Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [5]

V zaletu proti tretjemu varnostnemu obroču sem se šele za­vedel, da sem skoraj rešen. V prej omrtvelih rokah sem začutil zopet moč. Kot prerojen sem se zagnal mimo zadnjih stražarjev po hribu navzgor. Zapeli sta strojnici, a me nista zadeli, morda zaradi suhljadi, ob kateri mi je trikrat spodrsnilo, da sem padel. Preganjalcem je bila v napoto poseka in apneničaste skale, ob­raščene z robidovjem. Preko robidovja sem skočil med skale v naravno kotanjo na poseko. Konice skal so se mi ostro zadrle v podplate. Padel sem v prepričanju, da sem zadet. Ko sem se dvig­nil in ugotovil, da me svinčenka ni zadela, sem z novim mlados­tnim pogonom skočil iz kotanje in tekel v vrh hriba. Takrat sem zaslišal za seboj klic: »Stoj!« Sledili so trije rafali, a brez uspeha. Tudi zasledovalec ni imel lahke poti zaradi gosto zaraščenega bu­kovja, skal in trnja v zaradi oblačnega vremena temnem goz­du.

Reševanje s komunističnega morišča

Ko sem po petih minutah dosegel vrh, sem vesel zdrsel po strmini navzdol na cesto, ki je obkrožala ta hrib z moriščem. Ko­rak mi je zastal pred stoječim tovornjakom, na katerem so se pogo­varjali partizani, ki so čakali na odhod po druge ujetnike. Tedaj sem rožni venec še bolj stisnil v roko, se jim iz hoste previdno pribli­žal, naglo smuknil pod tovornjak, se pognal izpod njega preko ceste v dolino gosto zaraščenega bukovja in nato zopet v hrib. Obo­roženi partizani so samo gledali za mano, ne da bi streljali. Sredi vzpetine hriba sem zagledal človeka, ki se mi je naglo umaknil za bukev. Čeprav nisem na njem opazil puške, sem zaradi varnosti krenil na desno in ga obšel. Sklepal sem, da bo to najbrž doma­čin, ki vse to strahotno dogajanje onstran hriba ves čas pozorno zasleduje.

Brezno grobišča Macesnova gorica med izkopom nasutega materiala na umorjenih, 23. 10. 2019. VIR: Vladna komisija za grobišča

Taval sem po gozdovih. Med skalami v bukovi hosti me je zajela noč.

V oblačnem popoldnevu se nisem mogel orientirati in najti prave smeri. Taval sem po gozdovih. Med skalami v bukovi hosti me je zajela noč. Na bukovem listju v kotanji med dvema skala­ma sem si pripravil ležišče in zaspal.

Ko je 3. junija že vzšlo sonce, me je nenadoma prebudilo šu­menje listja. Ustrašil sem se, misleč, da me kdo zasleduje. A sem se oddahnil, ko sem videl, da se mi je na en korak približala lisi­ca in potem zbežala. Med molitvijo rožnega venca sta pa prišli dve srni, ki sta mi bili prav domači in sta me iz neposredne bliži­ne ogledovali.

»Vrnitev« na morišče

Zaradi lepega junijskega sončnega dne sem mogel po soncu usmeriti svojo pot. Ob 16. uri sem na svoje veliko začudenje zo­pet dosegel hrib za moriščem, ker sem prvi dan zaradi oblačnega vremena krenil v napačno smer. Zopet je bilo slišati streljanje kot prejšnji dan, vpitje pa mnogo močnejše, zaslišal se je tudi ženski glas. Čeprav nisem imel ničesar za pod zob, sem moral prespati noč nedaleč od pobojev, pod smreko v suhi travi in lis­tju.

