EPK v luči sprave

Grozote totalitarnega 20. stoletja na obeh straneh meje so privedle do trajnih delitev, 80 let pozneje pa obe Gorici povezuje naziv Evropska prestolnica kulture (EPK). Prav ta povezovalni naziv je bil simbolni povod za novogoriško konferenco zgodovinarjev obeh narodov, konferenca sama pa priložnost, da EPK zasije v novi luči – luči sprave.

Sejna dvorana. FOTO: Bogomir Štefanič

K temu je prispeval tudi sam koncept konference. Doslej smo bili namreč praviloma v položaju, ko so slovenski zgodovinarji kritično govorili o fašizmu, italijanski pa o komunizmu – tokrat je bila zadeva obrnjena in so zgodovinarji postavljali kritično ogledalo ravnanjem totalitarcev svojih narodov. Za ponazoritev pomena takšne odločitve le drobna, a nikakor nepomembna opazka: konferenca se je odvila v stavbi na novogoriškem Trgu Edvarda Kardelja, med konferenco pa so obiskovalci lahko videli Kardeljevo fotografijo in ob njej napis: »Edvard Kardelj – netilec skrajnega nasilja« (predavatelj dr. Jože Možina je med drugim opozoril na njegovo navodilo Zdenki Kidrič junija 1942: »Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malo trajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.«) Povedna simbolika torej, ki je nazorno pokazala, da konferenca ni bila namenjena (le) problemom preteklosti, ampak predvsem sedanjosti, ki je v številnih okoljih še vedno ujeta v nerazklenjene spone totalitarnih usedlin.

Anton Harej. FOTO: Bogomir Štefanič

Začeti z dialogom

Da je takšne spone treba razkleniti, sta v pozdravnih nagovorih vsak na svoj način ubesedila pobudnika novogoriške konference: podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton Harej in škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar.

Podžupan Harej je spomnil, da sta italijanski in slovenski narod kljub razlikam na skupnem goriškem prostoru uspela živeti skozi stoletja, 20. stoletje z obema vojnama »pa nas je izjemno razdvojilo«. Po drugi svetovni vojni so se na vsaki strani meje globoko usidrali predsodki, češ: »vsi Italijani so fašisti, vsi Slovenci so titini«.

Počasi pa so se začela odkrivati prikrita dejstva o zločinskih dejanjih. Anton Harej je to pot odkrivanja ponazoril z lastno zgodbo: šele kot podžupan je namreč spoznal, da je bilo na območju trnovsko-banjške planote neposredno po drugi svetovni vojni pobitih in v jame zmetanih več kot 800 ljudi. »Kako je mogoče, da univerzitetni diplomirani politolog, ljubitelj in relativno dober poznavalce zgodovine, dva mandata mestni svetnik, ki sicer pozna usodo sovaščanov, ne pozna usode več kot 800 ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni na Goriškem znašli na 'napačno' strani zgodovine?« je ne le sebi postavil vprašanje, ki je ciljajo tudi na doslej opuščena ravnanja pristojnih javnih ustanov.

Namen konference ni odpiranje neplodnih ideoloških razprav, pač pa zgolj pričeti z dialogom in prizadevanji za pokop mrtvih.

Tudi zato je dozorela pobuda, da treba v letu EPK 2025 v Novi Gorici treba odpreti tudi to doslej neverjetno zamolčano tematiko in si zastaviti vprašanja: kje je seznam pobitih; zakaj se to tematiko vedno znova 'pometa pod preprogo'; zakaj gradiva, ki so jih v 90. letih prejšnjega stoletja vendarle uspele zbrati nekatere občinske komisije za prikrita grobišča, niso zbrana in javno objavljena; zakaj niso evidentirane vse lokacije grobišča; zakaj njihove žrtve niso dostojno pokopane? Ko je sam začel javno zastavljati ta vprašanja in pripravljati konferenco zgodovinarjev je bil, kot je dejal, deležen številnih pritiskov, češ da pomaga odpirati temo, ki deli. A tu se po Harejevih besedah postavljajo nova vprašanja: »Zakaj ta tema deli? Zakaj se ne bi ob civilizacijskem pokopu po vojni pobitih vsi med seboj povezali? Mar ni to naša civilizacijska obveza?«

