Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [3]

Zvezane so nas nagnali po stopnicah v pritlično vežo /v Kočevju/. Tam so stali zvezani že tisti pari domobrancev, ki so jih tja prignali pred nami. Le z veliko težavo sva prišla na mesto z Mihom Benčinom, ki sva bila skupaj zvezana. Vprašujoča sva se pogledala. Brez vsake moči sva čakala prihodnjih dogodkov.

Za velikimi vrati na nasprotni strani pritlične veže smo zaslišali brnenje tovornjakov za odvažanje domobrancev na morišče. Koliko jih je vozilo, je težko reči. Mislim, da vsaj trije ali štirje.

Na tovornjaku je stal partizan z brzostrelko in gorjačo v roki

Na vrsto sva prišla z Mihom Benčinom. Pred vrati je stal partizan domačin. Nanj me je opozoril Miha Benčina s tem, da je dregnil z zvezano roko. Partizan Andrej Arko, po domače Lisjakov iz Lipovšice pod Novo Štifto, je bil odgovoren za nalaganje domobrancev na tovornjake. Za našimi hrbti sem med tistimi, ki so nas naganjali proti vratom, opazil partizana Jožeta Gornika, Pezinovega iz Kota pri Ribnici.

S Benčinom sva bila tik pred vrati, ko so se ta na stežaj odprla. Tovornjak se je postavil tik pred vrata. Z Mihom sva se s težavo skobacala na ploščad tovornjaka, na katerem sva bila prva. Na tovornjaku je že stal partizan z brzostrelko in gorjačo v roki. Ukazal nama je: »V ta kot se spravita, obrnita se in pokleknita!« Storila sva tako. Koliko takih parov je bilo končno na tovornjaku, je težko reči. Vsaj 30 parov zvezanih domobrancev je bilo gotovo. Klečati smo morali z upognjenimi hrbti in z glavo med nogami pred seboj zvezanega trpina. Ko je bil tovornjak poln, so na vogale ploščadi tovornjaka skočili še trije partizani. Potem so nas vozili na »sodišče« skrite pred kočevskimi ljudmi, da ti ne bi videli, kaj vozijo.

Slovensko-kanadski kardinal Alojzij Ambrožič (umrl je leta 2011 v Torontu) in France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 25. junija 1995. Na sredini v ozadju Lidija Drobnič. FOTO: Ivo Žajdela

Ko smo zaslišali streljanje, je postala molitev glasna

Iz Kočevja je šla pot skozi Željne naprej v Rog, kjer pa ni bilo nobenih sodišč, pač pa samo morišča. Z Mihom sva že itak imela velike bolečine v zapestju in na komolcih, zdaj pa še v kolenih.

Na poti v smrt smo zvezani in stisnjeni na tovornjaku bolj tiho in vsak zase molili kesanje, ko so se tovornjaki ustavili na odprtini v gozdu. Iz sredine zvezancev na našem tovornjaku je sprva prihajala tiha molitev rožnega venca. Ko pa smo zaslišali streljanje, je postala molitev glasna. Vogelni spremljevalci so začeli s svojimi gorjačami z vso silo udrihati po naših glavah in hrbtih.

Odvzel nama je čevlje in jih vrgel na veliko kopico drugih

Po na novo narejeni poti so tovornjaki odpeljali v gozd, kjer so se zopet ustavili nedaleč od morišča. Partizani so začeli odpirati zadnja krila tovornjakov z velikim ropotom. Tisti, ki so bili v Kočevju zadnji naloženi, so prvi zlezli s tovornjaka. Z Mihom sva prišla zadnja na vrsto. Spravila sva se do roba ploščadi tovornjaka in sedla nanj tako, da so nama noge bingljale navzdol. Partizan, ki je bil zavezan za sezuvanje, nama je odvzel čevlje in jih vrgel na veliko kopico drugih poleg tovornjaka.

Ko sva skočila s tovornjaka, sem se ozrl proti kabini vozila in tam opazil Janeza Šego, po domače Spelkinega iz Sajevca. Z njim sva bila skupaj na partizanskem oficirskem tečaju. Ko me je ugledal, je povesil oči in se umaknil v kabino.

Tolkli so po mimoidočih domobrancih, ki so bili na poti na morišče

»Naprej!« se je glasil ukaz. Pred menoj se je lahno spenjala reber, porasla z nizkim drevjem. Spodaj je bila poseka očiščena v širini kakih štirih korakov. Ozka pot po sredini je bila posuta z ostrim kamenjem. Izpod vrha se je slišalo nenehno streljanje.

Ob poti na strelišče so stali partizani s strojnicami in gorjačami v rokah. Razjarjeni so tolkli po mimoidočih domobrancih, ki so bili na poti na morišče. Najhujši so bili udarci v obraz. Ostro kamenje je rezalo bose podplate, žica se je vedno bolj zajedala v zapestja in komolce. Vse telo je postalo ena sama bolečina.

Dva skupaj zvezana domobranca sta omagala in obležala ob poti. Nad njima sta se znašala dva partizana s kričanjem, preklinjanjem in udarci. Enega od na tleh ležečih sem spoznal. Bil je Anton Marolt, doma nekje na Krki, star 40 let. V naši enoti je bil za kuharja.

»Obrni se v brezno in počepni!«

»Marš!« Surova roka me je pognala na stezo proti morišču. »Na svidenje nad zvezdami!« je zaklical za menoj Miha.

