Nadaljevanje iz: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [1]

Pričevanje »anonimnega« domobranca sem na pravi način prebral komaj dvajset let pozneje, torej maja 2010. Za to ima zaslugo upokojeni geodet Peter Križnar, ki me je takrat poiskal in pred menoj razgrnil različne natančne zemljevide (t. i. specialke) Kočevskega roga, predvsem območja Macesnove gorice. Pričevanje »anonimnega« pričevalca je bilo namreč opremljeno s skico morišča, ki vsebuje precej različnih podrobnosti, opisanih tudi v pričevanju. Naj takoj povem, da je v svojem pričevanju izjemno natančno opisal vse, kar je na poti vračanja iz Vetrinja do Kočevja doživel in videl, najpomembnejši pa je seveda podroben opis morišča in dogajanja na območju morišča. Ta risba je pred leti »padla v oči« geodetu Križnarju in kot profesionalec, ki zna brati zemljevide in teren, je podrobno raziskal območje dveh domnevnih morišč, Macesnove gorice in Ušive jame.

Leta 2007 je zgodovinar dr. Mitja Ferenc s sodelavci ob grobišču Macesnova gorica našel številne predmete. FOTO: Mitja Ferenc

Primerjava dveh specialnih kart

Zato sem leta 2010 o tem zapisal naslednje: »Upokojeni geodet Peter Križnar je v preteklih letih šel po sledi pričevanja 'anonimnega' domobranca, objavljenega v moji knjigi Kočevski rog, izdani leta 1990. S pomočjo zelo natančnega opisa dogajanja in okolja na območju morišča pod Macesnovo gorico je s pomočjo geografske specialke pregledal opisani teren. Zelo verjetno je odkril točno lokacijo morišča, od koder se je 'anonimni' domobranec rešil. Odkril pa je tudi veliko sprememb na tem kraju, od obsežnih zasutij razgibanega terena do umetnih pogozditev. Stara avstrijska specialka je namreč kazala malo drugačen teren od današnjega stanja.

Enako primerjavo s pomočjo stare in novejše specialke je naredil tudi za Ušivo jamo. Tam je stara avstrijska specialka iz leta 1880 (1:25.000) kazala eno razporeditev vrtač, novejše specialka iz leta 1963 (1:5.000) pa spremenjeno stanje, pri čemer se jasno vidi, katera vrtača oz. domnevno brezno danes 'manjka'. To pa pomeni, da je bilo morda tam leta 1945 morišče in da so ga kasneje skrbno zakrili. Kot pravi Peter Križnar, je pred kakšnima dvema letoma svoje ugotovitve sprememb obeh območij, Macesnove gorice in Ušive jame, razkazal dvema članoma vladne komisije za prikrita grobišča, vendar ni naletel na odziv, kot ga je pričakoval. Morda tudi zato ne, ker ta tema zahteva veliko večjo pripravljenost državnih organov za preiskovanje grobišč povojnih pomorov.« Tako sem torej zapisal leta 2010 in se glede grobišča Macesnova gorica motil. Zaenkrat o tem toliko.

Specialna geodetska karta iz leta 1963 v merilu 1 : 5.000. Grobišče Macesnova gorica je levo spodaj (označeno s križcem).

Anonimni pričevalec je postal Alojz Pozelnik

Po obisku geodeta Petra Križnarja sem vzel v roke svojo knjigo Kočevski rog in po dvajsetih letih ponovno prebral pričevanje »anonimnega« domobranca. Bil sem osupel. Prebral sem še druga pričevanja rešencev iz Kočevskega roga, pričevanje enega od vodij pomorov Sime Dubajića in še nekatera druga besedila. Takoj sem šel 'v akcijo'. Najprej sem opazil, da je v pričevanju 'anonimni' domobranec navedel dva podatka o sebi, prvi je ime Lojze, drugi pa, da je doma nekje pri Velikih Laščah. Potem sem odkril, da sem si pred leti njegovo ime in priimek ter navedbo kraja Velike Lašče že s svinčnikom pripisal na koncu pričevanja v svojem izvodu knjige. To sem naredil potem, ko je nekoliko drugačno varianto pričevanja istega domobranca objavil v publikaciji Pogledi avgusta 2003 (št. 64–65) Janez Arnež, ki jo je izdajal v okviru svoje Studia Slovenica. Pod naslovom Potovanje v Titovo Jugoslavijo je objavil pričevanje, kjer je za naslovom najprej navedel podatek, da je bilo napisano v italijanskem begunskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945, nato pa, da se avtor imenuje Alojz Pozelnik in da je bil rojen 8. junija 1913 na Škrlovici pri Velikih Laščah. Očitno v tem primeru gre za prvo zapisano pričevanje, napisano štiri mesece po dogodkih. Enako pričevanje je leta 2008 ponatisnila revija Zaveza (september, štev. 70). V Odprtih grobovih in potem v ponatisu v knjigi Kočevski rog je objavljeno pričevanje, ki se na nekaterih mestih nekoliko razlikuje od te prve verzije.

Iskanje podatkov o pričevalcu Alojzu Pozelniku

Šel sem po sledi teh dveh podatkov, priimka Pozelnik in kraja (Škrlovica pri Velikih Laščah). V telefonskem imeniku sem odkril priimek Pozelnik na Škrlovici in takoj poklical. Oglasila se je starejša gospa in ko sem ji povedal, da bi rad govoril z njenim možem, je hotela vedeti za kaj gre in ker je bil mož nekje zunaj, je nekaj rekla čez visoke davke države. Še preden sem ji uspel omeniti, da jaz s tem nimam nič, je odložila slušalko. Zvečer sem spet poklical in spet je dvignila ista gospa. Tokrat sem ji moral povedati, da sem novinar in da kličem zaradi pričevanja Alojza Pozelnika o rešitvi iz Kočevskega roga. Potrdila mi je, da je bil doma od tam oz. da je bil njihov sorodnik, da je bil stric njenega moža, da je hitro po rešitvi odšel v Italijo, potem pa v Argentino. Povedala mi je tudi, da v Velikih Laščah živi še njegova sestra, stara 94 let, ki da morda ve še kaj več.