Iz te obveze je zrasla tudi pobuda za konferenco italijanskih in slovenskih zgodovinarjev ter pokop nepokopanih – njen namen, kot je dejal novogoriški podžupan, ni »odpiranje neplodnih ideoloških razprav, pač pa zgolj pričeti z dialogom in prizadevanji za pokop mrtvih«; njen namen je tudi spodbuditi civilnodružbene, univerzitetne, cerkvene in druge dobronamerne institucije, torej najširšo javnost z obeh strani meje, da bi sodelovali v spravnem civilizacijskem procesu, ki bi omogočil bolj sproščeno in ustvarjalno življenje na Gorškem. Pobuda vsebuje tudi prizadevanje, da bi mrtve iz prikritih morišč na Goriškem prekopali v novo urejeno grobišče; kot najbolj primeren prostor v civilni iniciativi THB predlagajo postavitev kostnice v neposredni bližini Svete Gore.

Bogdan Vidmar. FOTO: Bogomir Štefanič

Demoni razkola

Zbrane v sejni dvorani novogoriške mestne občine je pozdravil tudi škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar, sopobudnik konference. Konferenco je umestil v duhovni okvir prizadevanja za spravo med sosednjima narodoma in v slovenskem narodu.

Kaj je v našem narodu, da smo tako razdeljeni med seboj; kaj mora biti v ljudeh, ki nasprotujejo spravi, ki nasprotujejo pokopu nasilno umorjenih, kar je civilizacijska norma?

Vsekakor je pomembno, da zgodovinarji opravijo svojo nalogo: da spregovorijo o dejstvih, tudi o tem, kako so v manj kot mesecu in pol na Goriškem ubili več kot 800 ljudi. Ogromno ljudi še danes teh dejstev namreč ne pozna in tako tudi nima pred očmi trpljenja številnih ljudi, ki so trpeli zaradi teh zločinov: žena, otrok, drugih svojcev umorjenih. In tu se zastavlja vprašanje empatije. Ob tem vprašanju pa se izkaže, da so zgodovinarji premalo, da bi prišlo do sprave – potrebni so tudi psihiatri in celo eksorcisti. Kajti »kaj je v našem narodu, da smo tako razdeljeni med seboj; kaj mora biti v ljudeh, ki nasprotujejo spravi, ki nasprotujejo pokopu nasilno umorjenih, kar je civilizacijska norma?« (se) je vprašal Bogdan Vidmar. Zavzel pa se je tudi za izpraševanje vesti tistih, ki dajejo pobude za pokop mrtvih: ali je vodilo njihovih prizadevanj res dostojanstvo umorjenih ali pa gre tudi za osebne, politične interese; za to, da bi drugega žalili in demonizirali? To namreč ne bi bila prava pot.

Bogdan Vidmar in Renato Podbersič st. FOTO: Bogomir Štefanič

Prava pot je – in to je izrekel kot duhovnik –, da moramo vsakemu človeku, živemu in pokojnemu, želeti dobro. Dobro je zato treba želeti vsem prizadetim skupinam: žrtvam umorov in njihovim svojcem; rabljem, ki niso najbolj krivi za zločine in so večinoma že pokojni, mnogi od njih so umirali strašnih smrti; dobro je treba želeti in zanje moliti tudi tistim, ki so poboje ukazali, takratnim komunističnim oblastem; potrebno pa je moliti tudi za današnje državne in občinske oblasti, ki so odgovorne za to, ali bo uresničena pobuda za spoštljiv pokop povojnih žrtev. Na vse je torej treba gledati z ljubeznijo in dobrohotnostjo, kajti »samo tako bo prišlo do sprave – sprava pa je upanje za prihodnost«, je svoj nagovor sklenil vikar Vidmar.

