Nekdanja kočevarska vas Ferdreng, ki so jo prvotni prebivalci zapustili v izselitvenem valu ob koncu leta 1941, je v povojnem času postala kraj, kjer so totalitarni oblastniki vzpostavili koncentracijsko taborišče za suženjsko prisilno delo, v katerega so v poletnih mesecih leta 1949 večinoma brez sodnih odločb, temveč le z nekakšnimi administrativnimi ukrepi prepeljali okoli 800 žensk v starostnem razponu od 16 do več kot 80 let. V treh mesecih bivanja so taboriščnice prestale nepojmljivo trpljenje, ki se je za večino nadaljevalo tudi po poznojesenski preselitvi v Škofjo Loko in nato Rajhenburg/Brestanico (s to preselitvijo ferdrenško taborišče sicer ni ugasnilo, saj so v njem še naprej trpinčili moške).

Kapela stoji na kraju porušene cerkve. FOTO: Bogomir Štefanič

Na kraju, kjer je nekoč v vasi stala cerkev, posvečena Janezu Krstniku, se v začetku septembra zberejo ljudje, ki so varuhi spomina na stotine trpečih žensk. Tako je bilo tudi letos na prvo septembrsko nedeljo, ko se je ob daritvenem oltarju znova zbralo številno verno občestvo. Mašo je daroval kočevski župnik Branko Jurejevčič, ki tako nadaljuje duhovniško izročilo, kot ga je s prvo mašo na tem kraju po demokratizaciji in osamosvojitvi vzpostavil tedanji kočevski župnik Božidar Metelko in so ga nadaljevali vsi poznejši kočevski župniki.

Resnica po Jezusovi obljubi osvobaja, to pa pomeni, da z resnico ne moremo ravnati preračunljivo, kot to danes mnogi počno tudi glede dogajanja v narodovi preteklosti.

Odnos do resnice

Ko se je v mašnem nagovoru naslonil na nedeljski evangeljski odlomek, je med drugim spomnil – tudi zaradi kraja, kjer je maševal – na odnos do resnice: resnica po Jezusovi obljubi osvobaja, to pa pomeni, da z resnico ne moremo ravnati preračunljivo, kot to danes mnogi počno tudi glede dogajanja v narodovi preteklosti. Prav tako ne more in ne sme biti preračunljivosti v odnosu do nepokopanih žrtev (ob tem se velja spomniti, kaj se še vedno dogaja z izkopanimi iz Jame pod Macesnovo gorico, ki od novembra 2022 najprej v Kočevju, zdaj v Škofji Loki čakajo na dostojen pokop v prestolnici, kakor si to želijo svojci teh žrtev).

Kočevski župnik Branko Jurejevčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Kočevski župnik je pozval k molitvi za vse odločevalce, da bodo spoznali resnico, da bodo sledili takim vrednotam in ciljem, da bomo v slovenski domovini vsi lahko napredovali najprej duhovno in nato tudi gmotno, da bo vsak človek v naši domovini sprejet in spoštovan (dodajamo: to velja tudi za pokojne, saj slovenska ustava človekovo dostojanstvo varuje tudi po njegovi smrti). Zbrane pa je povabil, naj v svojem življenju sprejmejo križe, ki jim jih nalaga sledenje Kristusu in njegovemu nauku: tudi križ javnega zavzemanja za krščanske vrednote; ta čas se to kaže zlasti ob zbiranju podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o zakonu, ki uvaja medicinsko zastrupitev bolnih in onemoglih.

Sistematični in institucionalizirani sadizem

Kulturni program po maši je zaznamoval govor Romane Bider, ki s civilnodružbeno pobudo Vseposvojitev povezuje varuhe spomina na vse žrtve druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem.

Med govorom Romane Bider. FOTO: Bogomir Štefanič

»Strašno se je spominjati tega, kar se je tukaj dogajalo. A še bolj strašno se je tega ne spominjati. Slovenska duša je resno poškodovana in nemogoče je, da bi si opomogla brez poglobljenega premišljevanja o hudih preizkušnjah, ki so jo zadele. Dojemanje tega, kar se je v Ferdrengu dogajalo nekaj let po koncu vojne, nam razkriva temno stran značaja slovenskega naroda. Most nad grozečim breznom pogube gradi spominjanje. Zato je dobro, da smo tukaj, in dobro, da smo skupaj,« je govornica uvodoma pozdravila navzoče.

Sistemski sadizem je narod ukleščil v trajni strah in trepet. 

