Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [4]

Ko so me zvezali, mi ni prišlo na misel, da me bodo ubili. Bil sem kot opazovalec, katerega se vse skupaj nič ne tiče. Našo sku­pino so partizani pripeljali na zadnjem tovornjaku, kot zadnjo četo določeno za pomor tisto uro. Tovariša in mene so postavili zveza­na na levo stran kot srednji par v četi.

Skupina zvezanih je molila. Stopala je po shojeni travi. Na­mesto majskih cvetlic so bile svetinjice in rožni venci in spomin­ske podobice posute pod nami in okrog nas. Kako dragocen spo­min bi bila materi ena sama taka podobica!

Obkrožili so nas trije varnostni obroči straže

Od ceste proti hribu so nas obkrožili trije varnostni obroči straže v razdalji 15 do 20 metrov. Straža v zunanjem obroču je bila bolj redka, v drugem postavljena bolj na gosto, v tretjem pa, ki je obkrožal morišče, je stal skoraj mož pri možu. Na desno stran proti hribu je zastiralo pogled staro bukovje, na levi pa je obdajalo hribček od vznožja navzgor mlado bukovje, ki je za hribčkom izginjalo. Od ceste pa do vrha hribčka, za katerim je moralo biti morišče, je bilo kakih 50 metrov. Morišča od tu še ni bilo opaziti, ker ga je vrh skrivnostno prekrival našim očem. Morišče sem le slutil, ker je od tam prihajalo neprestano, enakomerno streljanje, kot bi počasi štel. To enoličnost je presekavalo od ča­sa do časa pogrgravanje brzostrelke.

Brezno oziroma grobišče Macesnova gorica pred začetkom izkopa leta 2019. VIR: Vladna komisija za grobišča

Na levi sem zagledal kupe sortiranih srajc, hlač in suknjičev

Ko smo se že kakih deset metrov vzpenjali proti morišču, mi je mla­do bukovje preko bukovne poseke odprlo pogled na desni rob hriba, kjer so morda mobiliziranci, razgaljeni, z odprtimi srajca­mi in zavihanimi rokavi nosili od ceste proti vrhu živo apno. Na levi sem zagledal kupe sortiranih srajc, hlač in suknjičev. Teren se je vedno bolj dvigal, obkrožal ga je večji hrib, potresen z beli­mi apnenčastimi skalami, zaključen s starim bukovim gozdom. Ne daleč na desni strani sem puščal za seboj ozko začrtano stezo v travi, ki se je zgubljala proti cesti in proti morišču. Morda so to vtisnile žrtve pred nami.

Partizan, ki me je spremljal, je v roki držal okrvavljen nož in mi grozil

Kakor hitro smo se premaknili, sem omrtvičeno desno roko brez misli zganil. Že sem jo izmotal iz žičnih vezi z namenom, da bi rešil druge. Prekrival sem jo preko levice, kot da bi bil še ved­no zvezan. Tesno zvezani z opasači smo se premikali počasi, da so nekateri po neusmiljenem pretepanju padli v nezavest. Take so morali sotrpini, na svoje roke navezane, potegovati za seboj. Med molitvijo so nas rablji še posebej zasmehovali in zmerjali: »Prasci, švabobranci! Prasci, naj vam Bog pomaga in škof Rož­man!« Partizan, ki me je spremljal, je v roki držal okrvavljen nož in mi grozil, da me bo na morišču prav s tem nožem zaklal.

20 metrov pred moriščem, od koder je bilo videti celotno sliko morije

Ko me stražar ni opazoval, sem s sproščeno desnico potisnil pas tako hitro nazaj, da so jermeni zaradi odpete zaponke, prej napeti in tesno oviti okrog rok, sami od sebe popustili in se je vsa vezava razsula. Roko sem spet hitro prekrižal preko druge in delal, kot da bi bil še vedno zvezan. Zapestji sta skrivala bluzina rokava. Stražar je zavpil drugemu: »Gledaj tamo! Razkinilo se je sve!« Ker sem sestavljal par v sredini, sem s tem gibom razvezal pare spredaj in zadaj. Ko so partizani spet povezovali pasove, smo že stali na vzpetini kakih 20 metrov pred moriščem, od koder je bilo videti celotno sliko kraja in morije.

