»Naenkrat je zunaj zaropotalo, zaslišali so se udarci po oknu in vratih ter vpitje: 'Odprite, slovenska partizanska vojska, prišli smo po Vodopivca!' Mati se je dvignila, a ni se še uspela postaviti na noge, ko so že zrušili vrata in razbili steklo na edinem oknu. 'Kje je Vodopivc?' so vpili.«

Starša in brat Frančiške Vodopivec: levo mati, desno oče Franc Jug, zgoraj brat, Blanca. Vir: F. V.

Mati in otroka so bosi tekli za njim in prosili, naj pustijo atija

»Na neki način so izvedeli, da je doma, in navalili. Nekdo je gošarje obvestil, da bo Ivan Vodopivec ta večer doma. Sosedje gotovo ne, ker niso bili naklonjeni početju gošarjev. Oče je najbrž nekomu stopil na žulj. Otroka sta začela jokati, eden od partizanov je pristopil k postelji, naperil proti otrokoma puško in dejal, da ju bo kar ustrelil, če ne utihneta. Dva pa sta se sklonila pod posteljo in potegnila ven očeta. Takoj so ga zvezali, vzeli so mu uro, materi pa sneli z roke prstan, pobrali še nekaj odej, potem pa krenili z zvezanim očetom proti cesti. Mati in otroka so bosi tekli za njim in prosili, naj pustijo atija. Spet je eden proti njim naperil puško in zagrozil, naj izginejo, če ne, bo vse postrelil. Pri tem je s kopitom puške močno oplazil mater.«

Frančiška Jug na učiteljišču v Celju, 50. leta. Vir: F. V.

Pozneje so izvedeli, da so očeta odgnali nekam proti Dramljam

»Ivan se je tega dobro spominjal, ker se mu je zarezalo v dušo. Povedal je, da so bili grdi, kosmati, da so grdo gledali, na glavah so imeli kape, na njih pa velike rdeče zvezde. Zato mu je sovraštvo do rdeče zvezde ostalo za celo življenje. Očeta niso po tem videli nikoli več. Pozneje so izvedeli, da so ga odgnali nekam proti Dramljam in ob tem zajeli še nekaj mož ter ob tem izropali še nekaj hiš.«

Frančiška Jug, 60. leta. Vir: F. V.

Grozljiv dogodek jih je za vedno zaznamoval

Tako je Frančiška Vodopivec (rojena kot Frančiška Jug) z Lopate pri Celju v knjigi z naslovom Moja, moja za vedno opisala moževo tragedijo, ko so mu vpričo njega partizani 19. novembra 1944 ponoči na domu v Bukovžlaku pri Teharjah ugrabili očeta in ga odgnali v smrt. Grozljiv dogodek je za vedno zaznamoval njega, njegovo družino in tudi ženo, ki ji je takoj, ko sta se spoznala, povedal za partizanski zločin. To ji je povedal na območju povojnega uničevalnega taborišča na Teharjah, kamor sta se sprehodila od njegovega doma tam blizu.

Ivan Vodopivec iz Bukovžlaka pri Teharjah, partizani so ga umorili pri Dramljah 19. 11. 1944. Vir: F. V.

Še dolgo so čakali in upali, da se oče morda le vrne ali od kod javi

Avtorica potem nadaljuje: »Potem je dejal, da so še dolgo čakali in upali, da se oče morda le vrne ali od kod javi. Nekateri takrat ugrabljeni so se tudi iz tujine. Povedal je še, kako je skrit za grmom opazoval kolono ljudi, cele družine, ki so jo po vojni gnali mimo njihove hiše, če bi kje med njimi zagledal očeta, kajti gonjači na konjih so tudi imeli na kapah rdeče zvezde, le kosmati niso bili več. Tepli in suvali so ljudi v koloni s puškinimi kopiti kar s konj.«

Ivan Vodopivec iz Bukovžlaka pri Teharjah, partizani so ga umorili pri Dramljah 19. 11. 1944; s sestro. Vir: F. V.

