Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [3]

1. junija okrog 7. ure zjutraj je v taborišče /v Kranju/ prikorakal do zob oborožen bataljon partizanov kot spremstvo za odhod. Ko je bila straža razporejena, smo pod vodstvom naših fantov krenili proti kolodvoru. Kakor vsak dan, tako so tudi tedaj zakrožila nad nami angleška letala. Kot je bilo videti, so nas hoteli partizani letalom prikriti. Ker to ni bilo mogoče, so čete na mah ustavili. Stali smo toliko časa, dokler letala niso odletela.

Taborišče Šentvid: Pojavile so se tudi partizanke, celo nekaj Rusinj

V sprevodu je bilo 2.500 mož in fantov. Natrpali so nas v va­gone in zapeljali do Medvod. Tu je bil most porušen. Pognali so nas iz vagonov. Od tu smo pešačili do Št. Vida pri Ljubljani, kjer so ljudje vpili: »Kje imate škofa Rožmana in generala Rupnika?« Okrog 13. ure so nas nagnali na dvorišče bivše šentviške gimnazi­je. Obstali smo v parku pri zavodu. Tudi tu so nas partizanski ofi­cirji željno ogledovali. Med njimi sem jih nekaj poznal. Pojavile so se tudi partizanke, celo nekaj Rusinj. Tako je neka Rusinja se­zula Tonetu Purkerju škornje in mu jih vzela.

Vlak z 32 zapečatenimi in dobro zastraženimi vagoni je odpeljal proti Kočevju

Že ob 16. uri so nas za zavodom nabasali na vlak. Ta je odpe­ljal in se ustavil zaradi zaprte proge pred mostom iz betonskega železa za ljubljansko mestno klavnico. Spredaj in zadaj so se vra­ta vagonov odprla. Iz njih so nas pognali preko Gruberjevega be­tonskega mostu za pešce na drugo stran kanala, kjer nas je že ča­kala nova formacija tovornega vlaka. Vso pot od bombardirane proge, katere tračnice so štrlele v zrak, pa do drugega tovornega vlaka smo morali preteči ob kordonu do zob oboroženih partiza­nov z bikovkami v rokah. Ti so udarjali po naših glavah in hr­btih. Prehod je bil tako ozek, da so nekateri ujetniki ob navalu popadali. Nastopili so zelo obupni trenutki: kdor je padel, ni več vstal, ker smo ga dobesedno pohodili. Ves transport je pretekel to pot v rekordnem času desetih minut in v vagone so nas pori­vali s koli. Okoliške hiše so bile izpraznjene, da ljudje ne bi bili priče teh groznih prizorov. Ob zadnjih udarcih zdravamarije iz ljubljanskih stolpov je vlak z 32 zapečatenimi in dobro zastraženimi vagoni odpeljal proti Kočevju.

Kočevje: Tako so bili natrpani v stavbah, da so jim glave gledale preko strešnih latev

V mojem vagonu so domobrance pretepali. Vsak je imel sled udarca, samo meni je bilo prizanešeno. Med vožnjo sem se use­del v kot vagona, delno dremal in spal, kakor bi se vozil na služ­beno mesto. Niti enega udarca nisem dobil. Med potjo je vlak večkrat ustavljal in vozil tako počasi, da smo prišli v Kočevje še­le 2. junija od 5. zjutraj. Iz poznejših poročil je vidno, da je bila to namerna sabotaža strojevodij, da bi se nas tako čim več reši­lo.

Ob vzhajajočem soncu so odprli oboja vrata in nas nagnali iz vlaka. Vzeli so mi prazno denarnico z edino sliko. V štiristopih so nas pod močno stražo odgnali po cesti. Kakih 50 metrov pred gimnazijo sem v okoliških hišah zagledal civilne jetnike. Tako so bili natrpani v stavbah, da so njih glave gledale preko strešnih latev, kjer ni bilo opeke. Vsi ti so čakali skorajšnje smrti.

