Pričevanj Franceta Kozine na rešitev iz brezna v Kočevskem rogu je več, od prvih, razmeroma kratkih, do zadnjega, ki je dolgo in zelo izčrpno. Tega zadnjega je v knjigi Ušli so smrti objavila Mohorjeva založba v Celovcu leta 1998, zbral pa jih je in knjigo uredil duhovnik Ciril Turk. Turk se je rodil v Hinjah v Suhi krajini, po koncu druge svetovne vojne je odšel v tujino, na Koroško, v duhovnika so ga posvetili leta 1953 v Salzburgu, vse svoje duhovniško poslanstvo pa je vršil med slovenskimi izseljenci v Nemčiji. Umrl je 15. februarja 2015, pokopali so ga v Lipi ob Vrbskem jezeru na Koroškem.

France Kozina, doma iz vasi Sušje pri Ribnici

France Kozina (Boštjanov) se je rodil 25. novembra 1921 v vasi Sušje pri Ribnici na Dolenjskem kot sin Jožefa in Pavline, roj. Prijatelj. V družini je bilo 11 otrok, 8 deklet in 3 fantje. Prvih pet otrok je bilo rojenih v Združenih državah Amerike, kjer je bil oče zaposlen v rudnikih v Aurori, ostalih šest pa v Sušju, kamor sta se starša vrnila leta 1920. Pozneje se je oče še dvakrat vrnil v ZDA, ker domačija v Sušju ni dajala dovolj kruha za številno Boštjanovo družino.

Po končani osnovni šoli se je šel France učit za mizarja. Dve leti je delal v mizarski delavnici, medtem obiskoval obrtno šolo in še pomagal na domačem posestvu. Nekaj časa je krošnjaril po Hrvaškem.

Po partizanski »izkušnji« se je pridružil domobrancem

France še ni imel dvajset let, ko se je pričela vojna in komunistična revolucija. Leta 1942 so ga Italijani odpeljali v internacijo na otok Rab, od tam 6. januarja 1943 v Padovo, od koder je bil izpuščen 1. maja 1943. Po kapitulaciji Italije so ga 9. septembra 1943 »mobilizirali« partizani v Tomšičevo brigado. Po nekaj mesecih se jim je uspel izmakniti, potem pa se je v Ljubljani pridružil domobrancem. Bil je na oklepnem vlaku, ki je vozil na trasi Ljubljana–Grosuplje–Kočevje. Po koncu vojne se je z drugimi domobranci umaknil na Koroško in bil iz Vetrinja vrnjen v Slovenijo 29. maja. Pot na morišče v Kočevskem rogu je vodila skozi postaji Kranj in Škofovi zavodi v Šentvidu. Pred smrtnim strelom znanca iz sosednje vasi se je izmaknil s hitrim skokom v brezno. Po nekaj poskusih se je trem uspelo rešiti iz brezna z goro umorjeni domobrancev in se skriti doma v Sušju. Kmalu je prišel v stik z drugim rešencem iz istega brezna Francetom Dejakom.

Po rešitvi iz brezna se je skoraj tri leta moral skrivati

Decembra je z bratoma Dejak poskušal zapustiti Slovenijo, napotili so se proti Italiji, vendar jih je že na Veliki gori ustavil visok sneg, v začetku januarja 1946 so prišli na vrh Javornikov nad Cerkniškim jezerom, tam pa sta jih ustavila partizanska zaseda in še enkrat sneg. Potem so se morali do leta 1948 skrivati v domačih krajih, dokler ni po njih prišla skupina iz Avstrije, iz taborišča v Spittalu. Srečno so prišli v Avstrijo, tam pa se je France pridružil družini Petrič s Pijave Gorice in z njimi odšel v Kanado, kjer sta že od 30. let živeli tudi njegovi sestri. V Halifaxu so se izkrcali 28. marca 1949 in odpeljali naprej v Toronto. V St. Catharinesu je najprej živel pri sestri in njenem možu. Začel je hoditi na delo v livarno, da je odplačal stroške za vožnjo iz Evrope. 26. novembra 1949 se je poročil s Petričevo Anico. Delo v livarni je zapustil takoj, ko je dobil zaposlitev v tovarni General Motors, kjer je nato delal štiriintrideset let.

