Pokop mrtvih je civilizacijska dolžnost

Spomnil je, da je junij v Katoliški Cerkvi tradicionalno posvečen Jezusovemu Srcu, na Slovenskem pa se v tem mesecu spominjamo brezpravno umorjenih in še vedno ne pokopanih po drugi svetovni vojni zaradi komunističnih zločinov. Številni so končali v kraških breznih oz. fojbah na Krasu in na Trnovski planoti; najbolj znano grobišče med njimi je več kot 130 metrov globoko brezno Zalesnika.

Sveto mašo je ob breznu Zalesnika daroval Bogdan Vidmar s somaševalci. FOTO: T. P. J.

»Na ta kraj mučeništva prihajamo s prošnjo, naj Jezus ozdravi naša srca, naša telesa, pa tudi našo notranjost,« je dejal Vidmar in nekaj sto pri maši zbranih povabil, naj se z vztrajnostjo revolucionarjev zavzamejo za Božjo ljubezen na tem svetu. Ne s kritiziranjem in iskanjem krivcev, pač pa z iskreno prošnjo, naj Jezus poveliča in ozdravi naše rane. In z odločitvijo, da bomo ravnali drugače od tistih, ki so nam te rane prizadejali.

Ne gre za preštevanje kosti, o teh tragičnih dogodkih je nujno spregovoriti in mrtve dostojno pokopati, če želimo kot narod – ne životariti, ampak – živeti.

Evharistična daritev za brezpravno umorjene in še vedno ne pokopane ob breznu Zalesnika. FOTO: T. P. J. 

Vojska priprošnjikov

»Vsaj pet razlogov je, zakaj smo se zbrali tu,« je dejal Vidmar. »Poleg veselja, da imamo v nebesih celo armado priprošnjikov, ki prosijo za nas, še molitev za rablje in naročnike; molitev za aktualne državne voditelje, da uresničijo pokop mrtvih, ki je civilizacijska dolžnost; molitev za spravo v našem znova razdeljenem narodu in molitev za mir v svetu, ki je na robu svetovne vojne predvidljivo katastrofalnih posledic.« Zbrane je povabil, naj zavzeto sledijo Jezusovi poti, ki edina vodi v resnično svobodo.

Msgr. Renato Podbersič in ogdan Vidmar. FOTO: T. P. J.

»Splača se hoditi po Jezusovi poti, splača si prizadevati za svobodo. Ne bodimo sužnji! Pojdimo v obljubljeno deželo, pa če bomo hodili štirideset, sto ali tisoč let,« je povabil Vidmar in poudaril, da je »v nas hvaležnost za vse, kar lahko naredimo dobrega. 

Križ ob breznu Zalesnika spominja, da je bil kraj osupljive naravne lepote prizorišče tragičnega zločina.

Nismo mi tisti, ki delamo dobro, ampak božja moč je, ki deluje v nas. Bogu za vse hvala. Hvala tudi za današnji dan, da smemo tukaj biti povezani z vsemi, ki so tukaj umrli,« je škofov vikar sklenil svoj nagovor ob breznu Zalesnika.

Obeležje ob enem od več kakor 700 slovenskih povojnih grobišč. FOTO: T. P. J. 

Zgodovinski okvir

Prvi evharistični daritvi ob breznu Zalesnika, ki je v organizaciji Civilne iniciative TBH in Župnije Grgar potekala s podporo Zavoda 1539, Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, Goriških večerov in Dekanije Nova Gorica, je sledil kulturni program.

Moliti moramo tudi za aktualne državne voditelje, da uresničijo pokop mrtvih, ki je civilizacijska dolžnost.

Dr. Renato Podbersič je v zgodovinskem orisu med- in povojnih dogajanj na Goriškem izpostavil, da so v času obračuna s fašistično usmerjenimi sodržavljani po kapitulaciji Italije »sodelavci partizanskega gibanja fašistično nalepko prepogosto nalepili tudi tistim protifašistom in domoljubom, ki se niso strinjali z njihovim revolucionarnim projektom. Septembra in oktobra 1943 je bilo na območju Julijske krajine pobitih in vrženih v fojbe, skalnata kraška brezna, več sto ljudi, po nekaterih ocenah od 500 do 700.« 

V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Trsta in Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije.

