Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

France Kozina, France Dejak, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [6]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 13. 06. 2025 / 06:21
Oznake: Družba, Zgodovina
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.11.2025 / 19:36
Ustavi predvajanje Nalaganje
France Kozina, France Dejak, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [6]
Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina, na Kozinovem domu v Niagara Fallsu v Kanadi 9. septembra 1996. FOTO: Ivo Žajdela

France Kozina, France Dejak, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [6]

S posredovanjem zaupnih ljudi in duhovnika Ludvika Zajca sem se dobil s Francetom Dejakom. Njega so v Kočevje pripeljali z istim transportom kakor mene.

Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [5]

Ko sta moja sorešenca iz brezna Janko Svete in Karel Turk odšla, me je najbolj skrbelo, ali bosta prišla srečno domov. Prepričan sem bil, da ne bi mogla držati zaobljube o našem skrivanju, če bi prišla v roke komunistom. Do nas so namreč priha­jale govorice, da so komunisti tu in tam našli skrivače, jih odgnali v gozdove in se vračali brez njih.

»Ata, če bodo zvedeli zame, ki sem ušel iz brezna, me ne bodo pustili pri življenju!«

Zvedeli smo celo, da so komunisti v Loškem Potoku našli skrivača, ki mu je bilo uspelo rešiti se iz roškega brezna. Ko je prišel domov, mu je njegov oče rekel, naj se gre priglasit, ker bo kazen hujša, če ga oni najdejo. Pomislil sem, da je to Karel Turk, tisti fant, ki se je iz brezna rešil z menoj. Rešenec se nikakor ni mogel sprijazniti z očetovim nasvetom, zato mu je dejal: »Ata, če bodo zvedeli zame, ki sem ušel iz brezna, me ne bodo pustili pri življenju!« Ko je oče videl, da sin misli resno, se je sam napotil na milico in povedal, da se eden njegovih sinov skriva doma. Morda si je predstavljal, da bo tako rešil vsaj enega izmed njiju. Prišli so in Karla odgnali na svojo postajo. Med potjo jim je hotel uiti, vendar so ga z lahkoto ujeli in odgnali v Babno Polje. Tam so ga imeli nekaj časa zaprtega in ga zasliševali. Ko ga nekega dne niso več prignali nazaj med druge zapornike, jim je stražar povedal, da so ga odpeljali tja, od koder je prišel.

Turk znani ženski povedal, da sta se skupaj z njim iz brezna rešila še dva

Še pred tem je Turk neki znani ženski v zaporu povedal, da sta se skupaj z njim iz brezna rešila še dva, vendar njunih imen ni izdal, povedal je le to, da je eden izmed njiju doma iz Sušja. Ženska je to vas poznala, saj je v mladosti tam služila. Ko so jo izpustili, je prišla v Sušje in zaupnim ljudem povedala, da se je iz roškega brezna rešil nekdo iz te vasi.

Jankovo mamo je pri tem zelo zaskrbelo, kaj bomo storili, saj se je čedalje bolj govorilo, da so nekateri ušli ali se celo rešili iz množičnih grobov in se zdaj skrivajo po domovih ali gozdovih. Svetetova je povedala, da bo pri njih skrivnost težko zadržati, saj je družina velika, otroci pa še majhni. Posebno se je bala hčerke, ki je bila v mladostniških letih in nikakor ni mogla molčati. Od treh sva ostala dva; in Janko v nevarnosti, da ga izsledijo. Tako sem se prvič in zadnjič srečal z materjo Janka Sveteta, svojega sorešenca iz brezna.

Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina, na Kozinovem domu v Niagara Fallsu v Kanadi 9. septembra 1996. FOTO: Ivo Žajdela

S Francetom Dejakom v istem breznu

S posredovanjem zaupnih ljudi in duhovnika Ludvika Zajca sem se dobil s Francetom Dejakom. Njega so v Kočevje pripeljali z istim transportom kakor mene. Mene so s Koroške vrnili dva dni pozneje kakor Dejaka, srečala sva se v Kranju, nato pa je bila najina pot skupna prek šentviškega taborišča do zadnje postaje v Kočevskem rogu. Po skoku v brezno sem se zadrževal v njegovem severozahodnem delu. Dejak je bil verjetno na drugi strani trupel, zato se v breznu nisva videla. Dejak je po bukvi splezal iz brezna še isto noč, mi trije pa smo ostali v breznu še ves naslednji dan ter se rešili ven šele naslednjo noč zgodaj zjutraj. Z Dejakom sva se o tem veliko pogovarjala in vse se je ujemalo.