Pred menoj je stal Francelj Karl, Miklavov iz Jurjevice. Skoraj neviden nasmešek mu je trenil prek obraza. Premeril me je z očmi od nog do glave in ni pokazal, da sva stara znanca. Hip nato je nasmešek izginil, samo iz oči je še sijala porogljivost. Postal je uraden.

»Glej me v oči in odgovarjaj! Kako se pišeš?« »France Kozina.« »Od kod si doma?« »Iz Sušja pri Ribnici.« »Koliko časa si že bil pri domobrancih?« »Osemnajst mesecev.« »Obrni se v brezno in počepni!«

Planil sem v brezno, hkrati me je oglušil pok

Pred menoj je zijala praznina. Ob svojem levem komolcu od spodaj sem opazoval pištolo. Premaknila se je. Planil sem v brezno, hkrati me je oglušil pok in izpuh mi je vrgel lase na čelo.

Pri padcu sem zadel na okleščeni vrh drevesa, ki je od strani na dnu štrlelo v zrak. Zagrabil sem zanj, toda sila skoka me je zavrtela okoli njega. Blizu dna je deblo stalo preblizu stene, zato sem si pri pristanku močno odrgnil stegno. Takoj sem iz teme zaslišal glas, naj se odstranim proč od kupa trupel, da me ne podrejo naslednje žrtve ali zadenejo bombe, ki jih občasno mečejo noter.

Zobje so končali v zabojčku, trupla pa so z razbitimi čeljustmi zmetali v brezno

V brezno je prvi za menoj padel Miha Benčina, Mojškern iz Vinic nad Sušjem, s katerim sem bil malo prej zvezan. Priletel je s krvavo glavo navzdol, podrsal se je po tresočem se kupu pobitih, dokler ni z glavo udaril ob steno. Nekaj je zaškrtalo ...

Šele v breznu sem izvedel, da je izpraševanje na robu imelo svoj namen. Ob odgovorih so žrtve razkrile svoje zlate zobe, če so jih imele. Take je likvidator izročil najbližjemu sodelavcu, da je zlate zobe z gorjačo izbil iz ust, navadno s kosom čeljusti vred. Zobje so končali v zabojčku, trupla pa so z razbitimi čeljustmi zmetali v brezno.

France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 25. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Že prvo noč smo skušali splezati po bukovem deblu

V breznu sem se držal skupaj s Karlom Turkom iz Retja pri Loškem Potoku, Jankom Svetetom iz Preserja, včasih pa je bil z nami tudi Janez Jančar iz Male Stare vasi pri Grosupljem.

Že prvo noč smo skušali splezati po bukovem deblu, vendar smo bili neuspešni. Meni je sicer uspelo nekajkrat splezati na vrh debla, kjer sem ga nato z vso močjo majal, da bi ga približal steni. Onim spodaj sem klical, naj ob deblo nalagajo trupla in skale. Ko sem se spustil nazaj, sem videl, da je bilo delo neuspešno. Spet smo se podali nižje v stranski rov na severozahodni strani brezna in polegli.

Iz še živeče skupine so hitro umirali

Ponoči ni bilo streljanja, le občasno so kakšno truplo vrgli v jamo. V breznu je bilo hladno, zato smo pobrali oblačila od tistih, ki se jim ni bilo treba sleči, preden so bili ustreljeni. Slačenje mrtvih je bilo težavno, saj so telesa že otrdela. Tako sem dobil srajco, hlače in suknjič. V hlačnem žepu sem našel celo škatlico saharina. V breznu najdeno vojaško čutarico smo skoraj napolnili z našim urinom in ga nato posladkali s saharinom.

Iz še živeče skupine so hitro umirali. S skupnimi močmi smo nato truplo odstranili, na njihovo mesto pa polegli ostali in se med seboj greli.

France Kozina in France Tomšič (doma iz Dobrepoljske doline, kuhar v Torontu) na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 25. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

V jamo so padale nove žrtve

Ko se je naslednji dan začelo daniti, se je nekdo domislil, da je morda iz tistega prostora skrivni rov oziroma zasilni izhod. Začeli smo puliti naga telesa, ki so bila zagozdena in kakor korenine močne bukve prepletena med seboj. Sklepi so jim pokali. In ko je že nastajala praznina, so se vanjo vsula spolzka naga trupla. Kmalu nato smo zaslišali brnenje tovornjakov in kričanje partizanov. Začeli so streljati. V jamo so padale nove žrtve. Ko so končali, je nastala močna tišina. Predstavljal sem si, da bodo v brezno zlili bencin in nato vse skupaj zažgali. Ko sem opazoval iz zaklona, me je nenadoma vrgla nazaj močna eksplozija, kmalu nato pa še druga. Tedaj sem ugotovil, kako se je v breznu znašlo tisto bukovo deblo.

Videli smo, da je zadnji čas, da se izkopljemo iz brezna

Težko kamenje in skalovje, ki se je vsulo v jamo, je odrinilo trupla, da so nas skoraj zasula v stranskem rovu. Po miniranju ni bilo več streljanja. Videli smo, da je zadnji čas, da se izkopljemo iz brezna. Znova smo poskusili splezati po bukovem deblu. Prvi je poskusil Karel Turk. Ko je priplezal skoraj do vrha debla, mu je začelo drseti nazaj. Dal sem mu znamenje, naj se močno oprime debla, ker bom prišel za njim ter mu s potiskanjem pomagal naprej. Res nama je uspelo, da je končno le zagrabil za rogovile na vrhu debelca. Rekel sem mu, naj stopi na moja ramena.

Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [5]

1/3