Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [6]

5. januarja 1946 smo spet krenili na pot čez mejo proti Italiji. Ko smo bili že skoraj na vrhu Javornikov, kjer je potekala stara jugoslovanska meja z Italijo, nam je prišel nasproti mlad obmejni stražar. Ustavili smo ga in France Dejak ga je legitimiral. Že prej smo se dogovorili, da bomo v takem primeru »počistili« z vsakim, ki bi nas oviral na naši poti. Bil je mlad in se verjetno ni zavedal, kaj bi se z njim zgodilo, če bi takrat ravnal po predpisih. Nato smo se razšli, on je šel v dolino, od koder smo prišli mi, mi pa v smer, od koder je prišel on. Verjetno se je po ovinku hitro vrnil k svojim na stražarsko karavlo in jih opozoril, da smo v bližini. Ko smo se karavli približali na sto metrov, so namreč takoj streljali na nas z mitraljezi. Z vso močjo smo se pognali nazaj v dolino, krogle pa so švigale nad nami.

Očitno nam tudi ta dan ni bil naklonjen

Naš cilj je bil vas Slavina. Do nje bi tudi prišli, če bi se držali bolj levo. Očitno nam tudi ta dan ni bil naklonjen. Začelo je snežiti in če bi nas takrat stražarji zasledovali, bi pred njimi le s težavo zabrisovali sledi. Znašli smo se na osušenem Cerkniškem jezeru. Ustavili smo se pri kozolcu dvojčku, na katerem je bila jezerska trava. France Dejak je odšel v bližnjo vas, da bi se pozanimal, kje smo. Ko se je vrnil, je povedal, da je tamkajšnja gostilna polna pijanih ljudi. Tako smo prenočili na kozolcu, pri čemer so nam noge skoraj zmrznile. Eden drugega smo opozarjali, da ne smemo nehati migati s prsti na nogah.

Zjutraj smo se namenili nazaj proti domu. Prešli smo cesto, ki pelje iz Cerknice skozi Grahovo, na Bloke, Novo vas, Sodražico in v Ribnico. Nekaj časa smo hodili kar po njej, saj je močno snežilo. Pred Vagovko smo zavili na desno in nato blizu Gore in Loškega Potoka na pašnike na Travni gori. Tiste kraje smo že poznali.

Ugotovili smo, da sami ne bomo mogli čez mejo

Počakali smo večera in noči, da smo se lahko v okrilju teme napotili proti domu. Šli smo mimo vasi Zamostec, Lipovšica, za Vinicami, pod Zapotokom in za našim vrtom prispeli domov. Zaradi neuspeha nam je bilo nerodno in nekaj dni se nismo pogovarjali celo med seboj. Ugotovili smo, da sami ne bomo mogli čez mejo, ne proti Italiji ne proti Avstriji.

Poleti smo si čas krajšali z »izleti« v gozdove, pozimi pa s pletenjem cekarjev in preprog iz koruznega ličkanja. Pri tem smo si prste do živega izrabili, zato smo se nekoliko tolažili s kartanjem. Vsaka hiša naših zaupnikov je izdelovala cekarje in preproge različnih vrst in barv.

Spominska slovesnost v Kočevskem rogu 26. junija 1994; trije »Kanadčani«, z leve Florjan Slak, France Kozina in France Tomšič. FOTO: Ivo Žajdela

Imeli smo celo pripravljen prostor, kamor bi nas pokopali

Tifus, ki je tedaj razsajal, se je oglasil tudi v naši hiši. Zboleli sta sestri Albina in Julka. Morali so ju odpeljati k zdravniku, nato pa v bolnišnico. Da ga ne bi tudi mi dobili, smo morali zapustiti skrivališče. Po nekaj mesecih pa smo se spet morali vrniti k nam. Da ne bi dobili tifusa, so nam pred vsako jedjo razkužili posodo in pribor. Imeli smo celo pripravljen prostor, kamor bi nas pokopali, če bi kdo od nas umrl. Orožje smo nosili vedno s seboj. Ne zato, da bi koga napadli, temveč za morebitno obrambo. Lojze Dejak je imel češko brzostrelko, France Dejak in jaz pa puški. Jeseni smo lahko našim dobrotnikom, ki so nas skrivali in skrbeli za nas, ličkali in luščili koruzo ter ribali zelje.

Šli smo celo nad divje prašiče. Vendar samo zato, da smo jih pregnali, ker so delali škodo. Ko so bili topli poletni dnevi, smo se za več dni odpravili v gozdove. Najprimernejša je bila Velika gora, ki sem jo dobro poznal. S seboj smo si nesli hrano, ki nam pri kuhanju ni vzela preveč časa. Tudi perutnino in zajce.