Za obdobje ob koncu druge svetovne vojne, torej v maju in juniju 1945, pa so si »zgodovinarji danes bolj ali manj enotni, da so umori v Julijski krajini oziroma na Primorskem terjali okrog 1.600 življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. Dobro polovico žrtev so predstavljali Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma.« Vendar pa sta hkrati »že med vojno najprej VOS in za njo OZNA sestavljali spiske dejanskih in domnevnih nasprotnikov komunistične revolucije,« katerih posmrtni ostanki prav tako ležijo v fojbah. »Po eni strani je šlo za metodično in organizirano, po drugi strani pa spontano in nebrzdano nasilje v kaotičnem obdobju, ko so se prevečkrat sprejemale nerazumljive in krivične odločitve, ki so prepogosto povzročile trpljenje in smrt nedolžnih ljudi.«

Zgodovinar Renato Podbersič je podal oris med- in povojnega dogajanja na Goriškem. FOTO: T. P. J.

Še danes nepojasnjene aretacije in umori

Podbersič je dodal, da so bili za aretacije in umore ključni ideološki razlogi, o čemer »priča tudi depeša, ohranjena v Arhivu Republike Slovenije, ki jo je 1. maja 1945 iz CK KPS prejel Boris Kraigher (od marca 1945 tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje): 'Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma.' Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani in Furlani ter nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast smatrala za svoje dejanske ali namišljene idejne oziroma razredne nasprotnike; med njimi najdemo celo žrtve judovskega rodu iz Gorice.«

Smerokaz proti grobišču Zalesnika. FOTO: T. P. J.

Povedal je, da »v čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Trsta in Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki so jih izvajali lokalna Narodna zaščita, partizanske enote in jugoslovanska tajna politična policija OZNA. 

Po eni strani je šlo za metodično in organizirano, po drugi strani pa spontano in nebrzdano nasilje v kaotičnem obdobju.

Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih kraških breznih oziroma fojbah, največ na Krasu in na Trnovski planoti, ali pa so jih ob umiku iz Trsta in Gorice sredi junija 1945 jugoslovanske enote odpeljale v taborišče Borovnica in zapore v notranjosti Slovenije. Nekateri so se pozneje vrnili na svoje domove, drugi so izginili za vedno.«

Ker smo ljudje

»Aretacije so se začele 2. maja 1945; najbolj množične so bile do 10. maja, nadaljevale pa so se vse do 12. junija 1945, ko je bila vzpostavljena demarkacijska črta med conama A (ZVU – Zavezniška vojaška uprava) in B (VU JA – Vojaška uprava Jugoslovanske armade). V Gorici so imeli zapore v vojašnicah, šolah, v gradu, v kletnih prostorih mestnega poveljstva. Tiste, ki so jih določili za smrt, so vozili proti Grgarju in naprej v brezna v bližini, od katerih so danes štiri označena: Podgomila in Joščevo brezno pri Grgarju ter Cvetrež in Zalesniko pri Trnovem. Primorske domobrance so začeli odvažati 6. maja in jih odvažali še ves teden. Vse ostale so prepeljali do Ajdovščine in Idrije do 20. maja, ko je že postalo jasno, da bo Julijska krajina razdeljena na coni A in B. Osemnajstega maja so neznano kam odpeljali bolnike iz vojaške bolnišnice Malo semenišče v Gorici. Tudi v Ajdovščini je prišlo do odvažanja v smrt, kar dokazuje odkritje skupnega grobišča (kjer so najverjetneje pokopani karabinjerji iz Gorice) in dveh brezen ob stari cesti Črni Vrh-Idrija,« je navedel nekaj doslej znanih podrobnosti.

pricevanje-o-breznu-zalesnika.pdf

Maši je sledil kulturni program. FOTO: T. P. J.

Ne gre za preštevanje kosti, o teh tragičnih dogodkih je nujno spregovoriti in mrtve dostojno pokopati, če želimo kot narod – ne životariti, ampak – živeti.

Križ in venec Civilna iniciative TBH ob breznu Zalesnika. FOTO: T. P. J.

Predavanju je sledil kulturni program z branjem poezij Tineta Debeljaka, Franceta Balantiča in drugih. Ob sklepu slovesnosti sta Erika Jazbar in novogoriški podžupan Anton Harej v imenu Civilne iniciative TBH položila venec pod križ, ki ob breznu Zalesnika spominja, da je bil kraj osupljive naravne lepote prizorišče tragičnega zločina.

1/12