Ganga in njen oskrbnik

Ime rubrike Ljudje dobre volje bi morali tokrat spremeniti v Ljudje in živali dobre volje. Žival je Ganga, človek pa Matija Ramšak. Ganga je kultna, ikonična slonica, legenda in prva dama ljubljanskega živalskega vrta (letos pompozno praznuje abrahama!), Ramšak pa njen oskrbnik. Drugače kot skupaj ju enostavno ni mogoče predstaviti. Živalski vrt je kot velika kmetija Z ljubljanskim živalskim vrtom je Matija Ramšak neločljiv že leta, desetletja. V začetku osemdesetih je Društvo akvaristov Ljubljana potrebovalo mlade fante in dekleta za pomoč in rosnih 15 let star se je Matija pridružil skupinici, ki je skrbela za ribe. Do oskrbnikov živali so čutili strahospoštovanje, ker so delali z eksotičnimi živalmi. Sprva so jim naložili »umazano« delo – košnjo, spravilo sena. »Živalski vrt je ena velika kmetija, na kateri je zelo veliko fizičnega dela. Zdaj imamo mehanizacijo, tedaj še ni bilo tako,« pove. Desetletje pozneje (1992) se je zaposlil kot oskrbnik in se znašel v timu parkljarjev. »Ciljal sem na to, da bi pristal v skupini, v kateri je bila tudi Ganga. In sem požrl vse ostalo za teh par minut dnevno – ure sem si izboril naknadno.« Leta 1998 je pomahal živalskemu vrtu v slovo, a ne za vedno, saj se je vrnil desetletje pozneje (2007) in ostal do danes. »Osel gre enkrat na led, jaz sem šel trikrat,« se namuzne. Prvo srečanje ni bilo prijetno Ganga je v ljubljanskem živalskem vrtu že skoraj 48 let. V Ljubljano je prišla 17. novembra 1977, dan prej pa z ladjo na Reko iz živalskega vrta Kanpur v Indiji. Ni več skrivnost, kako so jo spravili z ladje: v vedru vode je zraven dobila še liter ruma, da je šlo lažje. Ramšakov prvi stik z njo, leta 1982, ni bil prijeten. Spominja se, da je bil s hrbtom obrnjen proti ogradi in je ni opazil prihajati. Imela je prost dostop in zamahnila z rilcem proti njemu – a zgrešila. »Pozneje sem ugotovil, da Ganga vedno pokaže, preden zares udari. Spomnim se piša vetra mimo mojih las. Ni poskusila še enkrat. Takrat je bila res nagajiva, nevodljiva, trmasta, ničesar ji nisi mogel dopovedati,« se spominja Ramšak. Čez čas se je omehčala, vse več je zahajal k njej. Težko jo je bilo pretentati, a mu je prišlo prav, da je svojčas treniral košarko: enkrat ga je namreč ujela v kot zgradbe in ga ni spustila, samo stala je z rahlo sklonjeno glavo, on pa ni mogel ne levo ne desno. Potem pa je z dobro košarkarsko finto, »malo levo in nato hitro v desno«, le zbežal mimo nje. No, po začetni trpki izkušnji z Gango ni imel več težav, so pa bile druge prigode. Poklic oskrbnika je namreč tvegan in nevaren. In med najbolj nevarnimi živalmi je, verjeli ali ne, tudi noj. Nekega dne je prišel električar v afriško ogrado opravit neka popravila. Ramšak je že ob vhodu slišal krike na pomoč in v kotu zagledal električarja, pred njim pa je cepetal in ga v kot stiskal noj Feliks. Matija je vzel rogovilo, ga toliko odrinil, da je dal prostor žrtvi, da je lahko pobegnila, a se je na tapeti znašel sam. »Najbolj nevaren pri noju je zelo oster krempelj na prednjem prstu. Če te dobi z njim, te odpre. Brcnil je, umaknil sem se vstran in me je dobil od boka, stegna do meč in mi dobesedno razparal hlače. Cigaretna škatlica v žepu je bila, kot bi jo z nožem prerezal na pol. Zaradi tega imam na mečih še vedno za oreh veliko divje meso,« mirno razlaga oskrbnik. Za las ušel smrti Če takrat ni imel občutka, da je za las ušel smrti, pa