Italijanski panel. FOTO: Bogomir Štefanič

Italijanski panel

Kaj je v vsebinskem smislu prinesla novogoriška konferenca? Italijanski panel je izrisal številne podobe fašističnega primeža. Raoul Pupo je predstavil širši okvir preganjanja narodnih manjšin med obema vojnama (kar ni bila le stvar fašistov, temveč tudi liberalnih krogov); Ivan Portelli je orisal položaj Katoliške Cerkve in režim v Gorici v času škofovanja mons. Frančiška Borgia Sedeja (1854–1931), ko je bila Cerkev prostor varovanja nacionalnih pravic narodnih manjšin kot njihovih naravnih pravic; Ferrucio Tassin je na primeru šolskega učbenika in zapisov učenke ponudil izredno nazoren vpogled v fašistično rasistično indoktrinacijo otrok na Goriškem (morda so se komu v poslušalstvu ob tem porodili spomini na komunistično družbeno-moralno vzgojo); Marco Plesnicar pa je ponudil vpogled v 30. leta dvajsetega stoletja, ko ga ponuja dokumentacije Državnega arhiva v Gorici (med drugim tudi vpogled v onomasticid – prisilno preimenovanje slovenskih imen v italijanska).

Še strnjen vpogled v panel slovenskih zgodovinarjev:

Mitja Ferenc. FOTO: Bogomir Štefanič

Stroka zna in zmore, ampak …

Dr. Mitja Ferenc je ponudil celovit vpogled v reševanje vprašanj prikritih morišč in grobišč o t. i. spravne slovesnosti v Kočevskem rogu julija 1990 do danes. To je pot, na kateri so se tisti, ki so si prizadevali za uresničitev pravice do spomina in pokopa žrtev iz teh grobišč in morišč, nenehno srečevali s številnimi ovirami (dolgotrajno sprejemanje zakonodaje za to področje, pomanjkljive zakonske rešitve, ovire pri njihovem izvajanju, blokade, ki so sledile prebojem na tem področju, zlasti po odprtju Hude jame marca 2009 …).

Stroka je ... pokazala in dokazala, da lahko zmanjka civilizacijski manko prejšnjih generacij, vendar pri tem prevečkrat trči od nerazumevanje, odpor, nasprotovanje in ignoranco izvršne veje oblasti.

Takšna ravnanja se vlečejo do današnjih dni. Dokaz za to je, kot je dejal dr. Ferenc, ravnanje izvršne oblasti glede posmrtnih ostankov 3.450 žrtev, jeseni 2022 izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Kot je znano, so te posmrtne ostanke najprej »začasno« shranili v garaži komunalnega podjetja v Kočevju, te dni pa so jih po navodilu ministra za obrambo premestili v kostnico pokopališča Lipica v Škofji Loki. Takšna poteza pa je še enkrat več izraz oblastne samovolje: nova začasna premestitev brez jamstva za trajen in dostojen pokop teh žrtev v prestolnici države ni bila sprejemljiva rešitev ne za vladno komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč ne za društva, ki zastopajo sorodnike žrtev. Minister je torej vreče s skeletnimi ostanki iz enega v drugo skladišče prestavil mimo komisije in sorodnikov, s čimer se v veliki meri ponavlja zgodba izpred 15 let, povezana z žrtvami iz Hude jame: takrat je pristojni minister v nasprotju s pričakovanji žrtve pustil v jami, onemogočil dostop do njih, umaknil finančna sredstva in možnost raziskav, prepovedal izkopavanje žrtev in ureditev prikritih grobišč …

Dogajanje od začetka 90. let prejšnjega stoletja do današnjih dni tako kaže naslednjo podobo: stroka je v tem času pokazala in dokazala, da lahko zmanjka civilizacijski manko prejšnjih generacij, vendar pa pri tem prevečkrat trči od nerazumevanje, odpor, nasprotovanje in ignoranco izvršne veje oblasti.

