Včasih me malo moti, da so domala edini, ki pri nas naspoštljiv način govorijo o družini, krščansko verujoči ljudje. In opažam, da jetudi drugje po svetu podobno - vsaj Evropa je malce podlegla tej delitvi.Spomnim se, ko sem pred petnajstimi leti (drugič) temeljito prebiral Marxa,bolje rečeno ga študiral, in opažal, kakšne zdrse je imel. Prvo moje prebiranjeMarxa se je dogajalo v času služenja JLA (l. 1982). Kot zagrizenega levičarja,celo marksista in hkrati gorečega psihoanalitika, freudovca, me je motilo in jezilo,da Marx ni razumel pomena in vloge primarne družine. Seveda Marx vse te kvantnepsihoanalitične misli ni mogel razumeti, saj v njegovem času Freudovih odkritijo vlogi in pomenu otroštva in primarne družine ter fenomena Ojdipovega in/oz.kastacijskega kompleksa še ni bilo. Zato je Marx govoril o nekakšnem odmiranjudružine, češ da nekoč ne bo potrebna. Seveda se je motil, in to je meni, kotdobremu poznavalcu psihoanalize, jasno kot beli dan. Jezi pa me, da današnjilevičarji - ne samo slovenski - slepo nasedajo ideji, da bi bilo dobro malce»razrahljati« družino. Ne moremo pa reči, da so levičarji oz. marksisti tisti,ki to počno načrtno, pač pa so glavne protagonistke »razrahljanja« inrazvrednotenja tradicionalne družine feministke. Da so legebitrovci derivatfeminizma, se dandanes pač ve - namreč: vse lezbijke so tudi feministke, intudi geji pajdašijo s feminizmom.

Kotdober poznavalec psihoanalize, Freuda, torej globinske (id-)psihologije induševnosti nasploh rad berem tiste strokovne tekste, kjer je o primarni(harmonični) družini pisano z velikim spoštovanjem. In Francoz, zžidovsko-tunizijskim poreklom FabriceHadjadj v svoji knjigi Kaj je družina?uvodoma nekje zapiše: »Družina je temelj.« In mislim si: »Evo, še eden - ali pa vsaj eden - ki šteka ...«.Res je, da se Hadjadj vnadaljevanju precej sklicuje na krščanstvo in na različne avtoritete inpsihoanalitičnih argumentov ne uporablja, vseeno pa izlušči bistvo: družina jetemelj družbe in človeške civilizacije nasploh. Njegova argumentacija se opira na zdravo kmečko pamet: »1. Družina je najprej kraj prve ljubezni.Bistveno je, da se imajo starši radi, da je otrok ljubljen; brez tega lahkodružina le razpade ali otopi. 2. Družina je kraj prve vzgoje.Otrok je vanjo rojen po 'odgovornem starševskem načrtu', pri čemer starša posvojih najboljših močeh mislita na njegov jutri, njegovo izoblikovanje terdružbeno usposobljenost. 3. Človeška družina je tudi kraj spoštovanja svoboščin.Starša sta se vanjo združila s pogodbo in skozi svoje vzgojno poslanstvoprispevata k spodbujanju 'otrokove samostojnosti' in ne k večanju njegove odvisnosti.«

Sam sembil v svoji svetovalno-terapevtski praksi doslej seznanjen s številnimiživljenjskimi kalvarijami posameznikov in žalostnimi usodami ... -  in vselej se izkaže, da se človeku začneživljenjska kalvarija, ki jo sicer doživlja šele v odraslosti, prav v otroštvu,v primarni družini. In groza me je, ko včasih vidim, da se človeku, ki je imeltravmatično otroštvo v primarni družini, v resnici ne da prav dosti pomagati.