Kaj se je dejansko dogajalo v Ferdrengu? Romana Bider je bila jasna: spominski zapisi pričajo »o sistematičnem in institucionaliziranem sadizmu«. To sadistično vedenje pa »ni bila anomalija, ampak jo je komunistična oblast uvedla kot normalen del družbenih mehanizmov«. Sadizem se je kazal v obliki nasilja, premoči, poniževanja in dehumanizacije; avtoritarne institucije so s sadizmom ohranjale svojo privilegiranost. »Sadizem se je sicer zakrival z moralno retoriko o potrebah po redu ali po prevzgoji, a sistemi urejanja in kaznovanja so bili prej zastraševalni in maščevalni. Sistemski sadizem je narod ukleščil v trajni strah in trepet,« je dejala govornica.

Za Goli otok vemo. Kaj pa za Ferdreng?

S tem peklenskim sadizmom je bilo udarjenih tudi okrog 800 žensk, ki so bile štiri leta po koncu druge svetovne vojne obsojene na opravljanje »družbeno-koristnega dela« v fedrenškem koncentracijskem taborišču. Romana Bider je spomnila na besede pravnika Petra Jambreka, sina ene izmed zapornic, ki je Ferdreng označil za slovensko verzijo Golega otoka. A obstaja tudi pomembna spominska razlika: »Za Goli otok vemo. Kaj pa za Ferdreng? Po pravici povem, da komaj kaj. Z osuplostjo sem brala pričevanja nekdanjih zapornic, zbrana v knjigi Ženska taborišča. Pripovedujejo srhljive zgodbe o brezpravju, lakoti, garanju, nesnagi – o sadističnem izživljanju nad njimi.«

Tiste, ki imele izkušnjo Auschwitza, so povedale, da je bilo tam ravnanje z zapornicami enako /kot v Ferdrengu/, le da je bilo v nemških taboriščih več reda in manj smradu.

Podobe strašljivega izživljanja

Govornica je z navajanjem pričevanj naslikala nekaj strašljivih podob tega izživljanja, ki je popolnoma primerljivo s tistim, kar so nekaj let prej ljudje doživljali v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kajti: »Tiste, ki imele izkušnjo Auschwitza, so povedale, da je bilo tam ravnanje z zapornicami enako, le da je bilo v nemških taboriščih več reda in manj smradu. Ferdreng je bil brez kanalizacije in 800 zapornic je imelo le tri navadna kmečka stranišča.«

Med ferdrenškimi romarji so bili tudi predstavniki strank slovenske pomladi. FOTO: Bogomir Štefanič

Kljub vsemu sadističnemu izživljanju pa režimu vendarle ni uspelo razkrojiti osebnostne identitete zapornic.

A takšne podobe ferdrenškega trpljenja na prinašajo le trpkega spoznanja o zločinski naravi povojnega režima, ki je mlel vse, ki niso tulili v njegov rog. Ferdreng je hkrati dokaz, da ta režim ni mogel tudi popolnoma zmleti svojih žrtev. Romana Bider je to ubesedila v sklepu svojega govora: »Kljub vsemu sadističnemu izživljanju pa režimu vendarle ni uspelo razkrojiti osebnostne identitete zapornic. Nasprotno, nasilje jih je moralno utrdilo in povezalo. Z rednim srečevanjem so ohranile vseživljenjske prijateljske vezi. Ob branju njihovih spominov pomislimo na posttravmatsko rast.«

Sadizem obstaja, ker ni resnega soočenja z njim, saj večina državljanov miži.

V spomin in opomin

Na tej točki pa Ferdreng postavlja nalogo tudi ljudem našega časa: »Žal totalitarni sadizem, ki se kot strupen zmajev rep vleče iz preteklosti tudi v naš čas, še zdaleč ni reflektiran. Sadizem obstaja, ker ni resnega soočenja z njim, saj večina državljanov miži. A če je že gorčično zrno vere dovolj za premik, imamo vendarle upanje, da s spominjanjem temne preteklosti odpiramo vrata svetlejšim časom, ko bo spet cvetelo človeško dostojanstvo.«

Prav takšna kultura spominjanja tudi v prihodnje ostaja dolžnost vseh, ki se zavedajo sporočilnosti Ferdrenga, tega »kraja nesrečnega spomina«, kot ga je poimenovala Romana Bider, a hkrati stalnega opomina, kaj se zgodi, če/ko človek v demiurgični vročici zapade skušnjavi totalitarnega sadizma.

Ferdrenška govornica Romana Bider s ferdrenško prirediteljico Lidijo Grbec, hčerjo ferdrenške taboriščnice Lidije Drobnič. FOTO: Bogomir Štefanič