti. V kristjanovi ljubezni se ponavzoči Kristusova ljubezen. Evharistija je najodličnejša oblika te izročitve. Evharistija je temeljna izročitev, ki pričuje, kaj je Kristus storil za nas in kaj tudi danes dela za nas. Naša ljubezen je zakoreninjena v tej Kristusovi izročitvi, ki se je lahko udeležujemo tako, kot zahteva Kristus. Tako, da se izročimo drugim in smo zanje navzoči in znamo pri tem zapostaviti sebe, svoje pravice in uresničitev svojih teženj (prim. Željko Tanjič v: Živo vrelo 2010,4, s.28).

Kdor ljubi krščansko, sprejema nevšečnosti. Tako nas pouči prvo berilo (Apd 14,21b–27). Ko se živo zavedamo Božje bližine, se hkrati lahko zavedamo navzočnosti svojih velikih težav. To soočenje je zdravilno. Tisti, ki to soočenje doživijo, postanejo lahko po Božji milosti orjaki, ki jih ovire ne morejo ustaviti. V tem življenju naj ne bo naša prva skrb, kako bi se znebili vseh težav, ampak raje, kakšne priložnosti nam težave ponujajo za to, da bi se res temeljito izročali Gospodu in prek njega ljudem. Potem nam bo Sveti Duh dajal novo moč. Ljubezen gre skozi težave, vedno računa z njimi in se skoznje vedno vrača k izviru.

Ljubezen, ki živo deluje, vsak dan prinaša v življenje nove vsebine. Po ljubezni, s katero sodelujemo med seboj in z Bogom, on vse dela novo. Po tej poti spoznavamo, v čem je novost krščanske ljubezni.