Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [1]

Službena lokomotiva /oklepnega vlaga na progi med Grosupljim in Kočevjem/ je potrebovala pregledni servis in je skupaj z moštvom oklepnih vagonov odpeljala na glavno postajo v Ljubljani. Od jutra do večera tistega dne je nastal nov vojaški položaj. Železniška proga med Velikimi Laščami in Kočevjem je bila na več krajih razdrta in razstreljena. Oklepni vlak je obstal v Grosuplju. Tisti oklepničarji, ki so ostali v Kočevju, so se pridružili moštvu na postojanki in so se začeli skupaj z njimi umikati proti Ljubljani. Ustavili so se v Grosuplju. Tedaj je iz Velikih Lašč prišlo vprašanje, če je v Grosuplju kaka lokomotiva prosta, ker imajo na vagonih hrano in strelivo, kar bi bilo potrebno prepeljati v Ljubljano. Lokomotiva kočevskega oklepnika je res odšla v Velike Lašče in tam natovorjeno blago prepeljala v Ljubljano.

Z vlakom na Gorenjsko

Na glavnem kolodvoru v Ljubljani sta oba oklepna vlaka čakala na domobranske bolnike in ranjence, da jih namestijo v živinske vagone in priključijo njima. Tedaj se je na ljubljanskem kolodvoru zbralo več vlakov, da odpeljejo proti Gorenjski. Vožnja pa je bila povezana z velikimi zastoji in naš vlak je potreboval od Ljubljane do Lesc skoraj dve uri. Tam pa se je vse zaustavilo. Pobrali smo vse, kar smo mogli, in se napotili peš proti Tržiču. Domobranski bolniki in ranjenci, ki so lahko hodili, so šli z nami, drugi pa so ostali v vlaku. Okrog 300 oseb, domobrancev in civilistov, nas je pešačilo skupaj. Vsi izmučeni smo prispeli v Tržič in tam polegli na tla blizu tovarne Peko in zaspali. Zjutraj se je iz notranjske strani slišalo streljanje topov in strojnic, ki je vedno bolj naraščalo. Odpravili smo se naprej po cesti proti Ljubelju.

Čez ljubeljski prelaz do Borovelj

Pred predorom je bilo vse polno ljudi. Kar nas je bilo oklepničarjev, smo dobili ukaz, da se ne smemo drenjati skozi predor, zato smo jo ubrali po cesti čez hribe. Med potjo proti vrhu so se nam zasmilili civilisti z vozmi in vpregami. Konji niso bili primerno podkovani za hribe, za ledeno in drsno cesto. Pod vrhom Karavank smo kar popadali v kotline in zadremali. Ko se je začelo svetlikati, smo nadaljevali pot navzdol v smeri Borovelj. Kmalu smo zagledali nekaj koroških vasi. Spodaj ob Dravi je zaregljalo in nekaj časa pokalo, a kmalu je vse utihnilo. Ko smo se približevali neki kapelici ob cesti, smo opazili, da se proti njej bliža angleški tank, iz katerega gledata dva vojaka. Tank pa je kmalu odpeljal v smer, iz katere je prišel, mi pa za njim proti Borovljam. Ker smo bili zelo izmučeni, smo se podali v bližnje skednje in hleve ter zaspali. Na stražo še mislili nismo. Zjutraj smo nadaljevali pot čez dravski most in ga prešli brez vsakih težav in nezgod.

France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Pomen vzdrževanja vojaške discipline

Na drugi strani mostu pa je sledilo strašno razočaranje. Angleški vojaki so nam ukazovali, da od­vržemo orožje na velike kupe ob cesti. Oddati smo morali vse, kar smo dolgo nosili s seboj in nas je branilo.

Korakali smo naprej proti Celovcu. V dobri uri hoda smo dosegli že odcep ceste v levo smer na Vetrinjsko polje. Naravnost pred nami smo lahko uzrli mesto Celovec. Krenili smo torej v levo in kar hitro smo bili v Vetrinju. Begunsko taborišče na polju je bilo že do kraja napolnjeno s civilnimi begunci in domobranci. Šele na drugem koncu pod hribom in v bližini vode smo lahko postavili šotore za zasilno bivanje. Tisti, ki so prišli v Vetrinj pred nami, so imeli tudi že urejene kuhinje.

Na Vetrinjskem polju so bili domobranski oddelki hitro organizirani. Že drugi dan zjutraj smo se postavili v zbor pred šotori. Kar nas je bilo oklepničarjev iz vlakov in tankov, smo bili takoj pridruženi artilerijskemu divizijonu. Poveljnik je bil Gabrijel Hočevar, ki je nosil čin majorja, namestnik pa stotnik Rafael Škrbe iz Žužemberka. Vojaško disciplino smo držali v taborišču tudi tako, da smo večkrat paradirali.

