Misijonarska prenova Cerkve je njena osrednja naloga in obsega skoraj vsa področja cerkvenega življenja, je papež Frančišek napovedal v apostolski spodbudi »Evangelii gaudium«, Veselje evangelija, ki so jo včeraj predstavili v Vatikanu. Začrtane smernice naj bi veljale kot nekakšen »zemljevid« poti Cerkve v 21. stoletju, obenem pa napovedujejo novo usmeritev papeškega položaja. V središču prve apostolske spodbude papeža Frančiška, ki se opira na izide lanskoletne škofovske sinode o evangelizaciji, predstavljena pa je bila ob sklepu leta vere, sta izraženi še zahtevi po pravičnejšem svetu in Cerkvi v službi ubogih.

Papež Frančišek v apostolski spodbudi spominja, da je že Janez Pavel II. (1978-2005) pričel z iskanjem različnih oblik izvajanja papeškega primata, ki »sicer ne opuščajo nič bistvenega v njegovem poslanstvu, se pa odpirajo za nove položaje«. »V tem smislu zaenkrat nismo pretirano napredovali«, ugotavlja Frančišek. Tudi papeštvo in osrednje strukture vesoljne Cerkve bi morali slediti pozivu k pastoralni prenovi. Kot rimski škof želi biti odprt za predloge, »ki so usmerjeni v to, da papeški položaj ostaja zvest pomenu, kakršnega mu je namenil Jezus Kristus, obenem pa zadošča trenutnim potrebam po evangelizaciji«.

V apostolski spodbudi papež izreka grajo izrojenim finančnim in gospodarskim ureditvam in oblikuje smernice za sodobno oznanjevanje krščanskega sporočila ter za reformo cerkvenih struktur. Sekularizacija, ideološki individualizem in brezmejna potrošniška miselnost so privedli do »duhovne puščave«, naloga Cerkve v tem času pa je, da se na vse to odzove z novimi oblikami delovanja in da ljudem še naprej oznanja veselo sporočilo evangelija. Kot najpomembnejši vzrok vsega družbenega zla in nasilja sveti oče navaja neenakomerno razporeditev bogastva po svetu. Trenutni gospodarski sistem je »krivičen v svojih koreninah«. To gospodarstvo ubija, ker se ravna zgolj po zakonu močnejšega in ustvarja kulturo odpadkov, v kateri so ljudje obravnavani kot smeti. »Dokler problema revščine ne rešimo pri samih koreninah, tako da se odpovemo absolutni avtonomiji trga in finančnim špekulacijam, dokler ne vzamemo resno strukturnih razlogov neenakomerne razporeditve prihodkov, svetovnih problemov ne bomo rešili, in navsezadnje ne bomo več sposobni rešiti kakršnega koli problema«, je zapisal papež.

Cerkev mora biti zato po njegovih besedah predvsem »uboga Cerkev za uboge«, ki se podaja na sama obrobja družbenega obstoja. Frančišku je dosti ljubša pretepena in umazana Cerkev, ki se odpravi na ulice, kakor Cerkev, ki se zaprta in udobna oklepa lastne varnosti. Med potrebne po papeževem mnenju sodijo tudi žrtve novih oblik suženjstva, prostitucije, in izkoriščani v svetu dela. Sveti oče omenja »nove oblike revščine in odvisnosti«: brezdomci, narkomani, begunci, domorodska ljudstva, osamljeni. Cerkveno odgovorni in vsi krščeni so poklicani, da so tem ljudem blizu in da v njih prepoznajo »trpečega Kristusa«. Ta bližina je zapoved, čeprav »ne prinaša nikakršnih oprijemljivih in neposrednih prednosti«.Papež je ob vsem tem kritičen do različnih oblik sokrivde pri trpljenju potisnjenih na rob družbe in piše, da mednje sodi tudi »molk iz udobja«.Za novo evangelizacijo bi morala Cerkev razviti »nove poti« in »ustvarjalne metode«, je še zapisano v 184 strani obsegajočem dokumentu. To vključuje tudi reformo cerkvenih struktur. »Pretirana centralizacija zapleta življenje Cerkve in njeno misijonarsko dinamiko, namesto da bi bila Cerkvi v pomoč«.

Frančišek v apostolski spodbudi omenja okrepljeno vlogo narodnih in območnih škofovskih konferenc. Ob tem govori tudi o »reformi papeštva«, ki bi moralo bolj odgovarjati trenutnim potrebam po evangelizaciji. Laiki naj bi po Frančiškovih besedah v Cerkvi nase prevzeli več odgovornosti. To je doslej preprečeval »pretiran klerikalizem«. Tudi ženskam bi morali v Cerkvi nameniti več prostora, predvsem tam, kjer se sprejemajo pomembne odločitve. Tega vprašanja ne bi smeli jemati »preveč površinsko«, ob čemer pa sveti oče poudarja, da duhovništvo ostaja domena moških in je izključeno iz kakršne koli razprave. Frančišek opozarja tudi pred različnimi skupinami v Cerkvi, ki jih tvorijo v preteklost usmerjeni verniki.

Papež se v apostolski spodbudi posveča tudi krizi družine, katere vezi so ogrožene zaradi globalnega individualizma, vztraja pri zavračanju splava in ohranja prizadevanja za ekumenizem ter za dialog z judi in muslimani. V dokumentu pogosto navaja besede svojih predhodnikov Janeza Pavla II. (1978-2005) in Benedikta XVI. (2005-2013), nekajkrat pa tudi koncilskih papežev Janeza XXIII. (1958-1963) in Pavla VI. (1963-1978). Mestoma se sklicuje na koncilska dokumenta »Lumen gentium« in »Gaudium et spes«.

Zelo pogosto v besedilu omenja sklepni dokument zasedanja Latinskoameriške škofovske sinode v Aparecidi leta 2007, katere udeleženec je bil tudi sam, pa tudi dokumente škofovskih konferenc iz Brazilije, Francije, Združenih držav Amerike in Filipinov ter zapise vseh celinskih škofovskih sinod.






Vir: Kathpress
Foto: splet