Renato Podbersič. FOTO: Bogomir Štefanič

Za dostopnost gradiva

Dr. Renato Podbersič je govoril o znanih in neznanih grobiščih na Goriškem, ki se polnijo že med vojno po italijanski kapitulaciji, zlasti pa maja in junija 1945, ko v njih izgine med 800 in 900 ljudi. Kdo so bile te žrtve? Dr. Podbersič pojasnjuje, da ni šlo za etnično čiščenje. Navodila partijskega centra za ravnanje na Primorskem so bila jasna: »čistiti« je treba na podlagi t. i. odnosa do fašizma, ne pa nacionalne pripadnosti. Šlo je torej za razredni odnos, tarče so bili dejanski ali potencialni nasprotniki vzpostavljajočega se komunističnega režima. V fojbah na Goriškem, kot kažejo podatki, ki jih je zbrala predvsem zgodovinarka dr. Nataša Nemec, je vsaj 30 odstotkov ljudi, ki niso italijanskega ali furlanskega porekla; med njimi najdemo Slovence, Nemce, celo nekaj goriških Judov, ki so preživeli vojno in okupacijo, končali pa kot žrtve komunističnega revolucionarnega nasilja. Ne zgolj mimogrede: dr. Podbersič je izrecno opozoril na šikaniranja in druge poskuse oviranja, ki jih je bila pri svojem raziskovalnem delu deležna omenjena zgodovinarka – očitno je bilo raziskovanje povojnih množičnih umorov nekomu takšen trn v peti, da so jo skušali pri njenem delu onemogočiti.

Kljub pritiskom in dediščini zamolčanosti je bilo precej raziskovalnega dela glede morišč in grobišč na Goriškem že opravljenega, ni pa vse to tudi dostopno.

Kljub pritiskom in dediščini zamolčanosti je bilo precej raziskovalnega dela glede morišč in grobišč na Goriškem že opravljenega, ni pa vse to tudi dostopno. Dr. Podbersič je opozoril na gradivo, ki so ga na severnem Primorskem v 90. letih prejšnjega stoletja zbrale bolj ali manj zagnane občinske komisije za prikrita grobišča in do danes – razen vipavske komisije – ni dostopno, saj ni bilo oddano pristojnim arhivom. Svoj nastop je dr. Podbersič zaključil s pozivom pristojnim, naj to gradivo poiščejo in dajo na voljo raziskovalcem.

Jože Možina. FOTO: Bogomir Štefanič

Korenine razkola

Dr. Jože Možina je razgalil korenine narodnega razkola, ki se v prvem obdobju druge svetovne vojne zgodi na italijanskem okupacijskem področju. Komunisti ob koncu leta 1941 in v prvi polovici leta 1942 povzročijo več umorov slovenskega civilnega prebivalstva kot napadov na okupatorja. Partizansko nasilje ni izraz kakšne samovolje, temveč gre za načrtno ravnanje. In tu smo pri že omenjenem Kardeljevem pismu Zdenki Kidrič.

Partizansko nasilje ni izraz kakšne samovolje, temveč gre za načrtno ravnanje.

Takšno ravnanje sproži samoobramben odziv. To, na ker se lepi očitek kolaboracije, je izsililo revolucionarno nasilje nad nedolžnimi ljudmi, tudi celimi družinami, dekleti in ženskami … Primer tega je tudi znan pomor Romov v Iški 17. maja 1942 (ta datum je bil izbran za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je sedanja vlada dobesedno čez noč ukinila pred dvema letoma). Tudi ta tragična zgodba s svojimi lovkami sega v sedanjost: trije partizanski poveljniki, ki so bili neposredno vpleteni v ta nezastarljivi zločin, imajo pri borčevski organizaciji še vedno status narodnih herojev. In tako smo znova pri ugotovitvi, da se pri temah, kakšnih se je dotaknila novogoriška konferenca, ne pogovarjamo samo o preteklosti, temveč vsaj v enaki meri o sedanjosti.

Jože Dežman. FOTO: Bogomir Štefanič

Če bi v Italiji zmagali komunisti

Dr. Jože Dežman je na več ravneh predstavil dinamiko slovensko-italijanskega srečevanja pri povzročanju žrtev in njihovem raziskovanju. Opozoril je na številne posledice italijanskega medvojnega okupacijskega nasilja in njihove lastne izgube, spomnil pa, da je bilo v začetku 60. let Italijanom omogočeno, da so prekopali svoje mrtve vojake (npr. za razliko od nemških), prikrili so jim le obmejni pas in Kočevski rog. V Sloveniji je sicer, kot kažejo podatki, padlo več italijanskih partizanov kot vojakov italijanske okupacijske vojske. Gre za svojevrstno slovensko-italijansko komunistično bratstvo.

