Kočevski rog je bil v desnem delu Slovencev, ki so jih komunisti uničevali, od leta 1945 naprej zaradi povojnih pomorov domobrancev predmet velike žalosti in spraševanja. Ker ljudje, še posebej sorodniki pomorjenih, 45 let niso smeli na glas govoriti o tem velikem slovenskem zločinu in ker kraja tega zločina niso smeli obiskovati, je to iz Kočevskega roga naredilo svojevrsten mit. Ker so nekateri za morišča oz. grobišča vedeli, so jih tudi skrivoma obiskali. Najbolj znano je bilo grobišče, ki se od leta 1990 imenuje po bližnjem hribu Kren – Pod Krenom. Zaradi posedanja se je dalo tam v eni špranji videti celo človeške kosti.

Razsežnosti roške morije

Leta 1990 seveda ni nihče razmišljal, da so pomori leta 1945 imeli takšne razsežnosti, pa čeprav se je iz kakšnega pogovora s Srbom Simom Dubajićem dalo to zaslutiti. Takrat se je namreč hvalil, da je njegova skupina partizanov, večinoma Dalmatincev, ki jo je vodil, tam pomorila 30.000 Hrvatov (Dubajić je bil namreč Srb). Tudi če je s številko pretiraval, se tako iz njegovega in še kakšnega drugega pričevanja da razumeti, da so takrat v resnici v Kočevskem rogu poleg slovenskih domobrancev pomorili tudi veliko Hrvatov in Srbov.

Leta 1990 se je v Kočevskem rogu bolj ali manj stihijsko označilo pet grobišč. Morda je bilo prvo Permetovo društvo za ureditev zamolčanih grobišč, ki je grobišča označilo z lesenimi križi in z nanje pribito leseno tablico z napisom »Tudi mi smo umrli za domovino«. Napis je bil zaradi besedice »tudi« precej sporen, saj je govoril o pomanjkanju samozavesti oz. o manjvrednostnem kompleksu.

Križci, najdeni leta 2007 ob sondiranju terena ob grobišču Macesnova gorica. FOTO: Mitja Ferenc

Ušiva jama je še po 80 letih skrivnost

Če pogledamo cesto iz Kočevja, Željn, skozi Kočevski rog, do Podturna pri Dolenjskih Toplicah, potem so si takrat označena grobišča sledila po naslednjem vrstnem redu: Najprej grobišče brez poimenovanja v rahli kotanji, na desni strani ceste, kakšen kilometer pred grobiščem Pod Krenom, potem grobišče Pod Krenom, prav tako na desni strani ceste, sledilo je grobišče Macesnova gorica, ki je na levi strani ceste; zadnji dve takrat označeni grobišči sta na drugi strani grebena Kočevski rog, prvo nosi ime Jama v Rugarskih klancih, drugo pa Dvojno brezno pri Cinkovem križu, obe sta na desni strani ceste.

Sklepati se da, da so morilci najprej z umorjenimi napolnili Kočevju bližnja brezna ob roški cesti, potem pa tista bolj oddaljena; najprej torej s Hrvati in Srbi, potem pa s Slovenci.

Ves čas od leta 1990 se je govorilo o še enem grobišču z imenom Ušiva jama, ki da je bilo skrbno zakrito. V prvi polovici 90. let je v Kočevju še živel mož, ki je govoril, da ve, kje je to grobišče, vendar se ni zdelo »nikomur« toliko pomembno, da bi ga povabil v avto, zapeljal do območja z imenom Ušive jame, kjer bi pokazal, kje je zakrito grobišče. Sredi 90. let je možakar umrl in vedenje odnesel s seboj.

Razkritja glede grobišča Pod Krenom

Potem je bilo kakšnih dvanajst let zatišje; če seveda odštejemo vsakoletne obletne spominske slovesnosti ob grobišču Pod Krenom. Leta 2007 je zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je takrat za vladno komisijo za grobišča evidentiral prikrita grobišča, s skupino svojih študentov preiskal teren ob dveh najbolj znanih grobiščih, Pod Krenom in Macesnova gorica. Njegovo odkritje je bilo sicer za vse presenetljivo, vendar je nakazovalo neko logično sklepanje. S preiskavo terena okrog obeh grobišč, pri čemer so si pomagali tudi z detektorjem kovin, so odkrili vrsto najrazličnejših drobnih predmetov, od tulcev, raznih kovinskih delov oblačil, križcev, svetinjic, denarja do nekaterih vojaških znakov. Tisti predmeti, odkriti ob grobišču Pod Krenom, so kazali na to, da so tam ubijali predvsem vojake »z juga«, verjetno Hrvate in Srbe. Predmeti ob grobišču Macesnova gorica pa so pokazali, da so tam večinoma ubijali Slovence. To mini sondiranje je bilo dolgo časa tudi edini poskus preiskovanja roških grobišč.

Iskanje predmetov ob grobišču v Kočevskem rogu. FOTO: Mitja Ferenc

Zanikrn odnos do največjega zločina nad Slovenci

V zadnjih letih je vladna komisija izkopala grobišče Macesnova gorica in iz brezna iznesla 3.450 posmrtnih ostankov tam umorjenih. Toda tako po izkopu v rudniku Huda jama, kot zdaj pri Macesnovi gorici, so levičarski oblastniki ovirali temeljno normalnost: raziskati zločine – največje v slovenski zgodovini – in mrtve (umorjene) pokopati na pokopališču.

