Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

France Kozina, domobranci, taborišče Škofovi zavodi Šentvid, Kočevski rog, poboji, grobišče [3]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 10. 06. 2025 / 06:03
Oznake: Družba, Zgodovina
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.11.2025 / 19:32
Ustavi predvajanje Nalaganje
France Kozina, domobranci, taborišče Škofovi zavodi Šentvid, Kočevski rog, poboji, grobišče [3]
Spominska slovesnost v Kočevskem rogu 26. junija 1994; trije »Kanadčani«, z leve Florjan Slak, France Kozina in France Tomšič FOTO: Ivo Žajdela

France Kozina, domobranci, taborišče Škofovi zavodi Šentvid, Kočevski rog, poboji, grobišče [3]

Kočevje: Ko se je začelo svetlikati, so pričeli z odpiranjem vagonov. Sledili so ostri ukazi, zmerjanje in pretepanje ob našem vagonu. Potem so odprli tudi vrata našega vagona.

Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [2]

Po dveh dneh bivanja v Kranju je prišel čas našega odhoda iz tega taborišča. Stražarji so nas nagnali iz barak na dvorišče in tam postrojili v četverostope. Obkolila nas je močna straža in nas gnala skozi ograjna vrata v smer, od koder smo pred dnevi prišli, proti železniški postaji. Natrpane v živinske vagone nas je vlak odpeljal v smeri Ljubljane. Še nismo vozili uro dolgo, ko se je vlak ustavil. Izgnali so nas iz vagonov. Na tistem kraju je bil namreč porušen železniški most, da smo morali po kamenju in skalah na drugo stran rečne struge. Tam so nas čakali drugi živinski vagoni, da nas popeljejo v Šentvid nad Ljubljano. Vlak se je ustavil sredi travnikov in polja. Stražarji so nas nagnali iz vagonov in postrojili, kot prej v Kranju.

V taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu

Po poljski poti smo prispeli na cesto, ki pelje v Škofove zavode. Ti so bili obdani z železno ograjo, ob katerih je rastla neke vrste živa meja. Na prostornem dvorišču smo ostali en dan in eno noč, nato pa so nas odgnali v prostore v zgradbi, ki so jih izpraznili prejšnji dan. Po pripovedovanju tistih, ki so tu hodili v gimnazijo, je moral biti naš bivanjski prostor nekdanja hišna kapela. Vsak domobranec se je skušal preriti do stene, da bi naslonjen nanjo laže vsaj malo zadremal. Moj prostor je bil ob nekakšnem odru, kjer je bilo malo temneje.

V poslopje Škofovih zavodov so začeli prihajati komunistični veljaki in činovniki. Med njimi sem opazil domačina in daljnega sorodnika po materi, Staneta Otoničarja. Radovedno nas je opazoval ter nekatere vprašal, če so videli kje njegovega sošolca v meščanski šoli v Ribnici, Lojzeta Čampo iz Slatnika. Ker je bil Čampa domobranski častnik, se mu je morda tik pred nosom umaknil v množični grob. Opazil sem dva svoja sošolca iz oficirskega tečaja v Beli krajini, Vinka Pangeršiča s partizanskim imenom Fazan, doma v Devici Mariji v Polju, in Miha Smerajca iz okolice Ljubljane. Mene nista opazila, vsaj tako mislim.

Ko sem mu povedal ime, je začel mlatiti po meni 

Zopet so nas začeli popisovati. Prinesli so nekaj miz in stolov in postaviti smo se morali tako, da je lahko vsak prišel brez prerivanja na vrsto. Moj popisovalec je bil nekdanji sošolec na deški šoli v Ribnici, partizan Janez Šobar iz Nemške vasi. Vprašal sem ga, kaj bo z nami, a je samo skomignil z rameni in me ni niti pogledal.