Risba morišča, s katero je Marjan Kocmur leta 1965 v knjigi Odprti grobovi opremil pričevanje Alojza Pozelnika.

Jama je bila dolga pet metrov, široka samo dva metra

Pred seboj sem zagledal naravno kraško jamo, ki je sedela s podolgovatim ovalnim žrelom v nepravilni elipsi v sedlu hribčka. Nje najširše žrelo je bilo pripeto na vznožje drugega hriba v ska­lovje in jama, ki je bila obdana z mladim bukovjem, je bila pri­lepljena na hrib, ki se je dvigal nad njo. Dolga je bila pet metrov, široka samo dva metra. Sodeč po zamolklem glasu zmetavanega apnenca v jamo je morala biti zelo globoka. Tudi krikov iz globine ni bilo sli­šati.

Zvezanec je moral pred jamo obstati, da mu je parti­zan pognal strel v tilnik

Rabelj je ob jami na desni strani, obrnjen od ceste, streljal žrtve z brzostrelko v smeri proti hribu. Pokalo je kot po tekočem traku. Vsak zvezanec je moral pred jamo obstati, da mu je parti­zan pognal strel v tilnik. Nekateri izmed rabljev so izbrane žrtve klali z noži po mili volji. Tudi okoli jame je bilo kar posuto s podobicami in rožnimi venci.

Kakih deset metrov pred jamo so partizani našo skupino z opasači še trdneje povezali. Stražarji so se še vedno motili s povezava­njem pasov, ko sem ponovno odpel zaponko na opasaču, da se je celotna povezava znova razsula. Nezavestni so popadali na tla, sotrpini pa obstrmeli in začudeno gledali kaj je to.

Grobišče Macesnova gorica pred izkopom, stranski rov z ostanki umorjenih, 23. 10. 2019. VIR: Vladna komisija za grobišča

France, jaz grem! Kar bo, pa bo!

Kakih pet metrov pred jamo pa me je, ne morem drugega reči, sam Bog rešil. Tako mirnih živcev kot takrat sem bil malokdaj v živ­ljenju. Nisem mislil, da me bodo usmrtili, še manj, da bi pobeg­nil. Izmotal sem iz ovojev žice še levo roko, zvezano s sotrpinovo, in mu rekel: »France, jaz grem! Kar bo, pa bo!« On pa je vzdihnil z žalostnim glasom: »Lojze, ne!« Ko sem ga še pozdravil: »Zbo­gom, France!«, sem izvlekel iz skrivnega žepa rožni venec in ga stisnil v roke.

Odlomek iz zapisnika pričevanja, ki ga je dal Alojz Pozelnik v italijanskem begunskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945 (objavljeno na: www2.scnr.si).

Krvniški posel je vršila Gubčeva brigada, okrepljena z enim sr­bskim oddelkom

France mi ni bil v napotje, ker so bili vsi opasači razvezani. Mimo Franceta sem skočil iz vrste in stopil na stezico, ki sem jo šele v tistem trenutku zapazil, smuknil dva koraka po njej in za­gledal pred seboj tri obroče straž, na katere sem bil popolnoma pozabil. S strani sem se zaletel v stražarja prvega stražnega obroča. Ta je bil oborožen samo z bajonetom. S hrbtom se je za­vrtel proti jami, medtem ko so moji stražarji, Srbi, vpili za me­noj: »Razkinio se je! Uhvati ga!« Preko raztresene obleke in čev­ljev sem skočil preko drugega varnostnega kroga. Tu ni bilo stra­žarja, dasi so stali drugje v krogu vojak pri vojaku. Rabelj pred jamo je kričal v stražarje: »Utekao je! Uhvati ga!« Nihče si na­mreč ni upal streljati, da ne bi z menoj vred postrelil tudi svojih.

Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. Bilo je na petek /ver­jetno sobota 2. junija, op. I. Ž./ okrog 15. ure. Dan je bil oblačen. Krvniški posel je vršila Gubčeva brigada, okrepljena z enim sr­bskim oddelkom.

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [6]

1/3