Pozelnikovi s Škrlovice pri Velikih Laščah

Poklical sem torej Marijo Andolšek v Velike Lašče, ki mi je povedala, da mi o bratu – rešencu iz Kočevskega roga – ne ve veliko povedati, saj ga po rešitvi leta 1945 ni videla niti ni imela kasneje z njim stikov. Ko je bila stara pet let ji je namreč umrla mama, zato je morala kmalu sama skrbeti za svojo eksistenco. Obiskovala je gimnazijo, ki jo je morala še pred končanjem zapustiti. Očeta so leta 1943 ubili Nemci. Bila je poročena z možem, ki je bil zaprt, zaplenili so mu tudi lastnino. Delala je na pošti v Velikih Laščah, kjer je bila tudi upravnica in skrbela je za preživetje svoje družine. Sorodnike s Škrlovice je videvala le slučajnostno v Velikih Laščah oz. doma na Škrlovici ni obiskovala. Tam je bil gospodar njen brat France. Drugi brat Janez je bil pred vojno zaposlen na pošti v Ljubljani. Alojz Pozelnik (rešenec iz Roga) je bil v službi pri kriminalistični policiji v Ljubljani. Z bratom sta stanovala skupaj. Med vojno je Alojz kot domobranec spremljal oskrbovalne nemške konvoje iz Ljubljane v Kočevje. Po vojni je bil brat Janez zaprt, po zaporu pa je živel pri bratu na Škrlovici.

Najdbe ob grobišču Macesnova gorica, leta 2007. FOTO: Mitja Ferenc

Dve verziji pričevanja Alojza Pozelnika

Poglejmo torej, kako je Alojz Pozelnik opisal vrnitev iz Vetrinja, v roke partizanskim klavcem, predvsem pa, kako je opisal morišče v Kočevskem rogu. Prvo pričevanje je Alojz Pozelnik dal v italijanskem taborišču Servigliano 12. oktobra 1945. Naslovljeno je bilo: Potovanje v Titovo Jugoslavijo. Tam je na začetku zapisal nekatere podatke o sebi: »Imenujem se Pozelnik Alojzij, sin +Franca in +Marije, roj. Ogrinc, roj. 8. junija 1913 v Škrlovici, obč. Velike Lašče, rim. kat. vere, samski sin posestnika.«

Sam bom tu raje ponovno ponatisnil njegovo drugo verzijo (objavil sem jo že leta 1990 v knjigi Kočevski rog, ko sem jo ponatisnil iz Odprtih grobov, ki so izšli v Buenos Airesu leta 1965, str. 103–113), v kateri je dogajanje opisal bolj podrobno (obe verziji sta v pdf in word obliki objavljeni na spletni strani www2.scnr.si, dodal pa ju bom tudi ob koncu te nadaljevanke).

Pričevanje Alojza Pozelnika

Alojz Pozelnik: S slovensko narodno vojsko sem se tudi jaz umaknil pred partizansko premočjo v varstvo zavezniške vojske na Koroško in dospel v Vetrinj dne 15. maja 1945. V Vetrinju sem pripadal policijski četi kot policijski nared­nik pod vodstvom polkovnika Šturma.

Po angleški odredbi so odhajali iz Vetrinja kot prvi dne 27. maja 1945. Po osmi uri zjutraj smo stopali na angleške tovornjake. Angleški oficirji so zahtevali hitrejši odhod. Krener je proti temu protestiral in nam ukazal, naj stopamo na tovornjake normalno. V ta transport so bile dodeljene večji del neborbene enote: policij­ska četa, tehnična četa in artilerija. Kam gremo, ni točno vedel nihče. Bili smo pogumni in govorili smo med seboj, da gremo v Italijo.

Ob grobišču Macesnova gorica so leta 2007 našli tudi to svetinjico. FOTO: Mitja Ferenc

Velika in strašna angleška prevara

Kmalu po osmi uri so nas angleški tovornjaki odpeljali proti kolodvoru Podroščica. Napolnili smo ograjeni travnik pred ko­lodvorom, ki so ga stražili angleški vojaki. Angleži so nas pregle­dovali približno eno uro. Stresati smo morali pred nje vso robo iz nahrbtnikov zaradi iskanja orožja; pri nikomur ga niso dobili. Nato so nas vodili na kolodvor. Tam smo vstopali na tovorni vlak, ki je stal na zadnjih tirih in je bil postavljen od postajnega poslopja proti Beljaku, z lokomotivo obrnjeno proti predoru. Majhna zidana hišica je služila postaji. Po razporedu smo bili mi prvi na postaji, nam je sledila tehnična četa in končno četniki, ki jih je bilo okrog 200 in ki so se komaj pred tremi dnevi s Stamenkovićevo skupino prebili do Vetrinja.

Vagone so angleški vojaki napolnili z domobranci od zadaj naprej in vrata puščali odprta. Med čakanjem so četniki vprašali vlakovodjo, kam pelje vlak. Ko jim je odgovoril, da v Slovenijo proti Ljubljani, so začeli protestirati in niso hoteli vstopiti v va­gone, češ da v Titovino ne gredo. Ko so jim Angleži grozili z orož­jem, so se spustili v beg. Na uporne četnike so Angleži streljali s strojnicami, jih obkolili in s silo pognali v vagone.

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [3]

1/1