Dan pred odhodom iz Škofovih zavodov so nas začeli klicati po določenih številkah iz kapele v vežo, da nas ponovno pregledajo. Vsak si je moral sezuti čevlje in vrhnjo obleko, da so se stražarji lahko prepričali, da nimamo kaj skritega. Pri tem sem naletel na pravega hudiča. Ko sem mu povedal ime, je začel mlatiti po meni kakor za stavo. Ko se je utrudil, mi je ukazal, da poberem obutev in obleko ter zginem nazaj v kapelo. Hitro sem pograbil dva čevlja, a pozneje ugotovil, da nista par, in zbežal od mučitelja.

V veži sem opazil vaščana Antona Zidarja, očeta treh mladih sinov, kako ves okrvavljen išče svojo obleko. Ko sem se vrnil v kapelo, je bilo v prostoru vse tiho kakor v grobu. Ob dogajanju v veži smo kaj lahko sumili, da ne bo dolgo trajalo, ko se bomo znašli v kakem množičnem grobu.

Spominska slovesnost v Kočevskem rogu 26. junija 1994; trije »Kanadčani«, z leve Florjan Slak, France Kozina in France Tomšič FOTO: Ivo Žajdela

V Šentvidu na vlak in proti morišču

Zgodaj zjutraj naslednjega dne so stražarji odprli vrata kapele in nas začeli klicati po imenih, da pridemo v vežo. Postrojili so nas po dva in dva in, ko je bilo zaželeno število polno, smo morali po stopnicah na dvorišče. Tu pa v četverostope. Za poveljnika naše skupine so postavili Jožeta Prelesnika, Pečkovega iz Goriče vasi. Odkorakali smo v smeri, od koder so nas prignali pred nekaj dnevi. Datuma in ure, kdaj je to bilo, ne bom omenjal, saj zame ni imelo nobenega pomena več.

Vlak je odpeljal pri belem dnevu v Ljubljano. Na glavnem kolodvoru se je za nekaj časa ustavil na 2. ali 3. tiru. Čez razpoke vagona smo lahko opazovali, kaj se na postaji dogaja. Videli smo, kako se na pločniku sprehajajo uniformiranci in moški v civilu, ki s prsti kažejo proti našemu transportu. Iz tega ravnanja sem sklepal, da vedo, kdo je v teh vagonih.

Ob prehodu Gruberjevega kanala s palicami po naših glavah in hrbtih

Vlak je počasi odrinil z postaje. Smer mi je bila dobro znana, saj sem marsikatero noč patruljiral po tej progi. Čez kak kilometer vožnje se je vlak ustavil pri klavnicah ob Gruberjevem kanalu.

Pri vagonih pred nami so začela škripati vrata pri odpiranju. Začelo se je kričanje in pretepanje domobrancev, ki so izstopali iz vagonov. Kaj se je pravzaprav pri tem dogajalo, sem spoznal šele tedaj, ko sem bil sam na vrsti. Med zapuščanjem vagona mi je pogled obstal na strehi klavnic, od koder so nas ljudje v belih oblačilih opazovali. Vlak je namreč ustavil pred podrtim železniškim mostom čez Grubarjev prekop in morali smo takoj na drugo stran prekopa, kjer nas je že čakal drugi vlak. Pri zapornicah smo se drenjali skozi ozek mostič ob močno oboroženi straži. Nekateri od stražnikov so nas priganjali s palicami in gorjačami, ki so padale po naših glavah in hrbtih. Vstop v nove živinske vagone je bil otežkočen zaradi višine vratnega praga. Ko je bil vagon poln, so ga stražarji zaprli in zaklenili.

France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 26. junija 1994, levo ob njem Anton Drobnič. FOTO: Ivo Žajdela

Skozi zamreženo lino sem gledal v smer rojstne hiše v Sušju

Po opravljeni selitvi je lokomotiva počasi zapihala ob hribu za Češnarjevim skednjem in gostilno proti dolenjski postaji. Ne spomnim se, ali je vlak tam kaj ustavil ali ne. Pot je šla naprej skozi postaje Lavrica, Škofljica in Šmarje do Grosuplja. Tu je vlak ustavil in mislil sem že, da bodo tiste, ki smo bili tu pri domobrancih, pustili iz vagonov, a se to ni zgodilo.