Ker je od demokratizacije preteklo 35 let, lahko rečemo le eno: gorje državi, ki ima tako zanikrn odnos do svoje zgodovine. Povojni množični pomori – to danes vemo vsi – spadajo med najhujša zločinska dejanja v slovenski zgodovini, vendar kljub temu država s svojimi oblastnimi in preiskovalnimi organi do zdaj – kljub dolgim 35 letom – ni naredila veliko, vsekakor veliko premalo. Morda si je v kakšnem trenutku kdaj kdo »umil roke« s tem, da je odobril denar za kakšno spominsko znamenje.

Raziskana je Macesnova gorica, vse ostalo pa ne

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker očitno Kočevski rog skriva še pomembnejše stvari. Omenil sem že, da so verjetno komunisti v Kočevskem rogu konec maja in junija 1945 pomorili veliko več ljudi, kot pa smo jih omenjali. Zelo možno pa je, da največjih grobišč v Kočevskem rogu sploh ne poznamo. Če bi se nekdo že samo na osnovi dosedanjih informacij, predvsem pričevanj preživelih, poglobil v to temo, bi hitro lahko ugotovil, da Kočevski rog verjetno skriva še več doslej neznanih grobišč, kot tudi to, da je med njimi verjetno eno, ki je največje.

Ušiva jama se nahaja nekje na območju številnih vrtač območja z imenom Ušive jame, ki se nahaja desno od roške ceste in kakšen kilometer pred grobiščem Macesnova gorica.

Milan Zajec

Dve knjigi: Kočevski rog in Temelji osvobojenja

Leta 1990 sem zbral do takrat znano gradivo o povojni moriji v Kočevskem rogu in ga izdal v knjigi Kočevski rog (Maribor, 136 strani). V knjigi sem objavil sedem pričevanj ljudi, ki so se rešili s kraja morišč, eni iz brezen, drugi še preden so jih prignali do morišč. Najbolj znana so pričevanja treh rešencev iz roških brezen: Milana Zajca, Franceta Kozine in Franceta Dejaka. Vsi trije so svoja pričevanja zapisali ali povedali večkrat. France Kozina (živel je v Kanadi) je s pomočjo Franceta Krištofa med letoma 1993 in 1994 v samozaložbi izdal brošuro (89 strani; tri izdaje), neke vrste »super« pričevanje, z naslovom Temelji osvobojenja. Od običajnih pričevanj se razlikuje v tem, da je Krištof Kozinovo osnovno pripoved razširil v komentirano podobo, pri čemer je skupaj z avtorjem omenil številne podrobnosti. Kozina omenja tudi številna imena umorjenih ter več imen tistih, ki so pri moriji sodelovali, skupaj s kraji, od koder so bili doma. Zaradi nenavadnega Krištofovega izrazja, ki ga je uporabil, da bi dogajanje čim bolj jasno poimenoval, je to sicer posebno branje, ki bo morda prvi hip koga zmotilo. Vendar, treba je biti potrpežljiv, potem pa vidimo, da gre za pomembno besedilo. Spet moram omeniti slovensko zanikrnost, da nihče v Sloveniji do zdaj Kozinovih Temeljev osvobojenja ni natisnil. Vse drugo se tiska, na desetine ton raznih vrednih in še več manj vrednih besedil, tega izjemnega pričevanja pa se ne loti nihče. Tudi zato pomembnega, ker je tovrstnih pričevanj na povojne pomore zelo malo. Bralcem ga tu ponujam vsaj v pdf obliki.

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 1France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 2

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 3France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 4

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 5

France Kozina

»Anonimni« pričevalec

Poleg teh treh pričevanj sem v knjigi Kočevski rog objavil še dve krajši, ki sta leta 1990 izšli v slovenskih časopisih: pogovor z Milanom Skubicem iz Ambrusa je leta 1990 v Družini objavil Janez Gril, vendar brez imena rešenca (še pred breznom). Pričevanje Alojza Vesela iz Malega Podljubna pri Novem mestu, ki je prav tako splezal iz roškega brezna, je v Dolenjskem listu objavil Tone Jakše. Potem je tu še zapis, ki ga je o svojem očetu, rešencu iz Kočevskega roga, zapisal Janez Janša. V knjigi sta bili objavljeni še dve pričevanji. Janko Šterbenc iz zaselka Sneči Vrh (zahodno od Črnomlja) v Beli krajini se je rešil z vlaka, ki je ujetnike peljal priti Kočevju. Tudi ta štiri pričevanja dodajam v pdf obliki.

Janez JanšaTri besedila v wordu:

Milan SkubicAlojz Vesel

Janko Šterbenc

France Dejak

Pričevanje Beg z morišča v Kočevskem rogu

Drugo pričevanje – ki nas bo v nadaljevanju najbolj zanimalo – je nosilo naslov Beg z morišča v Kočevskem rogu in sem ga ponatisnil iz prve knjige Odprti grobovi, ki jo je leta 1965 v Buenos Airesu izdal Marjan Kocmur pod psevdonimom Franc Ižanec. Pričevanje je bilo brez imena, iz vsebine pa se je dalo razbrati, da je bil pričevalec doma nekje iz območja Velikih Lašč. Takrat, leta 1990, nisem bil toliko pozoren na to pričevanje, in očitno tudi kdo drug ne, morda tudi zato ne, ker je bilo anonimno, brez imena in priimka pričevalca. Pričevanje sem na pravi način prebral komaj dvajset let pozneje, torej maja 2010.

Nadaljevanje v: Alojz Pozelnik, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, poboji, grobišče [2]