ga je imel ob bližnjem srečanju z leopardko Lavo pred 5, 6 leti, in sicer zaradi lastne napake. Reagiral je nagonsko – v sekundi se mu je odvrtelo življenje, potem pa se je v njem vzbudil preživetveni nagon. »Ona je skočila name, zarjula, jaz sem zarjul nazaj. Ko je bila v zraku, sem jo odrinil stran in jih dobil po roki, kjer sem največ krvavel, z zadnjo tačko pa se je dotaknila mojega levega stegna, zapičila krempelj vanj in imam še vedno luknjo tam. Ko je žival letela stran od mene, sem pridobil toliko časa, da sem zbežal iz ograde in začel zapirati drsna vrata. Za las je šlo,« opiše prav filmski scenarij, toda resničen. Nazaj h Gangi. Kot pojasni njen oskrbnik, ima trenutno okoli 3300 kg, kar je za njeno velikost idealna teža. Njen zdravstveni kartonček je prav navdušujoč – z izjemo težav v desnem kolenu. Dolgo tega je imela kolike, črevesne težave zaradi neprimerne prehrane, zdaj jih nima več, saj je v ZOO Ljubljana zaposlena nutricionistka, ki sestavlja jedilnike za vse živali. Odkar ima Ganga nov bazen, se še malo lovi. Ko se potopi, jo obrne kot žogo; uživa kot majhen otrok, a pri vstajanju z nohti podrgne po betonu. Na njih zdaj opravljajo korekcije, mažejo jih s predpisanimi mažami, čudežnimi zdravili, ki zelo hitro celijo. Dnevno pojé okoli 60 kg suhe snovi – sena slabše kvalitete in slame, zmešane s senom, zelo malo sadja in zelenjave, »kako jabolko morda, da jo pretentamo in vanj vstavimo grenko tableto«. Banane, ki jih je včasih jedla cele šope, so danes prepovedane, »razen za malo crkljanja, tako na skrivaj«. Naenkrat popije 100 do 120 litrov vode. Je tudi vremensko občutljiva žival. Blisk in grom – ne, hvala! Je tipičen lunatik, zadnja leta morda malo manj, a je Ramšak v preteklosti opazil, da je ob polni luni spremenila obnašanje, postala bolj muhasta in nagajiva, »takrat si moral biti malce previdnejši«. Ni še razloga za skrb Nekoč je Ramšak v intervjuju dejal, da bi Gango zlahka prepoznal v skupini slonic. Kako, ga pobaram neuki novinar, ki so mi vsi sloni enaki. »Po faci. Vsako žival, ki je v moji oskrbi, prepoznam, Ganga pa je s svojimi potezami, obliko, stasom, motoriko, pogledom, očmi še bolj značilna. Nezgrešljiva,« pojasni in jo karakterno označi za samosvojo, trmasto, a tudi izjemno pazljivo, ko te enkrat sprejme v svojo družino, in pozorno. Je muhasta, a so leta prinesla umirjenost, vse se dogaja malce počasneje. »Če jo dobro poznaš in si dolgo z njo, je tudi predvidljiva,« še omeni Ramšak. Ramšak si tudi zasebno živali ne more izbiti iz glave. Ko s soprogo potujeta v malem avtodomu, je, kamor koli se že odpravita, prva stvar, ki si jo ogledata, ravno živalski vrt. »Želim si gledati z očmi obiskovalca, pa se zalotim drugje.« Različni so si. »Pred leti sem bil v živalskem vrtu v Tirani. Tam sem se zjokal. Samo za medvede so imeli novo ogrado; to je bil zapor, ne ograda,« se spominja s cmokom v grlu. Z vodjo oskrbnikov občasno že načneta besedo o tem, kako bo, ko Gange ne bo več. »Pogojev za ta dan še nimamo, odmikamo ga; se pa zavedava, da prihaja. Ni še razloga za skrb, glede na njeno zdravstveno stanje in tudi pričakovano življenjsko dobo azijskih slonov, ki živijo od 60 do 70 let, afriški vrstniki pa kakšno leto dlje.«

Ganga in njen oskrbnik

Ganga in njen oskrbnik

Živalski vrt je kot velika kmetija

Teden vzgoje 2025

Ohranjevalnik zaslona otroštva

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.