Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče, brezno Macesnova gorica [5]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 12. 06. 2025 / 06:27
Oznake: Družba, Zgodovina
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.11.2025 / 19:35
Ustavi predvajanje Nalaganje
France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče, brezno Macesnova gorica [5]
France Kozina z ženo Anico na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče, brezno Macesnova gorica [5]

Kakor ob težkem delu doma na kmetiji sem zavihal rokave in pljunil v roke. Z vsemi močmi, kolikor sem jih še imel, sem se pognal po deblu in dosegel rogovilo na vrhu debla.

Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [4]

Z vsemi močmi sem majal deblo in ko se mi je zdelo, da je dovolj blizu stene brezna, sem Karlu ukazal, naj skoči na steno. Skočil je in uspelo mu je priplezati po skalah iz brezna oziroma množičnega groba. Takoj sem mu rekel, naj pogleda okrog, ali je kje kakšna žica, s katero smo bili prej zvezani. Hitro je prišel nazaj in rekel, da ni tam okoli nič takšnega, kar bi nam pomagalo pri reševanju.

Brez posebne težave sem ga porival do vrha debla

Spustil sem se nazaj in spodaj stoječim povedal, da je Karel srečno prišel iz brezna. Nato se je lotil plezanja Janez Jančar, vendar je bolj nazadoval kakor napredoval. Obstal je ob deblu in rekel, da je zaman naš trud in da bo tukaj naš konec in grob. Nato se je v plezanje zakadil mladi Janko Svete in že je bilo videti, da mu bo uspelo, ko se je sredi debla ustavil in zmajal z glavo. Dal sem mu znak, naj se oklene debla, da bom prišel za njim in mu pomagal. Res sem ga brez posebne težave porival do vrha debla. Tudi on mi je stopil na ramena in uspelo nama je isto kakor prej s Turkom. Janko se je z vsemi silami zaril v stransko steno brezna in še zadnji hip ušel kamnitemu plazu, ki se je utrgal pod njim. Teža kamenja se je vsula na spodaj čakajoče. Spustil sem se navzdol, kjer je bil kup kamenja in vse v prahu. Tisti, ki jih je kamenje zadelo, so stokali, drugi pa so kašljali in kihali.

Zagrabil sem za vejo in potegnila sta me na rob brezna ter ven

Mislil sem si, da ne smem izgubljati dragocenega časa, če se hočem rešiti iz globokega množičnega groba. Kakor ob težkem delu doma na kmetiji sem zavihal rokave in pljunil v roke. Z vsemi močmi, kolikor sem jih še imel, sem se pognal po deblu in dosegel rogovilo na vrhu debla. Po kratkem čakanju sta se na robu pojavila Turk in Svete in mi pomolila smrekovo vejo. Zagrabil sem zanjo in potegnila sta me na rob brezna in ven. Tam sem obležal utrujen do nezavesti. Budila sta me in klicala, vendar nisem prišel k sebi. Šele ko sta me začela vleči od brezna, sem se ovedel. V naglici smo pogledali območje okrog brezna in ugotovili, da ni v bližini nobene straže. Pogledal sem na visoko steno ob breznu, ali morda z nje še vedno visi žrdna vrv, ki sem jo bil opazil ob skoku v brezno. Vendar je ni bilo več. Z njo bi gotovo še koga rešili iz brezna.

France Kozina z ženo Anico na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Takoj ko se je začelo daniti, smo zaslišali brnenje tovornjakov

Podali smo se proč od brezna na majhno vzpetino, poraslo z lepimi smrekami. Takoj smo ugotovili, da bosonogi ne bomo mogli hoditi po zaraščenem in skalovitem gozdu. Slekli smo si srajce in perilo in si jih ovili in povezali okrog nog. Počakali smo le toliko, da se je pokazala svetloba jutranjega vzhoda, po kateri smo se lahko orientirali in določili smer naše poti. Takoj ko se je začelo daniti, smo zaslišali brnenje tovornjakov, ki so se verjetno bližali breznu z novimi tovori zvezanih domobrancev.

Ker moja sorešenca nista bila vešča orientacije, sem smer pohoda določil jaz. Vsako pot smo prešli posamič in vsakega naselja smo se na daleč izognili. Z vodo, ki smo jo našli v kolovoznih kolesnicah, smo si za silo namočili popolnoma osušena usta.

Ko je bila žeja prehuda, smo se približali zapuščeni požgani stavbi, v kateri so pred izselitvijo nekaj let prej živeli Kočevarji. Staro posodo, ki smo jo tam našli, smo navezali na žico in tako potegnili vodo iz vodnjaka. Ob gozdnem robu smo našli kakšno gozdno jagodo, tako da smo vsaj malo ublažili lakoto.

