Avtorice Bibliografije Franceta Balantiča iz Biblioteke SAZU. FOTO: Ivo Žajdela

Bibliografija Franceta Balantiča obsega 761 strani in je temeljna raziskava o ustvarjalnosti ter recepciji pesnika Franceta Balantiča v slovenski književnosti, kulturi in družbi. Poleg Prešernove bibliografije (1975) je to edini popoln bibliografski pregled kakšnega slovenskega književnika doslej. 2.969 enot Balantičeve bibliografije obsega čas od pesnikovih prvih objav do leta 2017.

Pregled obsega vse zvrsti od Balantičevih rokopisov in primarnih objav do kritiških ocen, recepcije v literarni vedi, publicističnih omemb, recitacij na literarnih večerih in raznolikih prireditvah, prevode v tuje jezike, radijske in televizijske predstavitve, uglasbitve Balantičevih pesmi, upodobitve Balantiča v likovnih delih – vse to pa so avtorice bibliografije, Mateja Švajncer, Mojca Mlinar Strgar, Mojca Uran, Simona Frankl in Marjana Benčina iz Biblioteke SAZU, poiskale v raznolikih zbirkah v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Uredila sta jo dr. Matija Ogrin in dr. Marjan Dolgan.

Čeprav v Balantičevi poeziji ni niti kitice, ki bi odsevala kakšen kulturno-političen ali ideološki angažma, je bilo literarno življenje njegove poezije v prejšnjem režimu zelo oteženo. Bibliografija kapilarno dokumentira, kako je tihi glas popolnoma čiste lirike tega pesnika kljub oviram prodiral do bralcev in poslušalcev ter dosegel njihova srca v Sloveniji in po svetu.

Svojski, fantazijski, čustveno poln, izpovedni svet

»Kakor za literaturo nasploh velja še prav posebej za lirsko poezijo, da poteka njena najbolj polna uresničitev, najvišja stopnja njenega obstajanja, v bralčevem umetniškem doživljaju. To poudarjeno velja tudi za liriko Franceta Balantiča, ki nosi v sebi zelo svojski, fantazijski, čustveno poln, izpovedni svet, vendar tako, da se ta svet vselej realizira v novih bralnih doživljajih, v vselej novih bralskih uresničitvah. Te uresničitve potekajo v duševnosti vsakega bralca nekoliko drugače, pa vendarle po nekih skrivnostnih poteh tako, da so izkušnje bralcev med seboj vsaj primerljive, med njimi obstaja določeno ujemanje ali sorodnost, in to ujemanje omogoča vrednotenje ter umeščanje pesnikovega dela v širšo celoto slovenske književnosti,« je v knjigi o Balantičevi poeziji zapisal dr. Matija Ogrin.

France Balantič po upodobitvi Marijana Tršarja leta 1942, Dom in svet, 1944.

Vodnik za razumevanje pesnikovega učinkovanja

Bibliografija se dotika ekstremno druge plati pesniškega dela: opiše njegovo zunanjo, materialno podstavo v rokopisu in natisu pesmi, v njenih ponovnih izdajah, v recepciji literarnih kritikov, zgodovinarjev itn. »Svojski pesniški svet Franceta Balantiča je s to bibliografijo dobil dragocen vodnik za razumevanje njegovega učinkovanja: bibliografija ima to izjemno moč, da nam pokaže, kako je bralno doživetje, ki ostaja sicer skrito v bralčevi duševnosti in v tem smislu nedostopno, s svojim estetskim ter bivanjskim valovanjem povzročilo, da so si bralci želeli vselej novih natisov in izdaj pesmi, raznih prevodov, uglasbitev, recitacij, javnih branj ipd.«

France Balantič po upodobitvi Marijana Tršarja, jedkanica, 1940, Dom in svet, 1944.

Poezija, ki je suvereno premagovala družbene in politične prepreke

Bibliografija Franceta Balantiča nam dokumentira, kako je bralski umetniški doživljaj našel pot k vedno novim objavam pesmi, k njihovi kritiški interpretaciji in literarnozgodovinski umestitvi, kako je doživljanje Balantičeve lirike nagovarjalo skladatelje, likovne umetnike, prevajalce v tuje jezike in ne nazadnje gledališke umetnike, ki so pesmi govorno interpretirali.