Poroka Alojza Pozelnika z Ano Škulj 12. oktobra 1947 v begunskem taborišču Servigliano v Italiji. VIR: družina Pozelnik

Oni da ne pobijajo ljudi kot domobranci

V gimnaziji so nas natlačili po sobah ter pričeli z natančnej­šo preiskavo. Najstrožje je bilo glede lir, nožev in britev. Ko so me pustili na stranišče, sem izza zašitka v kapi izvlekel 1.000 lir in žepno uro. To zadnjo dragocenost sem položil v ruševine ne­kdanje kuhinje. Lagali so nam zopet, da nas bodo zaslišali doma­či delegati, da oni ne pobijajo ljudi kot domobranci, in končno, da so premilo postopali z nami, ker smo zaslužili mnogo hujšo kazen. Ko so poizvedovali, kdo je bil pri policiji v Kočevju, se ni­sem javil, ker me sami niso spoznali. Eden izmed njih je poznal domobranca Šuštarja Pavleta, ki je bil prej kot grobar uslužben pri Sv. Križu pri Ljubljani. Pobral je iz smeti žico in zvezanega odpeljal.

Po končani preiskavi so nas v štiristopih, v skupinah po 20 mož, odgnali na severno stran Kočevja v porušeni zadnji dve hiši v mestu, ki sta stali na desni strani, na bloku proti Dolgi vasi. Tam smo prehajali kordon ljudi, ki so nas brez besede gledali. Hiši so porušili Nemci ob napadu na partizane. Ena izmed teh je bila bivši hotel.

Zvezali so nam roke na hrbtu v zapestju in še z enim na lakti v par skupaj

Za preiskavo je prišla na vrsto tudi naša soba, predzadnja po vrstnem redu. Čim sem prestopil vrata hotela, sem vedel, da sem na zadnji poti. V prvem nadstropju smo morali skozi razbiti strop odmetavati nahrbtnike v pritličje. Zato je nekdo vprašal partizana, ali bomo v novem taborišču brez opreme, pa mu je ta odgovoril, da bo tam vsega dovolj. Nahrbtniki so bili nabasani do stropa pritlične sobe. Preiskovali so, ali nima kdo vkrpanega denarja. Na prehodu naše natrpane večje sobe so stali trije civi­listi. Komisar v civilu, ki je vršil nadzorstvo in hodil iz prostora v prostor, je gledal strašansko zlobno izpod oči na vsak naš par, ki je moral čez ta prag vstopiti v manjšo sobo. Ostala dva sta pa vsakemu z žico zvezala roke na hrbtu v zapestju in še z enim na lakti v par skupaj, izgovarjajoč se, da sta dva od nas pobegnila in da bomo v taborišču zopet prosti.

Odlomek iz zapisnika pričevanja, ki ga je dal Alojz Pozelnik v italijanskem begunskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945 (objavljeno na: www2.scnr.si).

Zvezanemu je kapetan dal v odgovor udarec s kopitom po glavi

Venturini /Ludvik, 1909/ iz Male Slevice pri Velikih Laščah je obupal in partizanskega kapetana prosil pomilostitve zaradi žene in otrok, češ da ni ničesar zakrivil, ko je bil ves čas revolucije v mizarski delavnici. Zvezanemu je kapetan dal v odgovor udarec s kopitom po glavi, da se je revež onesvestil. Potem so ga surovo izbrcali iz sobe. Ko je prišel k zavesti, so ga zvezali skupaj z bratom in do­delili naši skupini. Med vezanjem je pričel podnarednik Tone Jelenc iz Velikih Lašč peti Marijino pesem: »Marija, pomagaj nam.« Za njim smo vsi poprijeli. To je bil eden, za katerega sem zvedel, da se je rešil, ker so mu sorodniki skritemu nosili hrano v gozd na določeno mesto ... Domobranci smo molili ... Tudi v Kočevju nas ni zasliševal nihče!