Tudi o njem sem mislil, da je končal na tisti zadnji poti v Rogu. Sprva sva si poslala nekaj sporočil, ki so jih prenašali zaupni ljudje. V teh pismih sva si marsikaj povedala. Vendar se nisva dobila vse do jeseni 1945, dokler se ni našla zveza za pot proti Italiji.

Bili smo oboroženi, da bi se branili, če bi nas našla milica

Tako sva nekega dne dobila obvestilo, da se morava podati v vas Praproče pod Svetim Gregorjem (blizu Sodražice), kamor so prihajali kurirji (med njimi tudi Vinko Levstik). Neki jesenski večer sva se tako prvič srečala na vrtovih vasi Slatnik, za Šuštarjevim skednjem. Bila sva vsak s svojim nahrbtnikom, hrano in perilom, vendar brez orožja. J. Petek (po domače Šuštarjeva) naju je vodila v vas, kamor so prišli kurirji, kakor so naju prav iz te vasi obvestili domačini. Šlo je za dobre in zanesljive ljudi, saj so sami imeli v družini domobranca, ki je bil takrat na Koroškem.

Dogovorjena zveza, ki bi nas prepeljala čez mejo, ni prišla. Še pred tem se nama je pridružil Dejakov brat Lojze, ki je prav tako hotel čez mejo. Ljudje so nam obljubili, da nas bodo obvestili takoj, ko se bo naslednjič pojavil vodnik za prehod meje. Poslovili smo se in vrnili v skrivališče, v katerem smo bili poslej skupaj. Bili smo oboroženi, da bi se branili, če bi nas našla milica. Ljudje, ki so vedeli za nas, so nam bili kot nekakšna predstraža, saj bi nas v primeru nevarnosti takoj obvestili.

Če smo šli iz skrivališča, smo morali paziti na brisanje sledi v snegu

Pozimi je bilo najhuje. Če smo šli iz skrivališča, smo morali paziti na brisanje sledi v snegu. Ko so bile prve volitve, smo se ponoči na 11. november 1945 podali v vas Breže. Čeprav je bila vas protikomunistična, so bili tudi tam terenci, ki so imeli glavno besedo. Pri kapelici so stali mlaji, spleteni venci pa so bili oviti povsod, kjer je bilo to mogoče. Te smo sredi vasi potrgali, mlade smreke pa smo poskušali podreti, vendar nam to ni uspelo v celoti. Čeprav je bila vas mirna, se nismo bali nikogar. Orožje naredi ljudi res pogumne. Že ko smo bili v

vasi, je začelo snežiti in nismo se zavedali, da smo v nevarnosti. Ko smo se vračali v naše skrivališče, so za nami ostajale sledi. Zvečer, ko so razglasili izid volitev, so po vasi paradirali oefarji in prav pod našimi okni najbolj vpili »Dol s črnimi dušami!« Naša okna so bila takrat še vedno, še iz časa vojne, zastrta z modrim papirjem, tako da smo lahko bili v glavni sobi, ne da bi nas kdo videl. Med oefarji sta bila najbolj glasna Silvo Perovšek in Minka Ambrožič (po domače pri Uršnih). Perovšek je bil pri domobrancih na Primorskem, vendar je na koncu vojne ostal doma. Nekaj časa je bil zaprt, nato pa so ga izpustili. Podobno je bilo z Lojzetom Kožarjem. Pri domobrancih je bil v skupini, ki je stražila ljubljanski vodovod, po vojni pa je ostal v Sušju pri teti. Oba so pomilostili, verjetno zato, ker so njuni bratje padli pri partizanih.

V tistem snegu bi lahko zmrznili, zato smo se obrnili

Decembra 1945 smo se odločili, da se podamo proti Italiji sami. Zgodaj zjutraj 6. decembra smo se napotili proti Veliki gori. Šli smo kar po vaški cesti. Pri nekaterih hišah je že gorela luč. Ravno ko smo bili sredi Sušja, je pri Uršnih, kjer je bil doma terenec, zasvetila luč. Šel sem k oknu in ustrelil v zrak. Luč je takoj ugasnila. Če bi nam takrat uspelo priti v Italijo, bi jim poslal pismo in opozoril na strel.