Angleži so domobrance odvažati »v Italijo«

Po približno treh tednih našega bivanja na Vetrinjskem polju se je začela širiti novica, da nas bodo Angleži preselili v Italijo. Partizani so se morali umakniti s Koroške in pri odhodu so vzeli s seboj veliko orožja.

Angleži so začeli odvažati domobrance »v Italijo«, kakor so zatrjevali. Zvečer, 28. maja, je tudi naš dežurni oficir, poročnik Anton Sladič, prišel v našo skupino s sporočilom, da naslednjega dne zjutraj, torej 29. maja, po zajtrku tudi mi odidemo z vso komoro v Italijo. In res so nas Angleži drugo jutro že čakali z nekaj tanki in džipi, s katerimi so nas spremljali. Vozili smo se in pešačili po isti cesti v smeri Borovlje, po kateri smo prej prišli v Vetrinj. Na vozovih smo peli in vriskali. Ko smo zapustili most čez Dravo, so Angleži zaprli cesto in nas usmerili na desno ob Dravi. Tako smo po nekaj urah prispeli v Podrožco.

Potem pa so Angleži zaprli vrata vagonov in jih zaklenili

Angleži so nam ukazali, da konje izprežemo, vozove pa pustimo v jarku. Na železniški postaji so bili pripravljeni vagoni, na katere smo morali naložiti konje. Tudi domobranci smo šli v vagone. Vse je šlo v najlepšem redu. Potem pa so Angleži zaprli vrata vagonov in jih zaklenili. Komaj so to storili, so se že iz postajnega poslopja vsuli oboroženi partizani in partizanke ter vlak zastražili. Seveda smo mi mislili, da bo vlak krenil v nasprotno smer, proti Beljaku, a začel se je premikati proti predoru in naprej proti Jesenicam. Na južni strani predora se je vlak ustavil. V vagone so vdrli partizani in od nas zahtevali ure, denar in nalivna peresa. Govorili so hrvaško. Preden je vlak pripeljal do Kranja, se je še večkrat ustavil. Tedaj so partizani odpirali nekatere vagone, vlekli ven domobrance in jih strašno pretepali. Slišalo se je zmerjanje, stokanje in jok. Ko je vlak zopet potegnil, so se slišali odmevi strelov v neposredni bližini.

Vračanje domobrancev v smrt, z železniške postaje v Kranju v taborišče. VIR: Muzej NZS

Partizanski pekel v Kranju

Naš vlak je prispel na kranjsko postajo ponoči. Kolodvor je bil močno osvetljen. Ko so partizanski stražarji odpirali vagone, so se naenkrat pojavili partizanski oficirji in ob odprtih vagonih so čakali tisti, ki so bili določeni, da nas naganjajo iz vagonov. Palice raznih oblik in velikosti so zapele po naših hrbtih in glavah, kar še živalim ne bi mogel privoščiti. Ko sem pomolil glavo skozi vrata, sem jo že dobil po njej, da se mi je kar zasvetilo. Stražar mi je zbil kapo z glave (šajkačo), a nisem imel časa, da bi jo pobral. Začelo se je: »Kurbe bele, marš dol. Kje imate Rupnika in Rožmana? Brez skrbi, tudi ta dva lopova bomo dobili v roke. Sedaj smo tukaj mi gospodarji,« so partizani kričali vsevprek. Konji, ki smo jih naložil v Podrožci, so medtem ostali v vagonih.

Postavljene v četverostope so nas potem partizani gnali po mestni ulici. Na pločnikih je stalo veliko ljudi, ki so nas zmerjali in na nas pljuvali. Med njimi sem opazil tudi take s žalostnimi in objokanimi obrazi. To so bili gotovo tisti, ki so imeli pri domobrancih svojce.

Vračanje domobrancev v smrt, z železniške postaje v Kranju v taborišče. VIR: Muzej NZS

Prihod v kranjsko taborišče

Stražarji, ki so nas spremljali po cesti, so bili oboroženi z modernim avtomatskim orožjem. Ker so že vedeli, da spadamo v artilerijsko skupino, so nam ukazali stopicati, kot to delajo konji. Po Kranju je odmevalo kakor bi grmelo.

Ko smo prišli do taborišča, je bil vhod vanj zaprt s španskim jezdecem, in smo morali čakati, da ga je taboriščni stražar odmaknil. Taborišče je bilo na desni strani ulice in je imelo precej nizkih barak. Tisti, ki so Kranj poznali, so govorili, da so te barake služile za stanovanje delavcem. Nagnali so nas v zadnji del taborišča za dolgo barako v bližini jam, ki so služile za stranišča. Tu so nam ukazali, da ostanemo postrojeni kakor smo prišli, in se ne sme nihče ganiti ne sedati. Ves prostor je bil močno osvetljen.