Ogrin spomni, da bibliografija s podatki dokumentira tudi, kako je vse to potekalo ob naklonjenosti in še večkrat ob nasprotovanju družbenega okolja in v prepletu s spominom na pesnikovo kruto osebno usodo. »Literarni zgodovinar se lahko z dobrim občutkom ozre na pregled obravnav Balantiča v literarni vedi, saj so ga literarni zgodovinarji kljub anatemi komunističnega režima po svojih močeh pogumno omenjali in obravnavali vse od Antona Slodnjaka dalje. Toda tisto, kar je v tej bibliografiji morda najbolj pomembno, je razvidna rdeča nit podatkov o objavah, ki pričujejo, kako je doživljajska moč Balantičeve poezije, nemočen glas čiste lirike, ki ni vsebovala niti sence družbenega angažmaja, suvereno premagovala družbene in politične prepreke – ter se z novimi bralskimi doživetji umestila v osredje moderne slovenske poezije, ne nazadnje na kanonično mesto v zbirki slovenskih klasikov: v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.«

Grob na pokopališču v Grahovem, kjer so pokopali Franceta Balantiča, fotografirano leta 1990. Komunisti niso dovolili nobene oznake. FOTO: Ivo Žajdela

Pobudo za Bibliografijo Franceta Balantiča je dal France Pibernik

Pobudo za Bibliografijo Franceta Balantiča je leta 2016 podal pesnikov glavni raziskovalec in urednik, slovenist France Pibernik (1928–2021). Iz dolgoletnega raziskovanja Balantičevih pesmi in življenja se mu je odprl vpogled v to, kako številne in raznolike poti bralske recepcije bi prišle na plan s takšno čim bolj popolno bibliografijo. Zanjo je napisal uvodni esej Balantičev pesniški dosje, ki je Pibernikovo zadnje delo. Žal objave te bibliografije ni dočakal. »Toda po več letih zbiranja podatkov je naša bibliografija (seveda se je bistveno opirala tudi na Pibernikove izsledke) dvignila na dan svet branja in interpretiranja Balantiča od leta 1940 do danes, za katerega smo vedeli, da je raznolik, nismo pa vedeli, da je tako obsežen. Še zlasti v prvih desetletjih po vojni in revoluciji je dobila ta poezija izjemno intenzivno recepcijo v slovenski emigraciji na skoraj vseh kontinentih, pred tem in po demokratizaciji pa tudi v Sloveniji: recitacije Balantičeve poezije, spominski večeri, razstave tiskov, razstave likovnih upodobitev ipd. – več kot 400 je bibliografskih enot o prireditvah doma in po svetu, ki pričujejo o kapilarni navzočnosti pesnika, ki je svojo lirično zbirko naslovil Muževna sem steblika,« poudarja Matija Ogrin.

Urejeni grob Franceta Balantiča na pokopališču v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela

S kompleksnostjo zasnove najbolj popolna bibliografija

Balantičeva bibliografija, ki so jo sestavile sodelavke Biblioteke SAZU, zlasti Mateja Švajncer, je v okviru literarne vede dragocen dosežek tudi sama po sebi. S skoraj tri tisoč enotami je med najbolj obsežnimi bibliografijami v območju slovenske literature, s kompleksnostjo zasnove pa verjetno najbolj popolna. Njeno zasnovo je s temeljitim razgledom po podobnih bibliografijah literarnih klasikov v Srednji Evropi predlagal Marjan Dolgan in bo lahko v oporo še drugim bibliografskim opisom.

Prvi spomenik so Francetu Balantiču postavili pred staro osnovno šolo v Grahovem v prvem letu demokratizacije, 23. novembra 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Jasna orientacija po recepciji Balantičeve poezije

Eno izstopajočih vrednosti Bibliografije Franceta Balantiča lahko vidimo v Kazalu Balantičevih pesmi (str. 637–657). Za vsako posamično Balantičevo pesem navede to kazalo vse bibliografske enote, v katerih je bila pesem objavljena, tako v slovenščini kakor v prevodih. Tako nam kazalo daje jasno orientacijo po recepciji Balantičeve poezije.

Pesem, ki je bila izmed vse njegove tihe in strastne lirike največkrat objavljena, je Zasuta usta: objavljena je bila kar 95-krat. Ta ikonična pesem se je v vzvratni bralski perspektivi verjetno intenzivno prepletala z usodo pesnika, ki je zgorel v obkoljeni grahovski postojanki. Toda ta drobna lirska podoba iz dveh kitic je nastala že vsaj sredi leta 1940, veliko pred vojnimi dogodki.

Tudi Zadnje sonce je ena najbolj dognanih, bivanjsko zgoščenih drobnih pesmi o poslednjem in končnem, doživela je 52 objav. Kar 44-krat pa je bil objavljen sonet Sen o vrnitvi, ki je bil leta 1940 zasnovan kot ena treh pesmi z izseljensko tematiko, a je postal mnogo več kot to. Številne objave so doživele tudi Balantičeve strastne ljubezenske pesmi, med njimi največ Agonija ljubezni, ki ima 32 objav.