Vreme je bilo zelo neugodno. Že kmalu nad vasjo Sušje, ko smo šli čez hrib Mališče, so začele naletavati snežinke. Te se postale tako goste, da se ni nič videlo pred nami. Ko smo prišli na Veliko goro, je bilo snega že do pasu. V tistem snegu bi lahko zmrznili, zato smo se obrnili. Bilo je sredi dneva, ko smo se ustavili v župnišču pri Novi Štifti in potrkali na vrata.

Ko se je začelo mračiti, smo opazili, da nekdo gleda skozi okno

Po dolgem trkanju so se vrata le odprla in na vratih je bila kuharica, sestra frančiškanskega župnika p. Ambroža Remca. Ne vem, ali me je spoznala, čeprav sem jaz njo dobro poznal. Brez dovoljenja smo vstopili in krenili naravnost k topli peči. Stopil sem h klavirju in poskušal zaigrati pesem Hej, Slovani, kar je privabilo samega patra Ambroža. Nista nas spraševala, kdo smo in kam gremo, saj sta videla, da smo potrebni pomoči.

Ko se je začelo mračiti, smo opazili, da nekdo gleda skozi okno. Pogled si je zastiral z roko, vendar v notranjosti ni bilo luči, da bi nas opazil. Potrkal je na vrata in kuharica mu je šla s počasnimi koraki odpret. Kakor smo kasneje izvedeli, je to bil Jože Bojc iz Nemške vasi, brat znane partizanske zdravnice Pavle Bojc. Prišel je po reči, ki jih je nekoč na begu pred domobranci pustil v župnišču. Te so mu takrat shranili in zdaj vrnili.

France Kozina kot govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 26. junija 1995; za njim, levo, Pavle Kogej. FOTO: Ivo Žajdela

Domači pes je ves čas lajal in nategoval verigo

Med tem časom smo se mi pri zadnjih vratih hitro izmuznili ven in se podali po senožetih v dolino proti Bistrici ter ob njenem bregu proti gozdičku Trapetje. Nekaj časa smo previdno opazovali bližnjo Selanovo svinjsko kuhinjo, kjer se je iz dimnika še vedno malo kadilo. Ob gnojišču smo stopili skozi vrata in se ustavili ob toplem kotlu. Domači pes je ves čas lajal in nategoval verigo. Vznemirjena gospodinja je poslala sina Viktorja, da pogleda, zakaj je pes nemiren. Ker smo medtem že naložili na ogenj nekaj polen, se je iz dimnika še bolj kadilo. Ko je Viktor vstopil in nas zagledal, je obstal kot vkopan. Vprašal sem ga, ali sta mati ali sestra doma. S tem, ko sem ga spraševal po materi, ne pa po očetu, je spoznal, da nisem tujec. Očeta so Italijani leta 1942 ustrelili z otrokom v naročju le petdeset korakov od te kuhinje. Fant je odšel in materi ter sestri povedal, da so v svinjski kuhinji čudni oboroženi možje, ki sprašujejo po gospodinji.

Domači so zaradi naših korakov hitro ugotovili, da smo se vrnili

Mati in hči sta se pojavili na vratih in brez besed obstali. Ker sem ju poznal, sem jima začel govoriti, da smo ostanki domobrancev, da se zbiramo in bomo začeli vojno s partizani. Starejša Selanova hči Ivica je leta 1945 zbežala na Koroško, vendar se je s svojim fantom vrnila domov. Razšli smo se brez slovesa. Krenili smo prek mostu v našo vas Sušje. V vas smo prišli pod vrtovi na jugovzhodni strani, med Bertovo hišo in hlevom, ob koritu prestopili pot in prišli na naše dvorišče. Odšli smo v hlev, kjer je bil vhod v naše skrivališče. Domači so zaradi naših korakov hitro ugotovili, da smo se vrnili. Ko so nas naši domači zagledali, smo bili v kar veliki zadregi. Tolažili so nas, da smo lahko srečni, da ni bilo kaj hujšega.

Nadaljevanje v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [7]

Nalaganje
Nazaj na vrh