Našel ga je v neki globeli ustreljenega, golega in obgrizenega od lisic

»Z materjo sta hodila po krajih, kjer naj bi se zadrževali partizani in z očetovo sliko spraševala, če ga je kdo videl. Poznalo ga je veliko ljudi, ker je marsikje delal, po vojni pa ni zanj nihče nič vedel. Vendar se je spet zgodil čudež. Naletela sta na moža v severnem delu Jarmovca, zahodno od Dramelj, pisal se je Anton Laubič, ki je očeta po sliki spoznal in dejal, da sta včasih celo skupaj delala. Našel ga je v neki globeli ustreljenega, golega in obgrizenega od lisic. Ker je živel blizu, je šel domov po lopato in truplo zakopal. Pokazal jima je kraj, potem pa prosil, naj o tem molčita. Potem je ta mož kmalu umrl. Z materjo sta pozneje tam oblikovala skromen grob iz mahu, pod njega pa položila križ, ki je potem izginil.«

Ivan Vodopivec iz Bukovžlaka pri Teharjah, partizani so ga umorili pri Dramljah 19. 11. 1944. Vir: F. V.

V začetku 70. let sta z možem zgradila hišo na Lopati

Ko je Frančiška Vodopivec končala šolo za učiteljico, so ji dodelili delovno mesto v kraju Primož pri Sevnici. Tam je bila dve leti. Ker je zanosila, je dala odpoved in se preselila k možu v Bukovžlak pri Celju. Po rojstvu otroka je dobila službo na domači Blanci, potem pa na osnovni šoli v Celju. V začetku 70. let sta zgradila hišo na Lopati. Upokojila sta se v času demokratizacije Slovenije.

Žena umorjenega Ivana Vodopivca iz Bukovžlaka pri Teharjah Frančiška z vnukinjo Jano. Vir: F. V.

Osem let je bila svetnica SDS v mestni občini Celje

Včlanila sta se najprej v stranko Krščanskih demokratov, potem pa po nekem razočaranju v Socialdemokratsko stranko. Frančiška je nekaj časa vodila mestni odbor SDS v Celju. Izvolili so jo tudi za podpredsednico sveta SDS. Osem let je bila svetnica SDS v mestni občini Celje.

Na »grobu« umorjenega Ivana Vodopivca pri Dramljah: žena (vdova) Frančiška, hči Jožica Ravljen, sin Ivan, hči Janja V., Jožefa Fideršek, Frančiška Vodopivec, sin Jožice Robi Ravljen. Vir: F. V.

Po moževi smrti si je prizadevala prekopati moževega očeta iz gozda pri Dramljah

Vrsto let je požrtvovalno skrbela za dementnega moža, ki je umrl februarja 2015. Tudi to težko obdobje je razmeroma obširno opisala v knjigi. Po moževi smrti si je prizadevala, da bi prekopala očeta svojega moža iz gozda pri Dramljah v možev grob. Pri tem je ugotovila, da je »grob«, ki so ga več desetletij obiskovali v gozdu med Dramljami in Marijo Dobje, prazen. Kljub temu je organizirala simboličen pogreb z mašo v cerkvi Sv. Duha v Celju.

Na »grobu« umorjenega Ivana Vodopivca pri Dramljah: levo žena (vdova) Frančiška, na sredini sin Ivan, desno Frančiška Vodopivec. Vir: F. V.

Kritika nekdanje »socialistične« učiteljice komunističnega režima in partizanskih zločinov

Knjiga tako vsebuje zelo lepo ljubezensko zgodbo med avtorico in njenim možem, dve pričevanji o partizanskem nasilju (umor moževega očeta, grde izkušnje svojega očeta s partizani) ter kritiko nekdanje »socialistične« učiteljice komunističnega režima in partizanskih zločinov.

Frančiška Vodopivec ob »grobu« umorjenega Ivana Vodopivca, Spodnji Jesenek pri Marija Dobje pri Dramljah (15. 4. 2015). Foto: Ivo Žajdela

Kogar ljubimo, nikoli ne umre, le daleč, daleč je

V zadnjem delu je objavila izbor pesmi, ki sta jih napisala z možem, večinoma pa govorijo o zelo lepi ljubezni med njo in možem. Na koncu je zapisala: »Z moževo smrtjo ni konec moje ljubezni do njega. Močna je tako, da seže preko groba, zato tudi napis na njegovem grobu: Kogar ljubimo, nikoli ne umre, le daleč, daleč je.«

Ivo Žajdela, Zgodba o predani in preizkušeni ljubezni, Frančiška Vodopivec, Družina, 5. 2. 2017Frančiška Vodopivec, Moja, moja za vedno 1, 2015

Frančiška Vodopivec, Moja, moja za vedno 2, 2015Frančiška Vodopivec, Moja, moja za vedno, 2015 (besedilo v wordu

Ivan Vodopivec (mož Frančiške Vodopivec) iz Bukovžlaka pri Teharjah ob prvem avtomobilu. Vir: F. V.

