Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [2]

Po vsem tem so Angleži pričeli zapirati vrata vagonov, da ne bi še kdo od nas utekel. Slišati je bilo vpitje četnikov, a ni nič po­magalo: tudi za njimi so zapahnili vrata. Ubežalo je namreč pet četnikov in, kakor smo pozneje zvedeli, sta se dva od teh vrnila v Vetrinj, da povesta našemu poveljstvu, kam so nas odpeljali. Kmalu za tem so prepeljali še tehnično četo. Potem je vlak odpe­ljal.

Umazana izdajalska angleška prevara pri predaji domobrancev

Ko so vagone zaprli, ni bilo videti nobenega partizana. Vlak se je ustavil pol kilometra od postaje. Tam so angleški vojaki ne­opaženo izginili, kakor da bi se naenkrat spremenili v partizane. Ta strašna predaja v roke Titove vojske se je izvršila okrog 15. ure. Vlak je nadaljeval pot v predor. Med vsakim vagonom je bi­la straža treh do petih srbskih partizanov.

Zunaj jeseniškega predora so partizani začeli z delom. Da so lahko prehajali iz vagona v vagon, je vlak večkrat ustavljal. Odpi­rali so vrata, nam pobirali vrednostne predmete in vse, kar je bi­lo komu všeč. Sezuvali so nam čevlje in slačili obleke. Noben partizan se ni pokazal brez brzostrelke in gumijevke v rokah. Med pozdravljanjem z nesramnimi psovkami in bogokletjem so padali krepki udarci po glavah ali kamor je priletelo. Najhuje je bilo izročiti opasač. Čim boljši je bil, tem krepkeje jo je imetnik dobil po glavi. Zgodilo se je, da se je nekomu vlila kri iz nosa, pa jo je moral sam polizati, češ da v vagonu ne sme biti krvavo. Ta­ko so se kaj hitro množili ranjenci. Spočetka smo se bali udar­cev, se skrivali drug za drugim, ker nihče ni hotel biti pri vratih, a končno smo se udarcem privadili.

Do Jesenic smo še vedno upali, da krenemo proti Beljaku. Ko smo pa videli, da se peljemo proti Kranju, smo onemeli od razočaranja in vsak je pričel razmišljati svoje. Med potjo so nas spraševali po generalu Rupniku, podpolkovniku Šturmu, kapeta­nu Grumu in Pircu, nadporočniku Hlebcu, Dolinarju in drugih.

Alojz Pozelnik (tretji z desne) na Škrlovici pred vojno. VIR: družina Pozelnik

Taborišče Kranj: Potem so jih zdravili in jih na no­vo pretepali

Okrog 19. ure smo se pripeljali v Kranj, kjer smo doživeli strašen sprejem. Ko so nam z obeh strani odprli vrata, so se v va­gone usuli partizani z biči v rokah in gorje tistim, ki so se držali v ozadju. Iz vagona se je nudil pogled na veliko množico partiza­nov in civilistov, ki so na kolodvoru kričali: »Ste prišli pravici v roke, švabobranci? Slovenski izdajavci! Pobijavci!«

Ob cesti je stal partizanski kordon. Na obeh straneh so nas spremljali brkati Srbijanci, oddaljeni po dva koraka med seboj, sami starejši partizani, pravi Arnavti. Bilo je vpitja in streljanja kot v največji borbi. Nadporočnika Hlebca so že na vlaku precej stolkli, v Kranju pa tako, da je imel glavo popolnoma obvezano. Gnali so nas po Jelenovem klancu mimo hotela na desno na­vzgor – na severnovzhodno stran – v barake, napolnjene z Ne­mci in slovenskimi civilisti. Videti je bilo, da vozijo v Kranj voja­štvo, v Št. Vid nad Ljubljano pa civiliste. Ko smo bili že v tabo­rišču, se je govorilo, da je za nami prišla skupina iz Vetrinja, v kateri so tudi ženske.

Ostali smo na prostem, v ograjenem in dobro zastraženem prostoru. Glavno poveljstvo so imeli v rokah slovenski partizani, stražarji so bili delno terenci, večji del pa sami Srbijanci. Tam smo bili kakor na razstavi. Pred nami so se sprehajali slovenski partizanski oficirji z gumijevkami v rokah in ni ga bilo med na­mi, ki batine ne bi okusil. Stražarji so nas med pretepanjem spra­ševali: »Šta za jednoga vraga so vama dali jesti, da ste bili ovaki borci?« Fante, ki so bili partizanom znani, so vpričo nas po dvak­rat ali trikrat na dan grozno pretepali ali jih povabili s seboj v pi­sarno in jih tepli do nezavesti. Potem so jih zdravili in jih na no­vo pretepali.

Mučili so ga, da je bilo slišati strašno vpitje

Najhuje so postopali s člani KA /Katoliške akcije/. Tako so iskali Zorca, ki je bil v Hlebčevem vodu. Ko se jim je odzval, so tega majhnega, pri­jaznega dečka odpeljali s seboj po dveh stopnicah v barako, vra­ta za seboj zaprli in ga mučili, da je bilo čuti strašno vpitje. Po mučenju so nezavestnega izbrcali preko praga, da se je telo zvrnilo preko stopnic in tam obležalo.

