Predsednik Komisije evropskih škofovskih konferenc pri Evropski zvezi škof Adrianus van Luyn upa, da se bo dialog med Cerkvami in ustanovami Evropske zveze po zadnjih volitvah v Evropski parlament poglobil ‘v korist človeškemu dostojanstvu in skupnemu dobremu’. Obenem van Luyn obžaluje nizko volilno udeležbo (v povprečju 42,9%), ki se mu zdi nerazumljiva, saj bo Evropski parlament po potrditvi Lizbonske pogodbe pridobil še večji vpliv in več pristojnosti. Lahko bi torej postal ‘močan zastopnik državljanov’, je povedal rotterdamski škof.

Po njegovem mnenju je nizka volilna udeležba izraz še ne povsem razvite evropske civilne družbe, saj je bilo premalo časa posvečenega izgradnji le-te; več truda je bilo vloženega v izgradnjo skupnega gospodarskega prostora. Evropske ustanove, narodne vlade, politične stranke in morda celo Cerkev bi si pri tem morale zastaviti vprašanje, ali so same dovolj prispevale k temu, da v državljanih raste evropsko zavedanje.

Že 60 let je proces evropske integracije nekaj zgodovinsko enkratnega, je spomnil van Luyn. Dejansko v luči svetovne gospodarske krize, podnebnih sprememb in svetovne lakote ni alternative za združeno Evropo, ki govori z enim glasom in si skupaj prizadeva za pravičnost in mir.

Thomas Pickartz, pravni svetovalec Komisije evropskih škofovskih konferenc je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da se je zaradi nizke volilne udeležbe pojavila potreba, da evropske ustanve svoje delo opravljajo še bolj transparentno. Evropski škofje so prepričani, da je ‘naša krščanska dolžnost, da do Evrope nismo ravnodušni.’ Tudi ustanovitelje Evropske zveze – Roberta Schumana, Konrada Adenauerja in Alcida De Gasperija – je navdihovala njihova krščanska vera.

Zamislili so si Evropo kot velik mirovni in spravni projekt. Zato Komisija evropskih škofovskih konferenc vabi vse kristjane, naj še naprej gradijo evropsko hišo in naj do evropskega projekta ne bodo ravnodušni.

Med evropskimi Cerkvami in evropskimi ustanovami že leta poteka ‘odprt in reden dialog’ in v okviru tega dialoga, ki naj bi bil v Lizbonski pogodbi celo zapisan kot pravica, se trudijo vzpostaviti dobre odnose z vsemi političnimi strankami. Nobena stranka naj ne bi prevzela ‘monopola za dialog s Cerkvami’.

Čeprav mnogi Evropskega parlamenta še vedno ne jemljejo resno, pa obstaja vedno več političnih področij, na katerih je potrebno, da Evropa govori en sam, isti jezik. Boja proti podnebnim spremembam denimo ne bi mogli dovolj široko zastaviti zgolj na narodni in državni ravni. Tudi oskrba z energijo in spoštovanje človekovih pravic sta temi, pri katerih bi morala Evropa v dialogu z drugimi državami po svetu govoriti z enotnim glasom.