France Kozina

Leta 1994 je bil govornik v Kočevskem rogu

Po demokratizaciji Slovenije je leta 1994 in 1995 obiskal Slovenijo in grobišča v Kočevskem rogu, kjer je tudi govoril na eni od vsakoletnih spominskih slovesnosti. Iz Kočevskega roga si je prinesel tudi dva kamna, z željo, da ju položijo v njegovo krsto. Z Anico Gornik je bil poročen 63 let, živela sta v Niagara Falls, rodilo se jima pet fantov in dve dekleti. Umrl je 26. septembra 2012 v Niagara Falls v Kanadi.

 Sredi 90. let sem v Slovencu objavil zgodbo o njegovem povojnem skoraj triletnem skrivanju. Kaj vse je doživel po letu 1941, je sam povedal in si lahko preberemo v nadaljevanju (objavljam njegovo najbolj izpopolnjeno pričevanje, objavljeno v knjigi Ušli so smrti).

Bil je v italijanskih koncentracijskih taboriščih

Leta 1942 so me Italijani odpeljali v internacijo na otok Rab. Tam je vseskozi vladala velika lakota in mučile so nas uši in bolhe. Od vsestranskega pomanjkanja je umrlo mnogo internirancev.

6. decembra 1942 so bili številni interniranci odpuščeni domov. Tudi možje in fantje iz naše vasi so imeli srečo in so lahko odšli na svoje domove. Jaz in moj oče pa sva morala ostati še naprej na Rabu. Jaz sem stanoval v zgornjem, oče pa v spodnjem taborišču. Med obema je bila le cesta in visoka bodeča žična ograja.

6. januarja 1943 so nas Italijani premestili z Raba v koncentracijsko taborišče v Padovi. Po prihodu ladje na Reko so nas za kratek čas namestili v kasarni Tenente Danero. Ko smo se malo opomogli, nas je odpeljal vlak naprej v Padovo. Ob prihodu v taborišče smo se morali do nagega sleči, da smo se lahko pošteno oprhali in so naša oblačila razkužili v pari. Bili pa smo sama kost in koža. Interniranci, ki so že živeli v tem taborišču, so nas samo začudeno gledali. Interniranci v Padovi so imeli boljša stanovanja in boljšo hrano, da so bili videti normalni ljudje. Sčasoma se je hrana tudi za dospele z Raba boljšala in od doma smo smeli dobivati pakete.

Prvega maja 1943 sem bil odpuščen iz Padove in sem odšel domov. Po zboljšanju hrane in stanovanja v Padovi sem se tako zredil, da so me domači ob prihodu komaj spoznali.

Prisilno mobiliziran med partizane

Ko so 9. septembra 1943 Italijani kapitulirali in so začeli zapuščati Slovenijo, so me mobilizirali partizani v Tomšičevo brigado. Iz Ribnice se je brigada napotila skozi Velike Lašče v Dobropoljske vasi. Tam smo mobilizirali za vojsko sposobne može in fante. Potem smo mimo Sv. Antona nadaljevali pot do Šentjurja in od tam po stranskih poteh na Pijavo Gorico, od koder smo ponoči opazovali razsvetljeno Ljubljano.

Po stranskih in gozdnih poteh smo krenili ob Iškem Vintgarju in nato kar po glavni cesti na Notranjsko. Brigadno poveljstvo se je nastanilo v vasi Begunje pri Cerknici. Drugi ali tretji dan nato pa je bila moja desetina poslana na izvidniško patruljo na Rakek. Patruljo je vodil partizan iz Iške vasi. Ko smo se bližali utrdbam, zgrajenim v Kraljevini Jugoslaviji za primer vojne z Italijo, se je ta naredil bolnega in dejal, da bomo Nemce na Rakeku opazovali kar od tu. Vprašal sem ga, kako se bo zagovarjal na poveljstvu brigade, ko se vrnemo. Rekel mi je: Če se upaš, pa vzemi s seboj nekaj vojakov in pojdi naprej proti Rakeku. Z menoj je šel moj vaščan in sošolec Stane Govše v sporazumu z obema. In res sva se približala nemškim tankom za lučaj kamna. Izza cestnega nasipa sva opazovala nemške vojake v črnih uniformah. Ugotovila sva število tankov in se vrnila k utrdbam, kjer so naju čakali ostali udeleženci patrulje. Po povratku v Begunje se je voditelj patrulje zopet izgovarjal, da se ne počuti dobro in naj kar jaz poročam o tem, kaj smo videli na Rakeku. Ker se je že mračilo, sem šel spat v bližnji skedenj. Nisem še dobro zatisnil oči, me je že nekdo pred skednjem klical. Najprej sem si mislil, da Kozina ni ravno priljubljeno ime pri partizanih, zato se nisem oglasil. Ko pa je partizan prišel do vrat skednja, sem ga pa le vprašal, kaj je tako važnega, da me moti pri počitku. Dejal mi je, da moram takoj na komando. Sledil sem mu, a na brigadnem poveljstvu sem se delal utrujenega in zaspanega. Poveljnik Daki in neki brigadni komisar sta mi rekla, da moram biti takoj po zajtrku pripravljen, da odidem na pešadijski oficirski tečaj.