Resnica ima vedno zadnjo besedo

V Družini je Jana Podjavoršek 21. 2. 2016 pod naslovom Resnica ima vedno zadnjo besedo objavila s Frančiško Vodopivec pogovor, ki ga lahko beremo v nadaljevanju.

Frančiška Vodopivec izhaja iz manjše kmetije v Kladju nad Blanco (rojena kot Frančiška Jug). Mama je bila gospodinja, oče je bil zaposlen na železnici, trije otroci pa so poskrbeli, da je bilo živahno. Zgled njene prve učiteljice Ivanke Lazarini jo je navdušil, da se je kasneje odločila za učiteljico in delo opravljala s srcem 35 let. Otroke je vzgajala odgovorno in z ljubeznijo za odgovornost, jim želela privzgojiti čut do materinega jezika, pri gospodinjstvu pa ob ročnih delih razvijala ročne spretnosti otrok. Po tolikih letih ji je v veselje srečevati bivše učence, trenutno pa končuje s pisanjem knjige, ki jo je posvetila pokojnemu možu.

Ivan Vodopivec (mož Frančiške Vodopivec) iz Bukovžlaka pri Teharjah, konec 50. let. Vir: F. V.

Se še spominjate otroških let, ko ste bili še sami šolarka?

V OŠ sem šla kot prva generacija po vojni v Blanci. Čeprav je bila šola na zunaj velika stavba, posebej za nas otroke, je imela samo tri prostore za učilnice. Še danes se spominjam prvega šolskega dne. Vsi, ki naj bi šli v prvi razred, smo bili z učiteljico pri maši pri sv. Kancijanu in smo potem šli skupaj v šolo. Ivanka je bila dobra učiteljica, bila je tudi mama in smo se z njenima otrokoma na dvorišču pred šolo večkrat igrali. Med ljudmi je bila zelo priljubljena. Bila je baronica, žena barona Lazarinija in žrtev fašističnega nasilja, saj so ji načrtno usmrtili moža v nekem gozdu na Gorenjskem. Z dvema otrokoma je potem prišla k sorodnikom v Krško, kar sem izvedela šele pred nekaj leti, nikoli pa nismo doživeli, da bi gojila sovraštvo do tistih, ki so ji naredili tako krivico.

Učitelji v OŠ so mi poleg ljubezni do narave privzgojili spoštovanje do staršev in domovine, nežnost do drugega, ko je učiteljica koga tudi pobožala. Po uspešno končani štiriletni OŠ sem nadaljevala šolanje na nižji gimnaziji v Sevnici.

Ivan Vodopivec (mož Frančiške Vodopivec) iz Bukovžlaka pri Teharjah z mlajšo sestro Jožico. Vir: F. V.

V vas je z leti rastla želja, da tudi vi postanete učiteljica.

V Sevnici je bila to posebna šola z velikim vrtom in mi je bilo kar žal, ko so rekli, da nadaljujemo tretji razred nižje gimnazije v Krškem. Čeprav sem se v začetku počutila tuje med tujimi, me je nagovorila učiteljica za slovenski jezik, ki je imela izreden čut za lepo slovensko besedo in sem bila zelo uspešna, ker sem pisala dobre spise. Mislim, da sem ta dar podedovala po svojem očetu, ki je končal samo OŠ, je pa zelo veliko bral in vse knjige, ki smo jih imeli doma, sem prebrala tudi jaz. Rada sem brala, oče pa me je pri tem podpiral. Ko sem hodila po studenčnico kilometer hoda peš, sem imela pod eno roko še knjigo, med tem ko se je voda natakala, pa sem prebrala nekaj strani. Po uspešno zaključenem četrtem razredu, sem se odločila, da bom učiteljica. Zgled učiteljice Ivanke je bil izreden in sem mu sledila, morala pa sem opraviti sprejemni izpit na učiteljišču.

Nemška šola na Primožu nad Blanco, prvo delovno mesto Frančiške Vodopivec. Vir: F. V.

