Nadaljevanje iz: France Kozina, domobranci, Kočevski rog, poboji, grobišče [7]

Ko je prišlo leto 1948, sem vedel, da moramo še enkrat poskusiti prehod čez mejo. Vendar je rešitev prišla iznenada. V začetku maja so se nenapovedano prikazali ljudje, ki so bili poslani s Koroškega z namenom, da nas popeljejo čez mejo. Ustavili so se pri sosedovih (Novakovih), kjer so vprašali, kje so Dolinarjevi. Soseda jih je pripeljala k nam, mi pa smo zaradi presenečenja najprej vanje naperili puške.

Morali bi imeti polovico slike, na kateri je bila Dejakova sestra Angelca

Odložili so orožje in nam začeli pripovedovati o ljudeh v taborišču. Prišlo je namreč do zapleta, saj bi morali imeti s seboj polovico slike, na kateri je bila Dejakova sestra Angelca, ki je bila v taborišču, vendar so jo izgubili. Drugo polovico slike je po pošti poslala materi. Eden od trojice rešiteljev je bil Janez Ferkulj (doma nekje iz Suhe krajine, verjetno iz Hinj). Z njegovim bratom Stanetom sem bil skupaj pri domobrancih v Grosupljem. Po vrnitvi iz Vetrinja so ga kot mladoletnega spustili. Rešitelji so ga nameravali prepeljati čez mejo, vendar ga je režim prej poklical na odsluženje vojaškega roka, zato je skupina prišla samo po nas.

Vedeli so, da imajo pred seboj priče iz samega Kočevskega roga

Zelo smo se jih razveselili, saj so tvegali življenje, da bi nas rešili. Tudi oni so se zavedali pomena akcije, saj so vedeli, da imajo pred seboj priče iz samega Kočevskega roga. Dan smo z njimi prebili v Dolenjih Lazih, naslednji dan zvečer pa smo krenili proti Ljubljani. Šli smo peš po cesti. Zgodaj zjutraj smo bili na Rakovniku, od koder smo po železnici prišli do gostilne Češnovar, nato po mostu čez Gruberjev kanal, mimo gostilne Rostohar in proti glavni železniški postaji. Tam smo stopili na tramvaj in se odpeljali v Šiško.

France Kozina z ženo Anico na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

V Šiški smo se razdelili v dve skupini, da bi bili manj opazni

V Šiški smo se razdelili v dve skupini, da bi bili manj opazni. Skupaj s še dvema smo opazovali cesto in železniško postajo, kamor se je napotila druga skupina, da kupi karte za vlak. V gostilni je bil en sam gost, neki ruski oficir; gostil se je z dobro hrano. Razporedili smo se tako, da smo skoz okno videli ostale in pazili na svojega kolega, ki je šel kupit šest voznih kart. Spomnim se slike, ki je visela v gostilni. Na njej je bil gospodar, ki je nosil velik križ, na križu pa je sedela žena in udarjala po njem. Ko so nam dali znak, da so karte kupljene, smo drug za drugim odhajali na stranišče, od tam pa proti postaji.

Ko se je zmračilo, je pripeljal vlak. V vagonu sta dva ostala blizu zasilnih zavor, vsak na eni strani vagona, drugi pa smo posedli na prazne sedeže. V enem delu vagona se je peljala skupina oficirjev in vojakov. Na poti proti Gorenjski se je vlak pogosto ustavljal, tako da se je napolnil.

Čevlje smo nosili za vratom vse do bližine meje

Ko smo prispeli v Kranjsko Goro, je bila že noč. Izstopili smo z mnogimi drugimi. Eden za drugim smo se podali po poti proti Savi in se ustavili v poraščenem obrežju. Naši vodniki so sklenili, da mora iti eden pogledat na most, ki pelje čez Savo, ali je prost. Odšel je Ivan Papež. Nenadoma smo zaslišali streljanje in eksplozijo granate. Takoj smo pomislili, da je Papež naletel na zasedo. Nekaj časa smo počakali, če se bo Papež vrnil, nato pa smo se odločili, da bomo Savo prebredli. Sezuli smo se in si čevlje navezali okrog vratu. Kot dober plavalec sem se spustil v deročo vodo, drugi pa za mano. Na drugi stran smo se pomikali tako, da smo se držali za roke.

Ko smo krenili po strmini na Karavanke, se je le včasih izza oblakov pokazala luna. Čevlje smo nosili za vratom vse do bližine meje.