Na partizanskem oficirskem tečaju

Zjutraj naslednjega dne smo sedli na tovornjak in se odpeljali čez Bloke in Novo vas v Sodražico. Tam je šofer najprej iskal bencin, ki ga je tudi dobil in smo se lahko peljali naprej v Ribnico. Po kratkem odmoru smo nadaljevali pot v Kočevje. Šofer je zopet stikal za bencinom, ki ga je k sreči nekje odkril in tako smo se peljali naprej v Metliko. Tam je bilo v osnovni šoli ob cesti vse pripravljeno za prenočitev. Takoj smo se predstavili nadrejenim s prepustnicami. Do začetka oficirskega šolanja smo tu dobivali tudi hrano. Za menoj je prišel osemnajstletni sosed, Lojze Lovšin. S poukom smo pričeli v čakalnici železniške postaje v Semiču. Kapetan Josip Šuštaršič, starejši človek iz Globeli nad Sodražico, nas je učil fortifikacije. Drugih inštruktorjev se ne spomnim, vem pa še, da je bil politkomisar neki Milko Goršič.

Kandidati za oficirje so bili: Vinko Pangeršič (Fazan) iz Dev. Marije v Polju, Miha Smerajc, nekje iz okolice Ljubljane, Stane Škulj (Koko) iz Šentruperta, Stane Koščak iz Krke, Lojze Lovšin iz Sušja pri Ribnici in jaz, France Kozina.

V Semiču so nas Nemci presenetili in imeli smo srečo, da smo jim lahko ušli brez izgub. Nekaj dni smo kar naprej samo bežali. Ustavili smo se šele v uskoških vaseh Gaj in Sveta Nedelja. Tu smo nadaljevali s šolanjem, dokler je bilo drugje prenevarno. Za izpit ob zaključku tečaja smo se vrnili v Semič, kjer smo bili graduirani. Dobili smo spričevala (ocene). S sosedom sva napravila izpite s prav dobrim uspehom. Potem so nas poslali nazaj v enote, ki so nas poslale v šolo. V smer Ribnice in Velike gore nas je odpotovalo pet. Skupino sem vodil jaz. Prepustnica je bila zaupana nekemu gorenjskemu partizanu. To je bilo v času, ko so partizanske brigade napadale domobransko posadko v Kočevju.

France Kozina kot domobranec.

Sit partizanstva, prestop k domobrancem

Iz Male gore bi lahko našel pot v domačo vas z zvezanimi očmi, tako mi je bil teren poznan. Z Lovšinom sva se sporazumela, da bova pobegnila od partizanov. Najin problem pa so bili trije stari partizani, ki so bili verjetno partijci. Tem sem svetoval, naj gredo raje v sosednjo vas, kjer bodo pred nemškim iznenadenjem bolj varni kakor v naši vasi. In ponoči so res prišli Nemci v našo vas, kar pa nama je prišlo prav. Mojo sestro sva poslala v sosednjo vas, kjer je omenjena trojica prenočevala, da jo posvari. Ko je prišla tja, je zvedela, da so že zapustili vas in zbežali proti Veliki gori.