Od kod pogum, da ste se vseeno odločili za učiteljski poklic, čeprav izhajate iz verne družine?

Bila sem mlada, naivna in moram reči, da v našem kraju nismo niti doživljali vplivov takratnega režima. Na učiteljišču pa smo nečlani komunistične partije vpliv že čutili, tudi malice nismo dobili, otroci partizanov pa so bili vedno v ospredju. Pred nekaj leti sem izvedela, da je za vse, ki smo bili vpisani, Udba preverila izvor, kaj so bili starši, komu so bili naklonjeni ... Imela sem srečo, da je bil moj oče, seveda nasilno, tri mesece v partizanih. Morda je bila tudi to olajševalna okoliščina. Se je pa že takrat govorilo, da kdor ni član KP težje dobi zaposlitev, manjšo plačo in je manj cenjen. To se mi je dejansko zgodilo. Po končanem študiju sem dobila delovno mesto pri Primožu nad Sevnico, za kamor je bilo težko dobiti učitelje.

Frančiška Jug pred nemško šolo na Primožu nad Blanco. Vir: F. V.

Kasneje pa ste lahko odkrili tudi privilegij poučevanja v manjšem kraju?

Bila sem srečna, čeprav sem imela skromno sobo s štedilnikom, omarico, mizo in posteljo. Okrog so bile kmetije, mala cerkev, otroci pa so bili čudoviti. Tako ljubki so bili. Imeli so me radi, jaz pa njih. Ena od deklic mi je vsako jutro v predpasniku prinesla ali jabolko ali pa kakšno jajčko. Sosedni kmetje so nas povabili na koline ali praznovanje. Živela sem s krajem, povedali pa so mi tudi, da me imajo radi, ker otrok po pouku ne zadržujem pri dopolnilnem pouku, da so lahko šli k verouku.

Ivan Vodopivec in Frančiška Jug na veselici v Bukovžlaku. Vir: F. V.

Učili ste prve štiri razrede, postavili temelje pisanja in branja. 

Pomembno se mi je zdelo, da so otroci začutili, da jim želim dobro. Včasih sem jih potrepljala po rami ali pobožala. Pomemben je stik, pa tudi pohvala, čeprav morda ni narejeno popolno, lahko pa sem spodbudila, da so se še malo bolj potrudili. Bili smo kot velika družina, bila pa je velika razlika med šolo na vasi in v mestu. Nikoli nisem imela z učenci nobenih večjih problemov.

Poroka Frančiške Jug in Ivana Vodopivca. Vir: F. V.

Ste imeli kdaj težave, ker ste verni?

Ne, nisem imela. Ko sem učila pri Primožu, k maši nisem mogla hoditi, ker je ob sobotah prihajal fant, ob nedeljah maše ni bilo, pot do Sevnice pa je bila daljša in slaba, kadar pa sem šla v Celje, sva s fantom šla rada k Sv. Jožefu. Po dveh letih sva se poročila. V Celju pa so me po štirih letih učiteljevanja nagovarjali, da vstopim v komunistično partijo.

Poroka Frančiške Jug in Ivana Vodopivca, s pričama. Vir: F. V.

Vaš mož pa je bil žrtev vojne, kot vam je zaupal.

Pred poroko me je mož povabil domov, kjer so z mamo, očimom in sestro živeli kot podnajemniki v kmečki hiši. Lepo so me sprejeli, potem sva šla z možem peš proti Dramljam, po poti kjer so bila teharska taborišča. Šla sva naprej v gozd in mi je povedal, kako so tam mimo transportirali ljudi, mladeniči na konjih so imeli zvezde na kapah in upal je, da bo med njimi našel svojega očeta. V gozdu sva naletela na jame in mi je zaupal, da je v vsaki taki jami pokopan človek. Povedal mi je, kako je izgubil očeta. Sedela sva na podrtem deblu, ko mi je pripovedoval, in sklenila sem, da bom storila vse, da bo Ivan najsrečnejši mož. Takrat sem se odločila, da otrokom nikoli ne bom lagala kdo so bili partizani, pred leti pa mi je eden bivših učencev rekel tako: »Imeli smo vas zelo radi, ker ste bili ena redkih učiteljic, ki ni bila komunistka.«

Ivan Vodopivec in Frančiška, s hčerko. Vir: F. V.

Po poroki ste se želeli preseliti v Celje, kjer je bil zaposlen mož.