Poldeta Komana je pred nami ustrelil v tilnik

Komaj smo dojeli novo situacijo, že se je znašel med nami politkomisar, majhen in čokat človek. Kričal je, da smo izdajalci in ne zaslužimo drugega kakor strel v glavo. Po krajšem političnem besedičenju, se mu je približal poveljnik taborišča, vsaj tako se nam je predstavil. Zahteval je, da oddamo orožje, če smo ga kaj prinesli s seboj. Pri tem je omenil, da so pri nekem domobrancu med potjo od postaje do taborišča odkrili orožje. Zdaj bo pokazal, kaj se bo zgodilo s tistimi, pri katerih bodo ob pregledu našli kakršnokoli orožje. Takoj nato so od vhoda prignali mladega fanta, domobranca, ki je imel na hrbtu zvezane roke. To je bil Polde Koman, ki je bil z menoj na grosupeljskem oklepnem vlaku. Obraz je imel ves okrvavljen. Poveljnik je partizanu v bližini vzel polavtomatsko puško, z njo začel robantiti in suvati Komana pred seboj. Ko ga je zaustavil, mu je ukazal, da leže na tla. Koman ga je vprašal, ali naj leže na hrbet ali na trebuh. Poveljnik ga je samo brcnil in močno sunil s puško, da je fant zletel na obraz. Dvignil je glavo in nas žalostno pogledal. Partizanski poveljnik mu je stopil z okovanimi čevlji na hrbet ter mu položil puškino cev na uho. Potem je pritisnil na prožilo, a puška ni delovala. Dvignil jo je in ponovno repetiral in oddal nekaj strelov v zrak, nato pa mladega domobranca ustrelil v tilnik. Komanovo telo je samo malo zadrhtelo, nato pa mirno obležalo.

Umorjenega smo morali zakopati kar v taborišču

Morilec nam je zaukazal: »Ti in ti in vidva boste zdaj izkopali jamo tam pod drevjem in ga zakopali.« Tudi jaz sem bil med temi štirimi. Stopili smo iz stroja in se podali na odkazani prostor. Stražarji so od vhoda barake prinesli nekaj lopati in motiki podobnega. Začeli smo s kopanjem in strganjem zemlje in naredili kakih 40 cm globoko jamo. Partizan, ki nas je stražil, je dejal, da je dovolj globoka. Ukazal nam je, da gremo po Komanovo truplo in ga položimo v jamo. Truplo smo bolj vlekli kakor nosili in ga kar zakotalili v jamo. Obležalo je z obrazom navzgor. Zasuli smo ga z zemljo. Ostalo pa je več izkopane zemlje in smo jo raztrosili okrog groba. Potem smo se tiho poslovili od sobojevnika, znanca, mladega domobranca.

Med oddajo osebnih predmetov so nas pretepali

Po tem žalostnem dogodku nam je bilo ukazano dne 30. maja, da mora vsak domobranec vse, kar ima v žepu ali v nahrbtniku, vreči na šotorsko platno ali na plašč pred seboj. Med našimi vrstami mora biti toliko prostora, da gredo pregledovalci lahko mimo. Najprej se ti je zazdelo, da si na prodajalnem trgu, toliko različnih stvari se je nabralo na tleh pred nami. Partizani so s posodami ali košarami hodili od enega konca do drugega in pobirali, kar se jim je zahotelo. Medtem pa so nas pretepali in suvali s palicami. Ko je bilo pobiranje končano, smo morali svoje vrste zopet stisniti.

France Kozina med venci na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu (na sredini s sklonjeno glavo, levo za njim je Janko Maček), 26. junija 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Prihod novih ujetih domobrancev

Kmalu smo opazili, da so partizani začeli odvažati v neznano tiste, ki so prišli pred nami v taborišče. Prej so jih popisali in kategorizirali. Mladoletne domobrance so postavili v skupino A. Tisti, ki so jih partizani mobilizirali in so od njih ušli, so prišli v skupino B. Oficirje, nekdanje vaške stražarje, pa tudi druge domobrance, so postavili v skupino C. V izpraznjene barake so potem nagnali nas.

Naslednjo noč so prignali v taborišče drugo skupino domobrancev iz Vetrinja. Med njimi sem opazil nekaj domačinov, ki so bili na postojanki v Ribnici. S to skupino so postopali podobno kakor z nami. Tudi ta je morala prestati en dan in eno noč na prostem.

Pred našimi barakami so se pojavili dobro oboroženi stražarji. Odštevali so nas po deset in odganjali do barake, kjer so nas popisovali in postavljali v tri kategorije. Vedel sem, da se mi bo slabo godilo, če me bo kdo prepoznal iz tistega časa, ko sem bil pri partizanih in na oficirskem pešadijskem tečaju.

Po končanem popisovanju smo morali nazaj v barake in sicer po kategorijah A, B in C. Nato so začeli k nam prihajati partizani iz raznih krajev in iskati domobrance domačine. Pripetilo se je tudi, da je kak partizan odgnal svojo žrtev iz taborišča. Iz moje domače občine se je pojavil partizanski oficir Jože Gornik, Pezinov iz Kota pri Ribnici. Obstal pa je le pri vratih barake in nekaj politiziral.

Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [3]

1/4