France Kozina (na sredini slike s črnimi očali) z ženo Anico (na sliki desno od njega, pod dežnikom) na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

France Kozina z ženo Anico (na sliki desno v pisani obleki) na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Ker so me v velikih rojih obletavale muhe, je ugotovil, od kod prihajam

Blizu Starega Loga smo opazili starejšega moža, ko je okopaval ali osipaval krompir. Karla in Janka sem pustil za grmovjem v nekakšnem plitvem jarku, sam pa sem se napotil proti možu. Že od daleč sem se mu zdel sumljiv, zato me je začudeno gledal. Prosil sem ga za vodo, vžigalice in krompir. Ker so me v velikih rojih obletavale muhe, je hitro ugotovil, od kod prihajam. Poskušal sem mu nekaj povedati, vendar me ni poslušal ali razumel. Pustil je motiko na njivi, odšel v bližnjo hišo in prinesel naprošene stvari. Rekel sem mu, naj vse odloži na travo poleg njive; to je tudi storil. Ko sem vse pobral, sem se napotil nazaj, kjer sta me čakala skrita za grmovjem Janko in Karel. Z Jankom sva iz steklenice naredila nekaj požirkov vode, Karel pa jo je skoraj izpraznil, tako da sem mu jo moral s silo potegniti od ust.

Ker sem vedel za približno smer naše poti, nisem pričakoval, da bomo zašli tako globoko na struško stran Male gore. Zašli smo v globoko dolino, iz katere nikakor nismo našli izhoda. Odločili smo se, da bomo v njej prenočili. Nagrabili smo si suhe gozdne trave in listja ter se ulegli tesno drug k drugemu in trdno zaspali. Šele jutranje sonce nas je zbudilo.

Bili smo zabuhli v obraze in tudi noge so bile močno otekle

Ko smo hoteli vstati, nam krči v nogah tega niso dopustili. Bili smo zabuhli v obraze in tudi noge so bile močno otekle. Zažgal sem tisto travo in listje, da smo se malo ogreli. Za bližnjimi skalami smo našli nekaj polžev in jih spekli kar v hiškah. Zelo počasi smo krenili naprej proti severozahodu. Ko smo prišli v bližino vasi Polom, smo jo obšli v velikem loku. Znašli smo se v vasici Kukovo in se ustavili v hiši, kjer sem prepoznal človeka, ki sem mu bil kot domobranec v Grosuplju naredil uslugo, da se je v Ljubljano v bolnišnico odpeljal z našim oklepnim vlakom. Tam so mu morali zaradi zastrupitve odrezati nogo. Vendar me zdaj ni prepoznal in niti jaz mu nisem povedal, kdo sem. (Rodil se je v sosednji vasi Breže, pisal se je Trdan, po domače se je pri njih reklo pri Šimanovih.) Postregli so nam s kislim mlekom in koruznim kruhom. Ponudili so nam tudi prenočišče, vendar smo to odločno zavrnili. Prenočili smo nedaleč od vasi na pobočju Male gore.

Ni spraševal, od kod in kam, rekel je le: »Ubogi reveži!«

Proti jutru nismo več čakali sončnega vzhoda. Z velikim trudom smo rinili po strmini na vrh Male gore, kjer je kraljevala majhna cerkev, posvečena sv. Ani. Od tam je bil razgled po vsej ribniški dolini. Hodili smo po ozemlju, poraščenem z grmovjem, in se ustavili pri Seljanovih pod Sveto Ano. Karla in Janka sem pustil dobro skrita v gošči in se podal do hiše. Z gospodarjem sem se dobro poznal, saj sva bila skupaj v internaciji na Rabu. Vedel sem, da me ne bi izdal. Ko sva se srečala, sem takoj videl, da me je prepoznal. Vprašal sem ga, ali ima kaj za pod zob in da potrebujem hrane za tri ljudi. Takoj je vedel, od kod prihajam, saj so me spremljale muhe in obdajale strašno smrdeče cunje, v katerih sem bil. Skuhal je veliko posodo krompirja, dobro zabelil in hrano prinesel na dogovorjeno mesto. Ni spraševal, od kod in kam, rekel je le: »Ubogi reveži!«

Od tam bi prišel domov z zavezanimi očmi. Počakali smo, da se je stemnilo. Znašli smo se blizu požiralnika Tentere, previdno prešli železniško progo in blizu gostilne Rokne prečkali cesto Ljubljana–Kočevje. Bila je jasna noč s polno luno. Majhni oblački so luno včasih zakrili; to smo izrabili in nemoteno prišli na naš vrt v Sušjah.