Na Blanci se je k nama preselila moževa mlajša sestra in kadar je bilo potrebno čuvala hči Jano. V Celju sem zaprosila za zaposlitev, da bi bila moževa pot v službo krajša in manj naporna, ker pa nisem bila družbeno politično dejavna, so me zavrnili. Mož starejše sestre pa je bil znan občinski funkcionar, ki mi je pomagal, da sem se lahko zaposlila v Celju. Njegova znanka je na 4. OŠ odstopila delovno mesto meni in me priporočila, ko je videla kako naporno je za moža tako daleč hoditi v službo. Sočasno z zaposlitvijo sem dobila tudi spremljevalca, ki bi me naj vpeljal v partijo in spremljal moja ravnanja, zato v tem času nisem upala k maši in je mož sam hodil s hčerjo k Jožefu. Ravnatelj je ob ponedeljkih klical na zagovor sodelavke, ki so hodile k maši, meni pa ni delal težav.

Ivan Vodopivec ob orhideji na balkonu na Lopati. Vir: F. V.

Je bil učitelj v času vašega poučevanja še spoštovan?

Odvisno kakšen si bil v odnosu do učencev. Prizadevala sem si, da bi delala njim v dobro. Na šoli je bil tako učenec, ki je bil zelo problematičen, pa sem se zanj zavzela, ker se mi je smilil. Vzela sem ga v svoj razred in mu pomagala, da je postal drugačen in mu ni bilo treba v poboljševalnico. Potem se je zgodilo, da so v kuhinji protestirali, ker so bile malice na postne dni najbolj mesne. Ravnateljica je mislila, da sem jih k temu spodbudila jaz, pa so ji sami povedali, da jih nisem. In še zdaj so mi hvaležni, da jih pri tem nisem ovirala in jih celo podprla. Imam nekaj lepih spominov. Nisem kar udarila nazaj, sem se pa znala postaviti za bistveno.

Ivan Vodopivec med rožami ob hiši na Lopati. Vir: F. V.

Leta 1992 ste se upokojili in se dejavno angažirali v politiki.

Mož je prav tako želel pomagati, zato sva vstopila h krščanskim demokratom, potem pa sva sprejela krščanski forum v social demokratski stranki, dejavna pa sem bila tudi v društvu katoliških pedagogov. Tudi v politiki sva bila skupaj, ker sem čutila, da naju je to zelo osrečevalo. Bila sem predsednica SD stranke v Celju in podpredsednica sveta stranke v Ljubljani, dva mandata svetnica v občinskem svetu, zavrnila pa sem mesto podžupanje. Prej me politika ni nikoli zanimala, ko pa sem postala dejavna, je bilo moje vodilo poštenje in sem si deset let dejavno prizadevala v politiki v dobro človeka.

Ivan Vodopivec s sestrama. Vir: F. V.

Posebej pa vas je zaznamovala moževa bolezen.

Ivan je bil vedno pošten in radodaren. Verjetno bi bila drugačna, če ne bi imela takega moža. Mož je zbolel za Alchajmerjevo boleznijo. Začelo se je tako, da je vedno bolj pozabljal. Bolezen je trajala 10 let. Ko sem bila operirana v Slovenj Gradcu je prišel dopoldne in popoldne na obisk, pa ni vedel, da je bil že dopoldne. Tri leta je bil doma, potem pa mi je večkrat kam ušel. Za nekaj časa smo ga dali v dnevno varstvo, potem pa so ga sprejeli pri sv. Jožefu, kjer sem ga vsak dan obiskovala. Ko sem videla, da je opešal, sem ga vzela domov in zanj z ljubeznijo skrbela in mi je v veliko zadovoljstvo, da sem se tako odločila. Čez dan pa so mi pomagale negovalke iz Doma ob Savinji.

Tisto noč preden je umrl je težko dihal, kmalu je prenehal. Ko ga je prišel g. Hren mazilit, je rekel: »Kakor je živel, tako je umrl.« Mirno je umrl, kot da bi zaspal brez vsakega napora.

Ivan Vodopivec, osebna izkaznica. Vir: F. V.

Ljubezen do njega pa ostaja, kajne?

Moja ljubezen je tako močna, da seže preko groba. Kogar imamo radi nikoli ne umre, samo daleč je, kot je zapisano na njegovem grobu.