Po tem dogodku sva se z Lojzetom Lovšinom nekaj dni skrivala pred partizani in pred Nemci. Ti so bili v glavnem Mongoli, le poveljniki so bili Nemci. Ko so ti odšli iz naše vasi in okolice, sva se z Lovšinom podala v smeri proti Ljubljani. Potovala sva mimo Velikih Lašč, Dobrega polja, Grosuplja, Šmarja, Škofljice in Rudnika v Ljubljano. V mestu sva se nastanila pri Starem Tišlerju. Tu sva naletela tudi na Lovšinovega strica Dominika iz Sušja. Skupaj z Lojzetom sta se javila za delo v Nemčiji. Isto je storil tudi Lojze Lovšin, Ziblerčkov iz Malega Zapotoka. Jaz pa sem se prijavil k domobrancem, a me niso hoteli sprejeti, dokler nisem predložil priporočila domobranskega nadporočnika Rafaela Škrbeta, s katerim sva se malo prej srečala v župnišču pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je bil njegov brat kaplan.

France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 26. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Član posadke oklepnega vlaka v Grosupljem

Najprej sem bil nastanjen na ljubljanskem gradu. Po nekaj dnevih sem dobil vojaško uniformo in bil premeščen na letališče pri Devici Mariji v Polju. Prišel sem v četo poveljnika Franceta Pirnata in bil tam za instruktorja strojničarjem. Ko smo nekega jutra stali v zboru, nas je dežurni vprašal, če se kdo prostovoljno javi za službo na terenu. Z Mihom Benčinom, doma iz moje sosednje vasi, sva stala skupaj v stroju. Jaz sem dvignil roko in hkrati dregnil v rebra Mihu. Tudi on in še nekaj drugih se je javilo. Drugi dan so nas odpeljali v Srednjo tehnično šolo. Tam smo dobili vse potrebno: puške, strelivo, plašče in nahrbtnike. Proti večeru smo se iz ljubljanskega kolodvora odpeljali z vlakom v Grosuplje, kjer je bilo vse zatemnjeno. Dežurni podoficir posadke oklopnega vlaka Nace Vidic nas je spremljal k vagonom osebnega vlaka na stranskem tiru. Polegli smo in hitro zaspali. Zbudila nas je glasno govorjenje domobrancev, ki so se jezili nad tem, da smo zasedli njihove spalne prostore. Ko smo jim povedali, da smo prišli za posadko oklepnega vlaka, so se pomirili.

Zjutraj nas je dežurni gnal k zajtrku. Dobili smo kavo. Po zajtrku nas je sprejel poveljnik obeh oklepnih vlakov v Grosuplju, poročnik Anton Kozina. Vprašal me je, kako se pišem in od kod prihajam. Vesel je bil, da bo imel v svoji skupini domačina in soimenjaka. Ko je napravil razpored služb na oklepnih vlakih, je mene sprejel v svoj vod.

V Grosuplju sta bila dva oklepna vlaka zato, da je bil eden za stražo delavcem, ki so popravljali železniško progo Grosuplje–Kočevje, drugi pa je neprestano patruljiral po progi Grosuplje–Ljubljana. Naj omenim, da je avtokolona vsak drugi dan vozila postojankam v Laščah, v Ribnici in v Kočevju prehrano in strelivo.

France Kozina ob Niagarskih slapovih, blizu svojega doma v Kanadi, 9. 9. 1996. FOTO: Ivo Žajdela

V Kočevju sem spoznal brata Stanka in Milana Zajca

Maja 1944 sem dobil dopust za 14 dni. Medtem je prišlo v Grosuplju do velike nesreče. Ko so oklepničarji odgovarjali na partizanska izzivanja s težkim minometom, je narednik Jože Japelj pomotoma spustil granato v cev z detonatorjem naprej. Ob eksploziji so bili mrtvi: poročnik Anton Kozina, višji narednik Jože Japelj, podnarednik Ludvik Skubic, domobranca Turk in Bajuk in neki desetar iz Roba. Težko ranjen je bil tudi domobranec Pajnič iz Ljubljane.

Ko sem se vrnil z dopusta, je bil v Grosuplju že nov poveljnik, poročnik Miro Šajebitz /Miro Seibitz, glej Zaveza, št. 36, marec 2000/ iz Ljubljane. Njegovo fotografijo imam še v svojem albumu. Podaril mi jo je njegov svak, ko sem leta 1948 prišel v Avstrijo.

Konec marca 1945 sem bil na svojo prošnjo premeščen iz grosupeljskega na kočevski oklepnik. Tedaj sem v Kočevju spoznal brata Stanka in Milana Zajca. Do konca vojne smo ostali skupaj.

Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [2]

1/3