Nič ni spraševala, samo rekla je, da me je pričakovala, in me je objela

Karla in Janka sem skril v kozolcu pri skednju, sam pa v kritju sadnega drevja prišel do gnojišča, kjer je rasel košat divji kostanj. Opazoval sem oblak, da bo zakril luno, nato pa hitro skočil čez dvorišče do hišnih vrat. Stal sem kot okamnel in potrkal na vrata. V hiši je še vedno gorela luč. Zaslišal sem počasne korake, ki so se približali vratom. Še enkrat sem nalahno potrkal. Sestra Albina je vprašala, kdo je. Potihem sem odgovoril, da France, in vrata so se odprla. Z menoj je v vežo puhnil smrad po razpadajoči gnilobi in sestra se je v strahu umaknila v kuhinjo. Rekel sem ji, naj se ne boji, saj sem živ in nisem noben strah. Ko sem jo povprašal po mami, sem jo zagledal stati med vrati vežne kamre. Nič ni spraševala, samo rekla je, da me je pričakovala, in me je objela.

Slišal sem bitje njenega srca in čutil njene solze, ko so mi kapljale po licu. Nikoli v življenju nisem tako močno začutil njene skrbi in ljubezni, saj je morala to vedno deliti na enajst svojih otrok.

Mama je od hlebca odrezala tri kose črnega kruha

Mami in sestri sem zaupal, da imam v kozolcu pri skednju še dva sotrpina. Sestra Albina se je napotila tja, vendar sem jo ustavil in ji dejal, da bo bolje, če grem tja tudi jaz. Mama je medtem že pristavila na štedilnik mleko in od hlebca odrezala tri kose črnega kruha.

Po kratki predstavitvi smo posedli za mizo v kuhinji. Po pojedini smo si pri stopnicah na podstrešje slekli smrdljiva oblačila, se v škafu vode umili, nato pa se podali na podstrešje k počitku. Blazine s koruznim ličkanjem so bile pravo ugodje po tistem, kar smo prestali zadnji mesec.

France Kozina kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 26. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Na levem zapestju je bila globoka zareza, ki mi jo je naredila žica

Zjutraj smo se zbudili in se začudeno ogledovali. Tudi naši ženski sta šele zdaj, pri belem dnevu, videli, kakšni reveži smo. Karel je bil zelo obtolčen po glavi in sem mu je kar vrtelo.

Tudi midva z Jankom nisva bila dosti boljša. Na mojem levem zapestju je bila globoka zareza, ki mi jo je naredila žica, s katero sem bil zvezan. Na sredini čela je zevala rana, kot da bi me kdo udaril s krampom. Desno stegno je bilo že vse ognojeno, prav tako desna peta, ki mi jo je prerezala zlomljena kost umorjenega domobranca, ko sem priletel v brezno.

Vrnili so se brez njega in nikoli več ga ni nihče videl

Mama in sestra sta za Karla in Janka poiskala oblačila, da bi jih imela za svojo pot do doma. Oprali sta tudi obleke, v katerih smo prišli iz Kočevskega roga, in jih posušili na podstrešju.

Naredili smo načrt za pot mojih sotrpinov. Karlova pot do Loškega Potoka ne bi smela biti problem, saj mora le čez Veliko goro. Med domačimi knjigami sem našel nekaj specialk in podobnega, iz česar sem potem Janku izrisal pot do Rakitne in naprej do Preserja.

Po nekaj dnevih smo se poslovili. Oba sta prišla srečno do doma. Vendar so Karla Turka terenci po nesrečnem dejanju njegovega očeta, ki je šel priglasit sina, kmalu dobili v roke in ga odvedli neznano kam. Vrnili so se brez njega in nikoli več ga ni nihče videl.

Janko Svete, rešenec iz brezna v Kočevskem rogu (Tabor, štev. 9–10, 1. 9. 1990).

Janko se je leta 1952 šel kopat v bližnje jezero in tam utonil

Janko Svete se je nato skrival leto in pol, potem pa jim je tudi on prišel v roke. Odpeljali so ga v Ljubljano in na zaslišanju jim je rekel, da je v Grosupljem skočil s transportnega vlaka. Po nekaj tednih so ga izpustili iz zapora. Ko je bil prost, je večkrat opazil, da ga skrivoma opazujejo. Prijavil se je za udarniško delo na progi Brčko–Banovići, po odsluženju predpisanega roka je leta 1947 prišel k nam v Sušje. Zelo se mi je zahvalil za mojo pomoč pri rešitvi iz brezna, nato pa sva se za vedno poslovila. Janko se je leta 1952 šel kopat v bližnje jezero in tam utonil. O tem mi je potem pisala njegova mati in mi za spomin nanj priložila njegovo sliko, ki jo bom do konca življenja hranil.

France Kozina, Janko Svete – rešenec iz jame v Rogu, Tabor, štev. 9–10, 1. 9. 1990Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [6]

Nalaganje
Nazaj na vrh