Frančiška in Ivan Vodopivec na cerkveni poroki v Posredi. Vir: F. V.

In odločili ste se napisati knjigo o njem.

Knjigo posvečam spominu na pokojnega moža Ivana, s katerim sva skupaj preživela 56 let v veliki medsebojni ljubezni in povezanosti najlepša leta najinega življenja, čeprav v marsičem tudi težka. V otroštvu se nisva poznala, oba pa je prizadelo dogajanje v najinem otroštvu, posebno moža, ki je kasneje dobil naziv žrtev vojnega nasilja in političnega zapornika. Upam, da bodo bralci s pomočjo knjige prepoznali resnico. Moj zapis pa je tudi ljubezenska zgodba dveh mladih (mojega moža in mene), rojenih v težkih vojnih časih in živečih v času komunizma, ko sva prav zaradi medsebojne ljubezni uspela zaživeti lepo skupno življenje in premagovati krivice, ki sva jih preživljala pod novo oblastjo. Najina ljubezen bo živela preko groba, ker je odšel v lepši svet, kjer ni krivic, žalosti in solza. Tam me čaka, meni pa je dana možnost, da napišem to zgodbo in ob tem laže prebolevam svojo samoto, vmes pa prebiram najina ljubezenska pisma in pesmi, ki sva si jih nekoč pisala. In še eno nalogo sem si zadala, najti grob moževega očeta in prekopati posmrtne ostanke.

Frančiška in Ivan Vodopivec v Posredi. Vir: F. V.

Veliko otrok ste naučili pisati in brati. Kaj radi berete in kaj bi priporočili?

Zadnje čase me pritegnejo zgodbe, ki razkrivajo krivice in odkrivajo resnico. Resnica ima vedno zadnjo besedo. Nekateri jo skušajo prikriti. Verski tisk pa me že od nekdaj navdušuje. Oče je imel zbirke Mohorjevk, berem Sveto pismo. V Družini rada preberem pisma bralcev, s posebnim zanimanjem berem prispevke Iva Žajdele, Ivana Štuheca, prilogo Slovenski čas, naročeno pa imam tudi Demokracijo in Reporter. Rada pogledam tudi kak film, kjer zmaga dobrota.

Ivan in Frančiška Vodopivec leta 2006. Vir: F. V.

Kakšen pa je vaš pogled naprej?

Sem optimist. Referendum je uspel – Bog nas je ustvaril, da bi nam bilo lepo. Nimam več želje, da bi še kam šla. Lepo mi je bilo potovati z možem, zdaj pa ne najdem človeka, da bi se tako ujela (pa ga tudi ne iščem). Verjamem pa, da Bog obljubo drži. Vsak večer molim za zdravje, za moža, mrtvega še nerojenega sinčka, starše, bližnje sorodnike in se zahvalim za vse kar sem prejela po Božji milosti in za moč, ki mi jo je dal ob moževi smrti.

Jana Podjavoršek, Resnica ima vedno zadnjo besedo, Frančiška Vodopivec, Družina, 21. 2. 2016Gašper Blažič, Frančiška Vodopivec, pogovor Fanika Vodopivec, Demokracija, 22. 6. 2017

Frančiška Vodopivec, Partizani iz mojega otroštva, Demokracija, 16. 6. ?Priznanje ali konstrukt, Novi tednik, 2. 7. 1998

Frančiška Vodopivec, Vsak dan na znano pot hitim, Zvon s hriba, Celje, 9. 2009Frančiška Vodopivec, Gospod Žajdela, hvala, ker pomagate Slovencem odkrivati resnico, Reporter, 11. 7. 2016

Frančiška Vodopivec, Za pokop umorjenih v Hudi jami na Teharjah, Demokracija, 22. 9. 2016Frančiška Vodopivec, Proti odpiranju novih ran, Huda jama, Teharje, Družina, 25. 9. 2016

Frančiška Vodopivec, Hladna pietetna slovesnost, Družina, 16. 10. 2016Frančiška Vodopivec, Hladna pietetna slovesnost pred Hudo jamo, Demokracija, 20. 10. 2016

Frančiška Vodopivec, Ali po Titu spet Tito?, Demokracija, 11. 5. 2017Frančiška Vodopivec, Po cesti križevega pota v spomin žrtvam komunistične revolucije, Reporter, 22. 5. 2017

1/29