Spomenik Francetu Balantiču v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela

Globinsko in resnično literarno življenje poezije Franceta Balantiča

Matija Ogrin ob tem pove, da samo po sebi takšno štetje morda nima veliko smisla; gotovo pa imajo smisel ti podatki kot dejanske sledi poezije v raznih družbenih kontekstih in obdobjih. »Brez dvoma vsi ti in drugi podatki v Bibliografiji odsevajo, četudi le posredno, kakor 'v zrcalu', globinsko in resnično literarno življenje poezije Franceta Balantiča v slovenski kulturi. Celoten opus pesnika, ki je umrl v začetku mladosti, obsega le nekaj nad 100 pesmi. Bibliografija je podrobno dokumentirala nevsiljivo, a trajno prodiranje njihovega umetniškega glasu v slovensko književnost in duhovno kulturo.«

Spomenik Francetu Balantiču v rojstnem Kamniku. FOTO: Ivo Žajdela

Ujeli 80. obletnico, spomin na pesnikovo ognjeno smrt

Ob izidu je Matija Ogrin pojasnil, da so upali, da bi Balantičevo bibliografijo izdali še v letu 2021, ob pesnikovi 100. obletnici. »Novega gradiva v raznih zbirkah pa je bilo vedno več, in sta pretekli še dve leti. Toda tako to gre, če res hočemo biti temeljiti. Pač pa smo ujeli 80. obletnico, spomin na pesnikovo ognjeno smrt. Tega nismo poudarjali, glavno pa je vsekakor, da knjiga podrobno dokumentira, kako so slovenski bralci in poslušalci željno sprejemali glas te čiste lirike ter ga vedno znova našli in ponotranjili, navkljub zunanjim težavam in preprekam.«

Spomenik Francetu Balantiču v rojstnem Kamniku, doprsni kip je izdelal Drago Tršar. FOTO: Ivo Žajdela

France Pibernik: Poezija Franceta Balantiča je poseben ustvarjalni svet

V eseju Balantičev pesniški dosje je France Pibernik, to je njegovo zadnje delo, zapisal, da je poezija Franceta Balantiča poseben ustvarjalni svet in je bila zaradi svoje izrazite samo­svojosti že od začetka v navzkrižju z literarnim okoljem, v katerem se je znašla. »Po svojem značaju je bil Balantič močno umaknjen človek in ni nikoli nastopal v družbenem življe­nju, prej smemo zapisati, da so ga v to na silo poslale razmere, še več, kdaj pa kdaj so ga postavljale kar v središče družbenih dogajanj, čeprav njegova poezija sama po sebi ni da­jala nobenega razloga za to. Stvari so se dogajale mimo njega, vse od takrat, ko so njegove na pol zgorele telesne ostanke 26. novembra 1943 zagrebli v skupni grob dvaintridesetih žrtev na odmaknjenem vaškem pokopališču v Grahovem.«

Balantičev rokopis njegove največkrat objavljene pesmi Zasuta usta.

Dr. Marjan Dolgan, sourednik Bibliografije Franceta Balantiča. FOTO: Ivo Žajdela

Marjan Dolgan: Temeljni idejni koordinatni sistem Slovencev v novejšem času

Marjan Dolgan, sourednik bibliografije, je v zelo jasni »uvodni« študiji zapisal, da Balantičeva knjižna bibliografija priča, da pesnik ni samo osebnost slovenske književno­sti niti ni raziskovalni predmet zgolj literarne vede, ampak že od vsega začetka tudi navdih za ustvarjalce iz drugih vej umetnosti in zato vse bolj tudi raziskovalni predmet drugih humanističnih ved. »Je osebnost, v kateri in okrog katere je koncentrirano poglavitno slo­vensko literarno, kulturno in politično dogajanje 20. stoletja in tudi prvih dveh desetletij 21. stoletja. Če ne bi kdo nič vedel o Slovencih, vendar bi se rad po najkrajši poti seznanil z bistvenimi tokovi njihove literarne, kulturne in politične zgodovine v zadnjih sto letih, potem zadostuje, da se osredotoči na preučevanje Balantiča, njegove lirike in njene recep­cije do današnjih dni. Pri tem bo odkril temeljni idejni koordinatni sistem in v njem vse točke, ki določajo, opredeljujejo in travmatično zaznamujejo Slovence v novejšem času, pa tudi njihove nravi.«

Bibliografijo Franceta Balantiča je 25. januarja 2024 v Ljubljani predstavil dr. Marjan Dolgan. FOTO: Ivo Žajdela

1/14