Domobrance je na morišče neprestano odvažalo sedem tovornjakov

Domobrance je neprestano odvažalo sedem tovornjakov. Na vrsto je prišla tudi naša skupina. Iz porušenega hotela sem odšel s sotrpinom Francetom kot prvi par proti tovornjaku, ki je obstal, pred stavbo. Stopila sva nanj. Iti sva morala do kabine, se ob njej obrniti in poklekniti, da sva gledala nazaj. Vseh 40 mož je zapo­ved vdano izvršilo, pa obenem molilo. Le tu in tam je bilo čuti jo­kanje posameznika, a je brž jokajočega partizan udaril s puški­nim kopitom po glavi, da je obmolknil. Ker sem bil ob kabini, nisem videl nobenega drugega človeka. Samo v gostilni »Pri Kaj­fežu« sta izza tesno priprtih vrat pogledovali mati in hči.

Iz Kočevja so nas ob 14. uri v spremstvu 4 partizanov odpe­ljali po peščenih cestah skozi Šalko vas v gozd v vas Željne. Od tam smo zavili med hriboma Konjsko (598 m) in Strajnik (642 m) preko Deblinske livade, potem mimo hriba Kren (613 m), med Trnovcem in Ušivo jamo, kjer je bilo v območju Macesnove gorice že ob prvih ovinkih čutiti, da se peljemo mimo dveh mo­rišč. Pri obeh moriščih namreč je zavila cesta v močan ovinek na levo in na vsakem takem ovinku so v razdalji 500 metrov stali dva ali trije tovornjaki, kjer so domobrance odložili in žrtve kon­čno ne daleč od ceste pobijali.

Med gradnjo družinske hiše v Ezpeleti (Buenos Aires), okrog leta 1950. Od leve: Alojz Pozelnik, Ana Pozelnik s hčerko Marto, Rozalija Rupar, Anton Lovrenčič, Angela Rupar, Jernej Oblak, sedi Vera Rupar (živita še Marta Pozelnik in Vera Rupar). VIR: družina Pozelnik

Od udarcev so bili »rajkli« razcefrani in partizani so bili videti kot mesarji

V popolni tišini smo na tovornjakih klečali in molili. Od prve­ga morišča za Trnovcem v območju Macesnove gorice smo po os­trih ovinkih čez tri kilometre med Belim Studencem in Starimi Žagami dosegli naše tretje morišče.

Zmetane in zbutane s tovornjakov na cesto so nas sprejeli par­tizani z okrvavljenimi oblekami in zavihanimi rokavi. S koli so udarjali po nas. Od udarcev so bili »rajkli« na koncih razcefrani in partizani so bili videti kot mesarji. Gnali so nas kakih deset metrov od ceste po nalahko padajočem travniku. Tam smo morali sesti. Ko sem se s Francetom usedel, so mi od povezanosti že itak modrikaste roke otrpnile, ker mi je partizan žico na rokah privil s kleš­čami. Drugi pa mi je z vinjekom prerezal usnjeni vezalki na čev­ljih, razparal z nožem tudi nogavico, a noge, hvala Bogu, ni ranil. Nekaj metrov naprej so na vejah hoj viseli opasači, kar je vzbuja­lo sum, da bomo pobešeni. Simbol sramotne smrti, kakršne si nikdar nisem predstavljal, je naredil name mučen vtis.

Obsto­pilo nas je 14 partizanov, oboroženih z brzostrelkami, pištolami in no­ži

Bose so nas odgnali še nižje, bolj na desno, kakih 20 metrov od ceste pred tri hoje, kjer so nas zbirali v pare. Na tej ravnini, ki se je malce dvigala v hrib, je ležalo toliko rožnih vencev in podo­bic in svetinjic, da je trava v dolžini štirih metrov povsem zgini­la. Na tem blagoslovljenem kraju so nas zvrstili v četo osem do deset parov skupaj. Z vej so pobrali opasače in jih z zaponkami speli v en sam pas in z njim vse pare posredi tesno okrog rok privili par k paru, da smo se komaj mogli prestopati. Zvezano četo je obsto­pilo 14 partizanov, oboroženih z brzostrelkami, pištolami in no­ži.

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [5]

1/3