Naslednji dan so pripeljali skozi vas tovornjaki s pripetimi topovi

Bilo je jeseni, ko smo avtomatsko brzostrelko preizkusili v bližini vasi Dolenji Lazi. Ko smo se približali nekemu našemu kraju, smo zaslišali šumenje listja. Dejakovi sorodniki in sosedje so grabili listje. Dejaka sta mi dala znak, naj se približam. Začel sem glasno v hrvaščini spraševati po Sodražici in dajal glasne ukaze za izmišljene skupine, naj zavzamejo položaje po pobočju Male gore. Dejaka sta prav tako v hrvaščini ukazovala izmišljenim enotam. Vendar potem brzostrelke le nismo preizkusili in smo se poskrili.

Naslednji dan so pripeljali skozi vas tovornjaki s pripetimi topovi in se podali v smer včerajšnjega srečanja s Štefanovimi ljudmi. Vso ceremonijo smo opazovali skoz okno. Zaradi varnosti smo se raje podali na Veliko goro pod Novo Štifto in čez vas Ravni Dol.

Križ iz skal, ki je takrat tako iznenada tam nastal

Pri izviru vode, ki jo dobivajo Ribnica in ribniške vojašnice, je tudi naša parcela, ki se imenuje Podgora oziroma s pravim imenom Na Rklju. Nekaj časa smo v bukova debla vrezovali naše kratice, ko pa se je znočilo, smo na senožet, ki leži med našimi parcelami, nosili kamenje in manjše skale. Lastnik te senožeti je bil Hlebčev iz Ravnega Dola. (Ko je bil pred leti tu v Kanadi nekdo od tam na obisku, sem ga vprašal, če o tem kaj ve; odgovoril mi je, da še vedno stoji križ iz skal, ki je takrat tako iznenada tam nastal.)

Okregali so nas, da se igramo s svojim življenjem

Bil je lep večer in zaželeli smo si svežega zraka, ki ga v skrivališču ni bilo. Napotili smo se ob potoku Bistrici, vendar zaradi narasle vode nismo mogli na drugo stran po bližnjici pri žagi. Prišli smo do hiše in mlina ter se pri slepem vogalu hoteli napotiti čez vodo. Nenadoma se je pred nami pojavila visoka oseba. Takoj sem jo prepoznal in jo presenetil z ukazom »Stoj!« Čeprav je bilo že temno, sem si iz previdnosti obraz zakril. Na vprašanje, kaj nosi, je odgovoril, da vino. Opazil sem, da je spoznal, da nismo »navadni« ljudje. Ko smo se ločili, smo bili tako on kakor mi bolj v skrbeh kakor v strahu. Ko je prišel domov, je o čudnem srečanju povedal moji sestri, pri kateri je stanoval. Bil je brat moža moje sestre. Tako so nas spet okregali in obtožili, da se igramo s svojim življenjem.

Boštjanov France bi lahko vse tiste pospravil

Ob neki priliki, ko sem ponoči šel v Dolenje Laze, sem na stezi za vrtovi naletel na vaškega terenca Ambrožiča. V naglici sem ga pozdravil z zdravo, on pa mi je enako odzdravil, nato sva šla vsak svojo pot. Prst sem držal na sprožilcu puške in bi ustrelil, če bi me ustavil. Hvala Bogu, to ni bilo potrebno! Prepričan sem, da bi se prijel za glavo, če bi vedel, koga je srečal, in si mislil, kako je mogoče, da se spet pojavljam in strašim, ko pa so me zasuli. Boštjanov France pa bi lahko vse tiste, ki so se tako veselili, da so pospravili vaške fante, pospravil.

Pozdravil sem Dejakovo mamo, ki je z dvema sosedama sedela na dvorišču

Bilo je na praznik sv. Ane, 26. julija, zavetnice cerkve na vrhu Male gore. Tudi v Dolenjih Lazih so takrat naredili gasilsko veselico. Prišli so ljudje od blizu in daleč, da bi se zahvalili Marijini materi za vse dosedanje in prihodnje prirastke v družinah. V našem kraju je namreč novorojenčke prinašala sv. Ana in ne štorklja. Dejakova mama je tudi nam v skrivališče pod streho prinesla malo vinske moči, da smo tudi mi praznovali vaškega patrona. Vino nam je šlo počasi v glavo. France Dejak je prinesel svojo praznično obleko in nato sva si jo pomerila. Podal mi je še klobuk, nakar sem se ogledal v ogledalu. Naredil sem nekaj korakov proti stopnicam, ki so vodile v pritličje. Takrat pa mi je France Dejak izzivalno dejal, da stavi, da si ne upam ven iz hiše.

Kasneje sem zelo obžaloval, da sem se kar brez stave spustil v vežo, od tam pa skozi vrata na dvorišče. Pozdravil sem Dejakovo mamo, ki je takrat z dvema sosedama sedela na dvorišču. Začudeno so me premerile od vrha do tal. Ubral sem jo ob hlevu na vrt, od tam pa po stezi proti cesti in železniški progi do Laškega broda (prostor, kamor smo nekoč gonili napajat živino). Po cesti sem šel do mlina v Podstenah, tam pa po dolgih stopnicah in po brvi na drugo stran Bistrice. Premišljeval sem, kako bi čimbolj varno preživel popoldan. Šel sem ob Bistrici na levo in poiskal najgloblje mesto v vodi. Slekel sem se do golega in se spustil v vodo. Vendar se je čas neskončno vlekel, za nameček pa je neznosno pripekalo še sonce. Končno sem se le lahko osušil, oblekel in se podal nazaj proti Dolenjim Lazom. Ker pa je bilo po cesti veliko prometa, sem jo prečkal le s težavo.

