Katoliški inštitut je v sodelovanju s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani v sredo, 16. marca 2011, gostil prof. dr. Jeana-Clauda Hollericha DJ s Sophia University iz Tokia. Dr. Hollerich se je med predavanjem na temo Evropa – produkt globalizacije (Pogled z Japonske perspektive) dotaknil aktualnih tem, ki zadevajo medkulturni dialog. Po predavanju so sledila vprašanja in pogovor, ki sta ga moderirala ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik in prof. dr. Branko Klun. Gosta je na začetku pozdravil škof Jamnik in izpostavil duhovno povezanost z Japonci, ki v zadnjem tednu zaradi potresa in cunamija doživljajo težke preizkušnje.

Kaj je Evropa? Kaj je tipično evropsko? S temi vprašanji je predavatelj začel predavanje in pokazal, kaj vse smo Evropejci po posredovanju misijonarjev prejeli od kultur daljnega Vzhoda. Razmišljanje je popestril z zabavnimi primeri bontona pri mizi, kakor ga je zapisal Erazem Rotterdamski (1466/69–1536) in kaže na to, kakšna je bila evropska kultura pred sprejemom vplivov z Vzhoda.

Prav stik z vzhodnimi kulturami je v Evropi povzročil pomembne spremembe. Do tedaj je bila Evropa prežeta s krščanstvom in ni čudno, da je ob srečanju z vzhodnimi kulturami in narodi nastal problem, kam jih umestiti. V krščanski Evropi je prevladovalo prepričanje, da morala brez evangelija ni mogoča. Sv. Frančišek Ksaverij (1506–1552) se je ob tem spraševal, kako to, da Japonci niso kradli in lagali, Evropejci pa so. Želja po umestitvi v evropske miselne sisteme je bila tako močna, da so znanstveniki v 16. in 17. stoletju razvili najrazličnejše teorije, po katerih so Kitajci dejansko Noetovi potomci, Konfucija (551–479 pred Kr.) kot vodilnega misleca pa so zaradi podobnosti s krščanskim naukom povezovali s samim Noetom. Drugi so zagovarjali, da so Kitajci potomci Egipčanov, saj niso mogli sprejeti, da bi Bog ob oblikovanju Svetega pisma pozabil omeniti tako razvito kulturo, kot se je razvijala na daljnem Vzhodu. Šele Voltaire (1694 – 1778) se je distanciral od teh poskusov in pri pisanju svoje zgodovine dal prvo mesto Kitajski, nadaljeval z Indijo in šele nato prišel do Egipta. Zanimivo je, da se še danes zgodovinski učbeniki začenjajo z zgodovino bližnjega Vvzhoda (Mezopotamija, Egipt …), medtem ko so velike kulture Kitajske in Japonske komaj omenjene …

Evropski misijonarji, ki so se podali na pot na daljni Vzhod, so bili v klasični kulturi in drugih znanostih izvrstno izobraženi. Ko so prispeli na Kitajsko, niso srečali barbarov, kot so pričakovali, temveč ljudstva na visokem kulturnem nivoju. Izobrazba in širina je misijonarjem omogočila, da so s kulturami vstopili v stik in v Evropo prinesli dotlej nepoznana kulturna in znanstvena bogastva. Žal je danes tovrstnih kulturnih izmenjav veliko manj, sploh kar zadeva evropske študente, ki bi preživeli določen čas na daljnem Vzhodu.

Kulturno in znanstveno bogastvo Vzhoda, ki ga je Jean-Claude Hollerich delil z navzočimi, je pripomoglo k širitvi obzorij in dalo novega zagona spoznavanju tako lastne kulture kot tudi poglobitvi spoštovanja do kultur daljnega Vzhoda.

Sodelovanje med Slovenijo in Japonsko se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj bo škof Jamnik avgusta 2011 s predavanjem sodeloval na konferenci azijskih univerz, ki bo potekala na Sophia University v Tokiu.

Dodatne informacije so na voljo na spletni strani: http://www.katoliski-institut.si/.

Besedilo, ki ga objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK, je pripravil Rok Pisk.