Ta stavek je po svoje paradoksalen, je razmišljal papež, saj združuje dve nasprotni resničnosti: besedo in meso. »Beseda« pomeni, da je Jezus Očetova večna in neskončna beseda, ki obstaja od vedno; »meso« pa označuje našo omejeno, krhko in umrljivo resničnost. Pred Kristusom sta bila dva ločena svetova: nebesa nasproti zemlji, neskončno nasproti končnemu, duh nasproti snovi.

Kristusovo učlovečenje je prostor srečanja med Bogom in ljudmi

Sveti oče je opozoril še na eno evangeljsko nasprotje, na luč in temo. »Jezus je Božja luč, ki je vstopila v temo sveta. V Bogu, ki je luč, ni temačnosti; v nas pa je veliko teme. Zdaj se v Jezusu srečata luč in tema, milost in greh, svetost in krivda. Kristusovo učlovečenje je prostor srečanja med Bogom in ljudmi, med milostjo in grehom,« je dejal Frančišek.

Gospod se pred našo krhkostjo ne umika

Evangelij te polarnosti uporabi za oznanjanje čudovitega načina Božjega delovanja. Gospod se, pojasni papež Frančišek, pred našo krhkostjo ne umika, temveč se približa, postane meso, se spusti v temo in naseli v tujih deželah, ker se ne sprijazni z dejstvom, da se lahko izgubimo, če gremo proč od njega, stran od večnosti, daleč od luči.

Jezus, Dobri pastir, nas išče v naših težavah in bedi

»Božje delovanje je priti med nas. Ne ustavi ga, če se imamo za nevredne, in ne naveliča se nas iskati, če ga zavračamo. Če nismo pripravljeni in pri volji sprejeti ga, vseeno raje pride. In kot Dobri pastir čaka, tudi če mu vrata zaloputnemo pred nosom. Najlepša podoba Dobrega pastirja je Beseda, ki je postala meso, da bi z nami delila naše življenje. Jezus, Dobri pastir, nas išče v naših težavah, stiskah in bedi,« je prepričan sveti oče.

Bog želi prebivati z nami in v nas

Pogosto ostajamo oddaljeni od Boga misleč, da ga nismo vredni, in res je tako. Toda, spodbuja papež, na Božič poglejmo z njegovega gledišča: »Bog se želi učlovečiti. Če je tvoje srce preveč nasmeteno z zlom in neurejeno, se nikar ne zapri in ne boj. On pride. Pomisli na betlehemski hlev. Jezus, rojen v bedi, ti želi povedati, da se ne boji obiskati tvojega srca in prebivati v zanemarjenem življenju. Bog želi prebivati z nami in v nas, ne pa ostati daleč.«

Množica med opoldansko molitvijo Angel Gospodov. FOTO: Vatican Media

Mu res želimo ponuditi prostor?

Pa mu res želimo ponuditi prostor, ne le v besedah, tudi v dejanjih? Morda določene vidike življenja zadržujemo zase, v izključujočih prostorih, v katerih ne želimo postaviti Boga v sredino in dovoliti, da bi vanje vstopil evangelij, je dejal sveti oče in vsakogar povabil k razmisleku, katere stvari v meni Bogu niso všeč in v kateri prostor, ki je izključno moj, Boga ne povabim. Pri odgovoru na to vprašanje bodimo konkretni, vabi Frančišek.

Bodimo iskreni in pogumni

»Vsakdo ima svoj greh. Imenujmo ga. On se ne ustraši naših grehov, saj nas je prišel ozdravit. Vsaj pokažimo mu ga, da bo videl greh. Bodimo iskreni in pogumni in mu recimo: 'Gospod, v takšnem stanju sem, a ga ne želim spremeniti. A te prosim, da se ne oddaljiš preveč od mene.' To je lepa molitev,« je izpostavil papež.

Povabimo Boga tudi v naše temne kotičke

V božičnem času se torej ustavimo pri jaslicah, ki nam kažejo Jezusa, ki prihaja prebivat v našem običajnem, konkretnem življenju, polnem težav, v katerem ne gre vse prav. »Sredi mnogih težav pa je Bog, ki želi prebivati z nami. Povabimo ga v naše življenje, zlasti v temne kotičke, v katerih ni luči in kamor elektrika ne seže. Jasno in konkretno govorimo o naših notranjih hlevih in mu brez strahu pripovedujmo o družbenih, cerkvenih, osebnih problemih, tudi najtemnejših. Kajti Bog želi prebivati v naši štali,« je bil slikovit sveti oče.