Pisatelj Andrej Capuder je letošnji prejemnik Rožančeve nagrade. Komisija za nagrado, ki ji predseduje Ignacija Fridl je Capudru podelila nagrado za zbirko esejev Povest o knjigah, ki jo je pisatelj sam označil za »zbirko situacij, v katerih se je avtor srečeval s knjigami«.

O Capudrovi knjigi Povest o knjigi (izšla je pri Slovenski matici) je žirija, ki ji predseduje Ignacija Fridl, zapisala, da sicer ni parafraza Rožančevega Romana o knjigah, a jo naseljuje podoben duh. »Gre za duh tiste zavezanosti branju, ki se je tako zelo zbližalo z življenjem in občutenjem soljudi okoli sebe, da življenje, gledano z razgledne točke starosti, brez knjig ne bi moglo biti isto, kot je bilo v njihovi družbi. Čeprav je nabor knjig, ki so se avtorju vpisale v življenje enako zanesljivo kot ljubezen, enako zanesljivo kot člani družine, vsega občudovanja vreden, pa v tem pisanju ni nobene intelektualistične pretenzije ali profesorskega duha, ampak se zdi, da gre za obračun z življenjem.« Da Capudrovi zapisi niso navadna memoaristika, pa tudi ne spisek nasvetov za branje klasikov in drugih večnih knjig, so še zapisali v utemeljitvi: »Capudrovi zapisi so iskrena, pred življenjem ponižna spoved v duhu Avguštinovih Izpovedi, ki prosojna od bližine neke posebne presvetljenosti priznava svoje človeške grehe in radosti, je dejanje, ki ga avtor z mirno in blago modrostjo položi na oltar svojega raznolikega življenja kot dar pred slovesom in popotnico v največjo samoto – smrt.«

Po zapisu žirije Capudrova knjiga preseneča s tem, »kako je mogoče tudi najgloblje osebne refleksije odprto in brez zadrege postaviti na ogled pred ogledalo knjig, ki osebni eksistenci dajo resnično polnost in jo oplemenitijo. Capudrovi eseji so dokaz, kako je mogoče prav vse družbene in osebne zgode in nezgode prevetriti z dihom knjig in okrepiti lastna jadra z vetrom njihovih idej. Povest o knjigah je tako ganljiv poklon minljivosti življenja in večnosti dobrih knjig.«

Poleg predsednice Fridlove so letošnjo žirijo sestavljali še Manca Košir, Barbara Pogačnik, Edvard Kovač in Milček Komelj, ki pa se je izločil iz odločanja o nagrajencu.

Za nagrado Marjana Rožanca so bili letos nominirani še Irena Štaudohar, Marcel in Uroš Zupan. V zadnjih letih so nagrado poleg Štefančiča, ki je lanski nagrajenec, prejeli še Alojz Ihan, Meta Kušar in Miklavž Komelj, prvi pa jo je leta 1993 prejel Drago Jančar.

Nagrado bodo Andreju Capudru izročili v petek, 18. septembra, na Trubarjevi domačiji na Rašici.

pogovor z Andrejem Capudrom smo objavili v prilogi Družine Slovenski čas, preberete ga lahko tukaj: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/60-22-SlovenskiCas-5?OpenDocument&login

Ni križan, kdor se prekriža

 Ksenja Hočevar | Slovenski čas

Dr. Andrej Capuder, profesor, književnik, politik, diplomat

»Tamle na polici so moje knjige, če jih preštejem, jih je zdaj že petindvajset,« pokaže knjižno omaro, ko sediva v dnevni sobi obnovljenega Fondovega bloka ob bežigrajskem stadionu. Medtem ko nama njegova soproga Majda postreže s kavo, nadaljuje: » Kar vesel sem, ko jih gledam: prevodi velikih avtorjev, moji lastni romani, eseji, črtice, politični in filozofski spisi, dnevnik, zdaj na koncu še poezija. Malokateri Slovenec ima tako velik in raznovrsten opus.«

Prevajalec, profesor, esejist, romanopisec, filozof, politik, ambasador, pesnik ... Gospod Capuder, kakšen je pravi vrstni red naštetega? Kaj vas najbolje označi?

Moram reči, da sem tudi sam v zadregi, kako naj se »opredalčkam«. Po osnovni izobrazbi sem vendarle profesor, trideset let sem poučeval francosko književnost na univerzi, tudi moja stroka je tista, ki me je usposobila ne le za intelektualno delo, ampak tudi za lastno ustvarjalnost; pa tudi naj se sliši še tako čudno za politično delo. A če tvegam oznako, bi rekel, da sem filozof in pesnik. Danes je ta kombinacija visoko cenjena: pesniki bi bili radi filozofi in narobe. Malokomu pa se posreči, da je oboje. Za to je potrebna šola. In milost, ki je nima vsak. Moj veliki start v poezijo, literaturo in življenje je bila Dantejeva Božanska komedija in Dante je bil pesnik, filozof in kristjan. In ob vsem še politik.

»Poeta storil si me in kristjana,« pravi Dante Vergilu. Torej bi vi mogli dati enak kompliment Danteju?

Pri dvajsetih sem na romanistiki, ob pobudi pokojnega prof. Nika Koširja, naletel na ta veliki tekst in desetletje z Dantejem me je kot začaralo. Takrat so bili v deželi še svinčeni časi, sam pa sem jih prebil v sanjskem svetu Božanske komedije. Prevajal sem in bil srečen. To je bil moj avtonomni svet, pa tudi obramba pred dobo, ki ni bila prijetna. Bila so komunistična leta, ki so mladeniča z mojim značajem in izkušnjami, filozofsko in versko usmeritvijo odbijala. Na neki način sem se z Dantejem reševal. Zame je bila to žlahtna karantena. Resnično sem živel paradoks: biti mlad, srečno poročen, oče treh hčera, pa zamaknjen v onstranstvo! Formula je bila dobra, a botrovala ji je tudi doba. Idealni svet visoke poezije in filozofije me je osvojil in zaznamoval, od Dantejevega duhovnega kapitala nisem nikoli nehal živeti. Bil je moja prava »univerza«, četudi so me za doktorat prisilili v svet demonije, v francoski nadrealizem. A tudi tam me Bog ni zapustil, našel sem Bergsona.

Niste ostali pri prevajanju. Kaj vas je kasneje v življenju gnalo na tako različna področja ustvarjanja in delovanja?