Iz Grosuplja pa do Kočevja je vlak vozil zelo počasi. Okolico ob progi sem dobro poznal, saj sem se po njej večkrat vozil kot domobranec v patrulje od februarja 1944 pa do časa, ko sem bil na lastno željo premeščen na kočevski oklepni vlak. Ko smo se vozili skozi postaji Predole in Čušperk, je vlak vozil tako počasi, da bi lahko brez težav poskakali iz vagonov, če bi le mogli odpreti vrata.

Od Čušperka do Vidma-Dobrepolja je bilo slišati cviljenje zavor. Na naslednjih postajah se vlak ni ustavljal ali pa samo za par trenutkov. Med Žlebičem in Ribnico, kjer se svet malo odpre, sem skozi zamreženo lino lahko gledal v smer rojstne hiše v Sušju.

Kočevje – ostri ukazi, zmerjanje in pretepanje ob našem vagonu

Na kočevsko postajo smo prispeli ponoči in vlak se je ustavil na tiru pred postajo. Poleg spremnih straž smo opazili tudi več zased. Stražarji so se glasno pogovarjali med seboj. Ko se je začelo svetlikati, so pričeli z odpiranjem vagonov. Sledili so ostri ukazi, zmerjanje in pretepanje ob našem vagonu. Potem so odprli tudi vrata našega vagona. Iz njega so potegnili domobranca, ki je stal ob vratih. Samo ena oseba jim je namreč še manjkala za določeno število v zunaj stoječi skupini. Potem so vrata zopet zaprli. Domobranec, ki je stal ob vratih in so ga potegnili ven, je bil Anton Trošt iz vasi Cikava pri Grosupljem. Skupino so odgnali in čakali smo dobro uro, da so vrata vagona ponovno odprli. Vsi smo morali ven. Postrojili so nas, postavili pod močno stražo in odgnali po cestnem ovinku na levo v mesto. Verjetno smo se znašli na dvorišču Marijanišča. Tu smo se morali zadržati verjetno zato, da so prej opravili s tistimi domobranci, ki so odšli od tu pred nami.

Kako uro dolgo smo stali na tem dvorišču. Dobili smo juho v konzervnih posodah, ki smo jih pobrali na smetišču. Kdor je juho dobil, jo je moral čim hitreje použiti in konzervo vreči v sod za smetišče.

Rekel je, da nas bodo zvezali in odpeljali na sodišče

Na dvorišče se je pripeljal z motorjem kurir in s tamkajšnjimi partizanskimi oficirji nekaj spregovoril. Sledilo je ostro povelje v zbor, nakar so nas odgnali naprej čez most Rinže, mimo gradu in po cesti na desno dalje. Gledalcev, opazovalcev in še več takih, ki so stali v zasedah in na straži, je bilo precej. Nismo prišli daleč, ko so stražarji zaprli cesto. Morali smo na desno v enonadstropno zgradbo z dvokrilnimi vrati. V veži so nas porazdelili iz četvero- v dvostope. Po stopnicah pod vežnim balkonom smo morali v prvo nadstropje in tam v sobe. Na sredi sobe je bila dolga klop od vrat proti oknu in sicer brez naslonjala. Na njej so ležali kupi narezane žice v dolžini komolca. Žica je bila taka debela, kakor se potrebuje za vezanje lončenih posod. Pred klopjo je stal partizan, ki nas je postavil po deset na vsako stran klopi in sicer ob zidu. Na levi strani je prišel v našo skupino partizan Jože Starc iz Prigorice. Ukazal je, da se obrnemo z obrazom k zidu, si zavihamo rokave in damo roke na hrbet. Rekel je, da nas bodo zvezali in odpeljali na sodišče. Prejšnji dan, da je nekdo ušel in ubil stražarja. Da se kaj podobnega ne zgodi, nas bodo danes zvezali.

Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [4]

Nalaganje
Nazaj na vrh