Prvič po treh letih smo bili spet svobodni

Blizu meje smo opazili krvave sledi. Na grebenu nas je vodnik Marko Malovrh ustavil in nam ukazal, da se uležemo na trebuh. Opazoval je območje proti karavli in ko je videl, da je varno, smo se kakor gamsi pognali čez mejo. Strmina na drugi strani nam je ustrezala. Bila je še zasnežena, zato smo se po njej spuščali kar po zadnji plati. Ustavili smo se šele na položnejšem terenu, na senožetih. Podali smo si roke ter zavriskali, saj smo bili prvič po treh letih spet svobodni.

Pot nas je vodila naprej do žage, na kateri so delali naši begunci. Ti so nam povedali, da se je Ivan Papež pri njih zglasil že pred nekaj urami in se takoj nato podal naprej v spittalsko begunsko taborišče. Na mostu je bil ranjen in se ni mogel vrniti k nam. Bili smo v Brnci. Zvečer smo odšli v bližnjo gostilno in tam ob kozarcu dobrega vina zapeli eno po kranjsko. Tisto noč smo prenočili na posteljah naših beguncev, delavcev na žagi. Ti so nam drugo jutro dali prepustnice za prestop »špercone«.

France Kozina na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Alojz Arko me je z motornim kolesom odpeljal v taborišče v Spittal

Z vlakom smo se odpeljali v Beljak, tam pa nas je že čakal avto; odpeljal nas je k Dejakovi Angelci, ki je bila zaposlena pri dobrih ljudeh. Ker za vse tam ni bilo prostora, so mene poslali na Italienerstrasse. Tam sem se srečal z znanci, z nekaterimi smo bili celo skupaj pri domobrancih. Eden od njih je bil Alojz Lovšin, moj sosed, ki je hkrati z menoj ušel od partizanov, vendar se je nato podal na delo v Nemčijo, jaz pa sem se pridružil domobrancem. Zdaj je delal v Beljaku pri Marnu. Alojz Arko me je z motornim kolesom odpeljal v taborišče v Spittal. Tam me je seznanil z ljudmi, ki jih je poznal, ti pa so me napotili do moje sestre Ivane, ki je bila v dvanajsti baraki.

V spittalskem taborišču smo morali prebivati ilegalno

Vendar so se težave kar vrstile. Vsak, ki je mejo prestopil nezakonito, je moral prestati postopek v preiskovalnem zaporu. Tako smo morali nazaj na Brnco, kjer so nas Angleži ob navzočnosti Avstrijcev zelo podrobno zasliševali. Bali smo se, da nas ne bi še enkrat izročili nazaj – v roke komunistom. Zaradi tega smo najprej našo pravo resnico, da smo se rešili iz množičnih grobišč, hoteli prikriti. Hitro pa smo opazili, da več vedo, kakor smo si mislili, zato smo se odločili, da jim povemo vso resnico. Verjeli so vse, kar smo jim grozljivega povedali, le tega niso razumeli, da smo porabili kar tri leta, da smo prišli čez mejo. Zasliševanje je trajalo dober teden, potem pa so nam izročili listine. Ko smo se vrnili v spittalsko taborišče, nas tamkajšnja uprava ni hotela sprejeti. Zato smo tam prebivali ilegalno; Dejak pri prijateljih, jaz pa pri sestri.

V času čakanja na rešitev prošnje smo hodili delat v gozd

Vendar dolgo tako ni moglo iti, zato smo prosili IRO (organizacijo, ki je skrbela za begunce), da nam prizna status beguncev. Šele s tem bi dobili prostor v begunskem taborišču. V času čakanja na rešitev prošnje smo hodili delat v gozd. Z avtobusom smo se vozili v Obervellach in od tam naprej v Flattach, kjer so potrebovali delavce. Odpeljali so nas v gozdove blizu Mallnitza, kjer smo si naredili zasilno bivališče in prenočišče. Bili smo štirje novinci: Dejaka, Kristanc in jaz, ter Marolt. J. Kristanc si je izbral delo kuharja in je kuhal gorenjske žgance, katerih nismo bili vajeni. Tam smo se zadržali tri ali štiri tedne (enkrat tedensko smo odšli v taborišče, da se umijemo in si operemo obleko), nato pa je prišlo sporočilo, da je prošnja za sprejem v IRO ter s tem v taborišče ugodno rešena. Nisem se obotavljal in sem se takoj vrnil v taborišče. Sprva sem stanoval pri sestri, ko pa sem dobil na železniški postaji zaposlitev (nakladanje in razkladanje vagonov), sem našel primerno sobo zase. Za perilo je skrbela sestra Ivana.

Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina v Niagara Fallsu leta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

V taborišču je bila tudi Petričeva družina s Pijave Gorice

Ko je njen mož odšel v Kanado, sem po svojih močeh skrbel za njeno družino, saj sta imela tri otroke. Imel sem srečo, saj je moj delodajalec posojal svoje delavce mestnemu mlinarju, da so razvažali moko po trgovinah. Tako sem vedno, ko sem odšel tja, dobil kot dodatek dva kilograma moke.

Ljudje v taborišču smo komaj čakali, da se odpre pot v tujino. Povečini so bili to ljudje trdnega značaja, ki se nikakor niso hoteli vrniti v deželo, kjer gospodarijo komunisti. V taborišču je bila tudi Petričeva družina s Pijave Gorice, oče, mati, sin in tri hčerke. Ena od njih, Anica, je postala moje dekle. Družina se je pripravila za pot v Kanado, kjer naj bi dobili delo na plantaži sladkorne pese. Anica, ki sem jo takrat komaj spoznal, me je nagovarjala, naj se prijavim skupaj z njimi. Čeprav sem vedel, da staršem to ne ugaja najbolj, sem odšel v pisarno in se tudi jaz prijavil. Čez nekaj tednov so dobili Petričevi sporočilo, da bo prišla v taborišče komisija, ki bo določila, kdo sme na delo v Kanado. Z njimi sem šel tudi jaz in ko so poklicali Petričeve, sem se »vštulil« mednje. Anica je uradnico IRE prosila, naj tudi mene pustijo, in celo zagrozila, da brez mene ne gre nikamor, vendar dovoljenja nisem dobil.

Rešenca iz roškega brezna France Dejak in France Kozina, na Kozinovem domu v Niagara Fallsu v Kanadi 9. septembra 1996. FOTO: Ivo Žajdela

V Halifax smo prispeli 28. marca 1949

V Kanadi sta že živeli dve moji sestri: Jožefa je bila tam že od leta 1932, Marija pa od leta 1935. Takoj sem pisal sestri v Kanado, da me ne pustijo tja. Telefonirala je na emigracijski urad in razložila moj položaj. Zagotovili so ji, da bom kmalu dobil potrebne listine. Te so prispele isti dan, ko so imeli Petričevi napovedan odhod. Tako smo se lahko skupaj z vlakom odpeljali do Salzburga. Tam so Petričeve odgnali v nekakšno zbirališče, druge pa je vlak odpeljal v pristanišče v Bremnu. Tam sem lahko videl grozno razdejanje zaradi vojne in ljudi, ki so se potikali po kleteh.

Iz zbiralnice v Bremnu smo se vkrcali na ladjo Samaria. Ustavili smo se le v pristanišču Le Havre, nato pa nadaljevali pot naravnost v Halifax, kamor smo prispeli 28. marca 1949. Tam so nas v pristanišče prišli čakat nekateri, ki so prišli iz Avstrije že leto prej. Ker sem prišel v Avstrijo šele leta 1948, jih večinoma nismo poznal. Sledilo je težavno dvodnevno potovanje z vlakom do Toronta. Žene z otroki ter možmi so zasedle sedeže, samci pa smo morali stati, tako da niti zadremati nismo mogli.

Ivo Žajdela z rešencema iz roškega brezna Francetom Dejakom in Francetom Kozino v Niagara Fallsu leta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

V avtomobilski tovarni General Motors sem delal 34 let

V St. Catharines sem prispel po dveh dneh, tam pa sta me na postaji čakala sestra in njen mož. Bil sem vesel, da sem bil končno na cilju. Ko smo prišli na njihov dom, so nas tam že čakali tudi drugi sorodniki.

Nekaj dni sem počival, potem pa sem začel hoditi na delo v livarno. Tam sem delal skoraj eno leto. Potem sem si našel delo v drugi livarni, vendar je bilo tam delo zelo naporno. V Kanado sem prišel z desetimi dolarji. Trajalo je šest mesecev, da sem vrnil stroške za vožnjo (110 dolarjev) sestrinemu možu.

Iz Alberte je prišlo k meni moje dekle, Petričeva Anica; z njo sem se 26. novembra 1949 poročil. Delo v livarni sem zapustil takoj, ko sem dobil zaposlitev v avtomobilski tovarni General Motors, kjer sem nato delal štiriintrideset let.

France Kozina, The Witness, Tabor, 11–12, 1986France Kozina, Priče, Tabor, 11–12, 1986

Ivo Žajdela, Skozi komunistični pekel, France Dejak, France Kozina, Tribuna, 22. 12. 1989Besedila v wordu:

France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, Tabor, št. 4 in 5–6, Buenos Aires, 1970France Kozina, pričevanje, knjiga Kočevski rog, 1990

Stane Štrbenk, In memoriam France Kozina, Zaveza, štev. 87, december 2012

1/8