Zgodilo se je, da je partizanski kapetan Blatnik našel svoje­ga brata in ga pozdravil: »Prasec! Zdaj boš dobil, kar si zaslužil.« A ta se ni hotel ponižati pred hudobnim bratom, da bi prosil po­milostitev. Zgodilo se je celo, da se je mož, ki se je vračal iz ne­mške internacije, pridružil nam in bil, nič hudega sluteč, prav tako odpeljan v Kočevski rog v smrt. Nihče ga ni vprašal, kdo je in od kod. Niso namreč vpisovali imen in tudi zasliševali niso niko­gar.

Partizan iz Sodražice, ki je bil v kranjskem taborišču kape­tan, mi je rekel: »Kako, hudiča, si zašel tako daleč?« Na to vpra­šanje mu nisem niti odgovoril. Strašne so bile tiste noči, ko so partizani vpili nad nami, nas pretepali in streljali v zrak. Neki gologlav devetnajstletni stražar je cele noči vpil in v podivjanosti streljal v zrak. 28. maja zjutraj so nam pobrali hrano in vse druge vredne stvari, ločili od nas oficirje in podoficirje in jih odpeljali v poseb­no barako. Za hrano smo dobili vsak dan kozarček juhe iz pesne­ga listja.

Do pete ure zjutraj so jih neusmiljeno pretepali in preganjali po taborišču

29. maja od 21. uri so privedli slovenske topničarje, jih do pete ure zjutraj neusmiljeno pretepali in preganjali po taborišču celo noč. Delati so morali vse vojaške vaje, korakati, počepati in tekati po dvorišču, da se je treslo. Dva izmed njih, ki sta v vsem tem divjanju in pretepanju omagala, so z obtožbo, da simulirata, pred uvrščeno četo ustrelili.

Tisto popoldne so nas nagnali očistiti taborišče. S tem so mi dali priliko, da sem prišel preko žične ograde v nov prostor, kjer je v kotu na samem stala meni do sedaj zagonetna baraka. Bila je razdeljena v dva prostora. V eni polovici sem naletel na oficir­je in v drugi na podoficirje. Tu sem prišel v stik z Dolinarjem Lojzetom in Maroltom Stanislavom s Pustega hriba pri Sv. Gre­gorju. Zadnji je bil velik optimist in me je vzpodbujal, da ne bo nič hudega. Bili so pretepani. Naj ne omenjam nadporočnika Hlebca, ki je imel glavo vso povito z vato. Na mreži so bile obeše­ne prazne vreče. Ujetniki so delali načrt za pobeg.

Odlomek iz prvega dela zapisnika pričevanja, ki ga je dal Alojz Pozelnik v italijanskem begunskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945 (objavljeno na: www2.scnr.si).

Zagrozili so jima, da bosta za vsako izjavo o prestanem trpinče­nju ubita

Dne 31. maja so se morali javiti mladoletniki. Devetnajstlet­ni Franc Petrič in osemnajstletni Jože Prijatelj sta me vpraševa­la za nasvet, ali naj se javita. Rekel sem jima, da je prav, če se. In res so ju čez mesec dni, potem ko sta mnogo pretrpela, izpustili. Zagrozili so jima, da bosta za vsako izjavo o prestanem trpinče­nju ubita.

Prav tako so se morali javiti tisti, ki so jih bili v revoluciji za­jeli domobranci, kakor tudi tisti, ki so pobegnili od partizanov. Mnogi se niso odzvali, ker so vedeli, da jih imajo zapisane kot de­zerterje. Poznal sem nekoga, ki se je temu pozivu odzval in bil pozneje z nadporočnikom Hlebcem usmrčen.

Pri vas je vsa inteligenca, vsi oficirji pri partizanih pa so hlapci

Proti večeru so partizani nekatere izmed nas določili za po­veljnike čet. Zagrozili so jim, da so oni dogovorni, če kdo od nas zmanjka, in za red. Moštvo je bilo formirano v čete in bataljone. Nove poveljnike so vpisali v pisarni in pred moštvom uvrstili. Za­povedali so nam, da moramo biti naslednje jutro ob 7. uri pri­pravljeni za odhod, kot da gremo na delo.

Še tisti večer je stopil pred nas neki partizanski kapetan, ki se je z nami pričel pogovarjati. Z njim smo se spustili v debato. Na vprašanje, kaj misli o naši usodi, nam je odgovoril, da smo lahko brez skrbi, ker brez nas ne morejo obnoviti Jugoslavije. Rekel je: »Pri vas je vsa inteligenca, med tem ko so vsi višji in nižji oficirji pri partizanih sami hlapci, ki sploh nimajo pojma o urado­vanju.« Poudarjal je, da bo obsojen le tisti, ki ima krvave roke, in to največ na eno leto prisilnega dela, ostali pa bodo vrnjeni na domove. »Bil sem pri četnikih in mi je dobro znano, kdaj smo s četniki vred propadli.« S temi zagotovili je zaključil tridnevni pripor v Kranju.

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [4]

1/3