Hadjadj vse poveprav, domala nima posebnih zdrsov. Se pa kakšnih statističnih raziskav, ki bidokazale, kako škodljivo je za otroka, če se starši ločujejo, ne poslužuje. Hadjadjevoargumentiranje se bolj navezuje na krščanske avtoritete in tudi nekaterehumanistične (in antične) velikane (Platona, Aristotela, Sokrata), tudi na Levinasa in Rousseauja (»Od vseh družb je najstarejša inedina naravna družina.«). Freuda na žalost izpusti, čeprav govorio prepovedi incesta, pri čemer bi t. r. moral vpeljati koncept Ojdipovegakompleksa (in kastracije); govori celo o falusu. Hadjadju sicer ne zmanjka talpod nogami, le v psihoanalizo pač nekako ne »ugrizne«, čeprav na nekem mestucelo pravi, da psihoanaliza preveč zanemarja žensko maternico in poveličujemoški falus, in hkrati ve, da je lahko rožasimbol ženskih genitalij (v francoščini), zaradi stebla pa lahko tudi moških (vitalijanščini). Zelo dobro pa ubesedi neko temeljno psihoanalitično zakonitost,namreč, da »odnosmoškega do ženske ni enak odnosu ženske do moškega.« Freud je v tem kontekstu rekel, da je »anatomija (genitalij) usoda« in da se psihična različnost medspoloma napaja iz anatomskih razlik, ki se vgravirajo v duševnost moškega inženske skozi Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks. Hadjadj sicer ne zagrize vto kislo jabolko na tak način, čeprav tudi govori o kastriranih oz. skopljenihmoških (ravno v navezavi s feminizmom). Govori tudi o tem, da je moški spoldejaven, ženski pa pasiven, trpen, kar je seveda zelo kompatibilno spsihoanalizo oz. Freudom. Govori pa tudi o tem, »da eden prodira,druga pa je predrta«, kar zopet potrjuje osnovne Freudov(sk)ih oz.psihoanalitičnih pogledov na koncept spolov. Celo Lacan se čuti pri Hadjadju - namreč: »realno realno« je nezavedno,je simbolno, in ni čudno, da Hadjadj govori o kuhinji in domačem ognjišču kotsimbolu matere oz. maternice, kjer se čuti zavetje, varnost, kjer se »rojeva«hrana. Tudi njegov diskurz o mizi in družinskem obedovanju je v resnici precejpsihoanalitičen, čeprav avtor tega še sam ne ve - pač pa genialno zapiše: »Brez družine obed postane nekajstrašnega. Človek požre karkoli, celo lastno potomstvo, da bi skušalnadomestiti pomanjkanje nežnosti.« In ko v diskurz vpelje televizijo (ki razsredišči družinskoomizje/mizo) - sklicujoč se na GuntherjaAndersa -, jo vpelje,psihoanalitično gledano, zelo korektno: »Televizija je zanikanje družinske mize.Ne daje nam več točke, kamor se družina steka, ampak jo zamenjuje s točko, kamor vsi bežijo.«

Tuin tam zna biti hudomušen, nič kaj aseksualen. Ko se dotakne »mavričarjev« innjihovih parad ponosa oz. frustracij, jih špikne, da nam »ni treba vihteti zastav /.../ Dovolj je, da se slečemo dogolega. In zastava je tam in se dvigne nam navkljub ali mahedra v vetru,zastava iz mesa, s katero se ne moremo ponašati, ker je tudi tič med našimi nogami./.../ Tako imam jaz moda in penis, Ludovine ali Najat pa venerin griček in velikesramne ustnice.« Venem trenutku Hadjadj tudi zelo »po kmečko« zapiše: »Začetekdružine je v seksu,« z aluzijo, da dva geja ali dve lezbijkine moreta zaploditi otroka, ker nimata prokreativnih sposobnosti. Čeprav nipsihoanalitično podkovan, ve, da so otroci plod oz. posledica mesenega užitka: »... kadar se moški združi z žensko,ne misli na to, da bi imel otroka. Najprej se želi združiti s svojo ženo (kdorbi med občevanjem videl podobe dojenčka, bi bil prej sprijenec kot oče).« In potem doda: »Otrokpride kot darnarave in tega daru nismo nikdar resnično vredni. Otrok je dopolnilo telesne ljubezni in ne rezultat neposrednenamere.« Za nameček pa še pikro doda: »Očetovstvo nam pade naglavo, ker nas je želja vodila k neki ženski.« In ne nazadnje: »Mojespolovilo pa ni toliko odvisno od moje volje kot od oblin ženskega telesa.Napenja se k njemu in po nenavadno ukrivljenem položaju, ki ga zavzame, če gasprostim, štrli k nebu.«

Oplazitudi teorijo spola (angl. gender), čeprav se ne loti kritike Drugega spola francoskeeksistencialistične filozofinje in feministke Simone de Beauvori, kar bi kotFrancoz lahko, pač pa se malce ponesrečeno zaplete s konceptom računalništva invirtualnosti (kjer prav tako ni spola). Vseeno pa v kontekstu razlik medspoloma zapiše: »Razmerje, v katerem združitev ne odpravlja razlike, ampak jo dopolnjuje (mišiceniso dovolj: moški je najbolj možat, ko je mož in oče; tudi koketiranje nezadošča: ženska je najbolj ženstvena, ko je mati in ... žena).« Posrednoseveda kritizira feminizem, neposredno pa izreče: »Danes se ženska emancipira tako,da postane menedžerka, kilovi glave in ne nese svetlolasih glav, ki je služabnica sistema in ne večgospodarica doma.«

FabriceHadjadj vseskozi stopa v bran družini in jo na svojstven način propagira. Resje v osnovi zapisan krščanskemu diskurzu, vendar je prepričljiv, v teh»mavričnih« časih zelo koristen tudi za povprečne Slovence, predvsem tistemlade pare, ki imajo otroke, vendar bi se po prvih prepirih kar ločili. Hadjadjpa nas prepričuje, da je družina sveta, na nek način temelj vsega, cele družbe.Priporočam, da mu verjamete.