Na Slovenskem je državljanska vojna terjala vsaj 30.000 življenj (25.000 žrtev revolucije in 5.000 žrtev protirevolucije), torej dva odstotka prebivalstva.

Ob tem se lahko zastavi tudi vprašanje: kaj bi bilo, če bi v Italiji zmagali komunisti? Na Slovenskem državljanska vojna terja vsaj 30.000 življenj (25.000 žrtev revolucije in 5.000 žrtev protirevolucije), torej dva odstotka prebivalstva. V Italiji lahko v okvir državljansko-vojnega dogajanja umestimo okoli 15.000 žrtev. Če bi tudi v Italiji tak spopad terjal dva odstotka prebivalstva, bi to pomenilo okoli 800.000 ljudi. A vseeno se zastavlja vprašanje: kaj so v Italiji naredili za teh 15.000 žrtev: poznajo njihova imena in grobove? Dežmanova teza je tu jasna: italijanski komunisti pobijejo več Italijanov kot slovenski komunisti.

Glede na temo posveta je dr. Dežman, sicer predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, tudi izrazil pobuda, da se oživi delo slovensko-italijanske komisije po mednarodnem sporazumu o vojnih grobovih in grobiščih – tudi zato, da bi z italijanske strani dobili dogovor, ali so pripravljeni plačati ekshumacijo svojih žrtev (gre sicer za vprašanje, ki ostaja odprto tudi pri odnosih z Avstrijo, Hrvaško, Črno goro, BiH …).

Gregor Pobežin. FOTO: Bogomir Štefanič

Na posvetu je sicer sodeloval tudi dr. Gregor Pobežin, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. S pogledom v antiko je govoril o svetosti življenja in svetosti smrti.

Matic Batič. FOTO: Bogomir Štefanič

Klic k etični odgovornosti

Konferenco je z nekaj ugotovitvami sklenil zgodovinar dr. Matic Batič. Domačini na obeh straneh meje so soočeni z dediščino totalitarnega 20. stoletja. To se kaže na vsakem koraku, tudi v javnem prostoru, v katerem so »na obeh straneh meje še vedno navzoči poskusi fašizma in komunizma, da bi simbolno govorico prostora preoblikovala v skladu z lastno družbeno vizijo«. Kaže se v še vedno delno prisotnih antagonizmih in predsodkih ter v dejstvu, da spomin na pretrpljene zgodovinske krivice predstavlja del kolektivne identitete prebivalstva na obeh straneh meje. Kaže pa se tudi v še vedno nezaceljeni rani preteklosti – tj. v dejstvu, da na Goriškem še vedno ležijo posmrtni ostanki pobitih žrtev revolucionarnega nasilja. Opozoriti na do dejstvo je bil tudi eden osrednjih namenov novogoriške konference, kajti »onkraj vseh zgodovinskih vprašanj, ki jih sproža usoda teh ljudi, obstaja etična dolžnost pokopavati mrtve, ki so jo prepoznali že v antični Grčiji«.

Vprašanje pokopa primarno niti ni in ne bi smelo biti strokovno vprašanje.

Vprašanje pokopa pa primarno niti ni in ne bi smelo biti strokovno vprašanje. Dr. Batič je o tem dejal: »Teža naše nedavne preteklosti namreč leži na celotni družbi, zanjo smo odgovorni vsi. Zgodovine tako ne bi smeli, sledeč znani krilatici, 'prepustiti zgodovinarjem; za tem se žal zavedno ali nezavedno pogosto skriva predvsem želja po opustitvi lastne etične odgovornosti«.

Podpisovanje pobude. FOTO: Bogomir Štefanič

Prav k tej etični odgovornosti kliče pobuda civilne iniciative TBH za pokop umorjenih na Goriškem, ki so jo lahko podpisali udeleženci konference.