Tam zadaj za hribom je morišče drugi dan zopet oživelo. Na novo se je zaslišalo pokanje. Že prej pred jamo sem sodil, da je bila globoka, a ko sem se sedaj že drugič oddaljeval od nje, sem bil o tem trdno prepričan. Ves omagan sem vsakih deset korakov počival. Noge so mi otekale, da jih sploh nisem čutil. Poleg teh nadlog me je trla žeja, ki je bila hujša od lakote. Hranil sem se z gozdno deteljico in žejo utešil z roso. V Vrbovcu v Suhi krajini sem naletel na staro kapnico, v kateri so plavale crknjene podga­ne, žabe in belouške. Od hlač sem si odtrgal trak blaga, nanj na­vezal konzervno škatlico, si tako preskrbel vode in se pošteno napil. Nedaleč od tam sem prespal noč.

Izkop grobišča Macesnova gorica leta 2022. V zahodno stransko votlino se je zateklo in tam umrlo vsaj 22 umorjenih. Foto: Jože Jagrič

Malo mleka in žgancev je bila moja prva hrana po toliko dneh stradanja

5. junija sem z največjo težavo nadaljeval pot in jo ubral na­ravnost čez hrib. V praznih hišah dveh vasi izseljenih kočevskih Nemcev nisem našel niti enega človeka. V globoki naravni kota­nji, v globini kočevskega gozda, sem naletel na zapuščeno parti­zansko taborišče, ki sem ga z zanimanjem pregledal. V petih, lepo urejenih barakah sem naletel na nekdanjo pisarno in kuhi­njo. Nad barakami so bile po robovih hriba razvrščene stražnice. V eni izmed barak sem našel stare čevlje in se z njimi okoristil. Olajšal sem si potovanje preko rajhenavskega gozda. Šele na vznožju Sv. Ane sem se znašel, kje pravzaprav sem. V po­znem večeru sem dosegel Staro Cerkev. V Otavicah sem zaprosil živeža. Rekel sem, da so me spustili iz internacije. Le s težavo sem dobil malo mleka in žgancev, kar je bila moja prva hrana po toliko dneh stradanja.

Ker je bila partizanska postojanka pet minut iz vasi, sem se moral naglo odstraniti. Ko sem si v bližini vasi pripravljal preno­čišče, je zašumelo po listju, da sem jo na vrat na nos ubral po gozdu, misleč, da so za menoj zopet preganjalci, pa me je obiskal samo divji prašič.

Bil sem tako izčrpan in spremenjen v obraz, da so se me domači ustrašili

Šele 6. junija okoli 13. ure sem čez Petelinjek dosegel vas Škrajnek v Podpoljanah, kjer sem dobil kruh in kislo mleko in prvo ljubeznivo postrežbo. Tistih dobrih ljudi ne bom nikdar po­zabil. Preko Velikih Poljan sem šesti dan tavanja proti večeru dosegel domačo vas v Velikih Laščah /Škrlovico/. Bil sem tako izčrpan in spremenjen v obraz, da so se me domači ustrašili in me niso spoznali. Šele ko sem spregovoril prve besede, so me po glasu spoznali in se nad strahotno spremembo obraza zjokali.

V Kočevskem rogu so ubili 21.000 ljudi

Množično pobijanje se je vršilo brez vsakega zaslišanja in sodbe. Vlak, s katerim smo se vozili, je štel 32 vagonov in v njem se je vozilo 1.500 mož. V Kočevje je peljalo devet vlakov, od katerih je bilo pet vlakov Srbov in ustašev, štirje pa slovenskih domobrancev in civilistov. Vlaki so šteli po najmanj deset in največ 37 vagonov. Po izjavi partizanskega kapetana Janeza Lunderja iz Dolenjih Podpoljan je padlo v Kočevskem rogu 21.000 žrtev. Ko sem se kasneje skrival, sem slišal od kočevskih civilistov, da so partizani v Kočevskem rogu jame, polne mrličev, polivali z bencinom in zažigali.

Odlomek iz zapisnika pričevanja, ki ga je dal Alojz Pozelnik v italijanskem begunskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945 (objavljeno na: www2.scnr.si).

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [7]

1/8