France Dejak, Nikolaj Tolstoj in France Kozina na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Bilo je v času, ko so komunisti hoteli spraviti kmete v kolhoz

Ravno tisti teden je gorelo v vasi Gorenji Lazi. Ko so gasilci pogasili na enem koncu vasi, je zagorelo na drugem. Končno so le ulovili mlado dekle, ki je imelo pri sebi kanto z bencinom, s katerim je polivala še ne uničena gospodarska poslopja. To je bilo v času, ko so komunisti na vsak način hoteli spraviti kmete v skupnost (kolhoz). Ko sem se po svojem »izletu« vrnil v Dolenje Laze in se ustavil pri zaupnici Ivani Petek, sem bil deležen ostrih besed, zakaj da spravljam sebe in druge v nevarnost. Postregla mi je s pijačo, ki mi je vsaj malo ohladila grlo, pa tudi glavo. Prav takrat pa je nekdo potrkal na zaklenjena vrata. Spogledala sva se, nato se je spomnila, da je dogovorjena s Šuštarjevim Jožetom ter njegovim dekletom Pintarjevo, oba iz Slatnika, da gredo skupaj na gasilsko veselico. Ivana mi je takoj pomignila v smeri lestve, ki je bila pripravljena pri vhodu na podstrešje. Ko sem za seboj zaprl lino, je lestev odnesla v klet, nato pa odprla obiskovalcema. Po kakšni uri pogovora so odšli. Na podstrehi pod opečno streho pa je bila neznosna vročina, da sem komaj dihal. Ko se je znočilo, sem zaslišal škrtanje ključa in odpiranje vežnih vrat. Ves premočen sem se skobacal po lestvi, ki jo je Ivana prislonila k lini, in prvo, za kar sem jo prosil, je bila voda. Z nasmehom me je opazovala in gotovo sem se ji zasmilil v dno duše. Nisem se dolgo mudil in sem se takoj podal nazaj v skrivališče, kjer sta me Dejaka sprejela z nasmehom in pomilovanjem. France se je izgovarjal, da si ni predstavljal, da se bo tako zapletlo.

Odprlo se je prav tisto okno, kjer sem stal jaz, in počila je puška

Slučajno smo prišli v Dolenje Laze, ko so v Žnidarjevi hiši, kjer naj bi bil ubit narodni heroj, ravno igrali igro. Nenadoma se je odprlo prav tisto okno, kjer sem stal jaz, in počila je puška. Mislil sem, da je bil strel namenjen meni, zato sem ustrelil tudi jaz, vendar v zrak. Hiša se je takoj spraznila, nekateri so postajali pred njo, povečini so se razšli. Ostali so trije fantje in mednje se je napotil Lojze Dejak. Med njimi je bil tudi Dejakov bratranec, ki je imel v roki puško. Dejak jim je v hrvaščini ukazal, da morajo takoj zjutraj prinesti puško na milico v Ribnico. Skrivaj smo odšli v skrivališče, saj smo se bali, da je kdo Lojzeta prepoznal. Po takšnih dogodivščinah smo bili navadno zelo pridni. Še isto noč smo odšli v drugo skrivališče v Sušje.

Moj starejši brat Jože, ki je bil od leta 1942 partizan, čeprav mi za to nismo vedeli, je mojemu mlajšemu bratu Fortunatu tik pred njegovim pobegom od partizanov poslal jahalne hlače in usnjene škornje. Ker sem te škornje in hlače nosil jaz, sem izgledal kakor partizanski oficir. Škornji so bili v slabem stanju, vendar so mojim domačim iz Kanade poslali usnje, s katerim mi je nato čevljar in znanec Jože Petek škornje obnovil.

Izzivali so nas, naj se razkrijemo, vendar tega nismo naredili

Za pusta leta 1947 smo se namenili, da se bomo oblekli v pustne maske. Že dva tedna pred pustnim torkom smo si pripravljali ustrezna oblačila. Harmoniko, last T. Dejaka, smo popolnoma preoblekli. Ko se je zmračilo, smo se odpravili skozi Breže, Sajevec in Bukovico v Dane. Harmonike ni znal nihče od nas prav dobro igrati. V Danah so se nam domačim hoteli pridružiti, vendar smo jim povedali, naj oni praznujejo po svoje, mi pa bomo po svoje. Šli smo skozi hiše, ki sem jih dobro poznal. Čeprav so nas proti koncu izzivali, naj se razkrijemo, tega nismo naredili. Ker so se petelini že oglašali, smo se morali napotiti domov. Ko smo bili na sredi poti, se je začelo daniti, poleg tega pa še snežiti. Vendar smo se držali znanih skrivnih poti in bližnjic.

Konec v: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [8]

1/3