Preden odpotuje v Argentino, smo se z Gašperjem Maukom srečali v rodni Radovljici, kjer biva v tem vmesnem času. V pogovoru je beseda med drugim nanesla na zadnja leta na Breznici, njegove dosedanje stike z Argentino, pričakovanja in strahove pred odhodom, duhovniški Oktet Oremus in tudi na nogomet.

Pogovarjali smo se z duhovnikom Gašperjem Maukom, ki se iz Župnije Breznica seli med rojake v argentinskem Buenos Airesu.

Desetletje ste že duhovnik, zadnja tri leta ste delovali kot župnik na Breznici. Kakšne spomine imate na to obdobje in v kakšni kondiciji je župnija, ki jo zapuščate?

Bolj objektivno oceno bo sicer čez čas lahko dal moj naslednik, a menim, da smo z župnijskimi sodelavci postavili dobro izhodišče za nadaljnje delo. Zelo lepo se je utekel nov zbor, dopolnili smo ministrantske vrste, s skavti – na Breznici je močan steg – smo odlično sodelovali. Zelo lepo je urejena pomoč pri vzdrževanju pastoralnega doma, kjer biva mlada družina. To je podpora župnije vsaj eni mladi družini, da lahko tu začne življenje, preden zgradi svoj dom, in hkrati sodeluje z župnikom pri vzdrževanju okolice župnišča. Obeta se tudi sodelovanje z Montessori šolo, ki naj bi se z jesenjo vselila v prostore pastoralnega doma, ki je bil doslej kar precej prazen in neizkoriščen, pa je župnija pred šestimi leti ob izgradnji vanj veliko vložila. Mogoče bo to celo priložnost za razširitev ponudbe na področju veroučnega procesa, kjer se lahko poleg klasične oblike verouka vključi še kateheza Dobrega Pastirja. Upam, da se bo obdržala študentska skupina, ki jo oblikujemo skupaj z Župnijo Jesenice, kot že prej tudi mladinsko skupino. Župnija Breznica je v zelo zdravi kondiciji in ima v jedru vsaj 80 sodelavcev, ki redno sodelujejo in s katerimi lahko moj naslednik nadaljuje in po želji tudi razširi dobro delo.

Ni bilo težko odkriti, zakaj imajo argentinski Slovenci drugačen žar kot mi tu: ker so bili sposobni v sebi priti do odpuščanja po tistem, kar se je zgodilo v 2. svetovni vojni in po njej.

TUKAJ sem prebral, da je bilo slovo od Breznice zelo čustveno. Kakšno je tamkajšnje župnijsko občestvo, kakšni ljudje živijo pod Stolom?

Ko menjaš župnije, lahko opaziš, da so – čeprav so to majhni teritoriji in relativno skupaj – ljudje karakterno zelo različni med seboj. Kot povsod drugod so tudi v Kašariji pod Stolom svoj karakter ljudje z vsemi prednostmi in slabostmi – izredno odločni, pridni in delavni, ki imajo svoj prav in včasih potrebuješ čas, da jih prepričaš, da je morda prav tudi drugačen prav. Gre za vaško okolje, a z ogromnim potencialom sodelovanja v prihodnosti in delovanja na različnih področjih. Zelo lepo sem sodeloval z obema prostovoljnima gasilskima društvoma, Občino, županom, občinsko upravo, Zavodom za turizem in kulturo, s kulturnim društvom … Nekoliko me je spravljal v negotovost le občutek močne sekulariziranosti družbe in večinske odmaknjenosti od župnijskega dogajanja, to je najbrž posledica dediščine naše polpretekle zgodovine in vpliva sodobnega duha liberalizma.

Gašper Mauko prihaja iz vasi Vrbnje, zato tudi v tem prehodnem času pred odhodom v Buenos Aires biva v Župniji Radovljica. FOTO: Siniša Kanižaj

Odhajate v svet. Kaj iz teh zadnjih treh let na Breznici boste najbolj pogrešali?

Zagotovo družbo, krog ljudi, s katerimi sem začel zelo dobro sodelovati. Pogrešal bom jutranje zajtrke po prvi nedeljski maši, kofetkanje po sredini jutranji maši, bližnje sodelavce, s katerimi smo skupaj pripravljali večino dogodkov in ki so bili res zanesljivi s srcem v župniji in skupnosti. Pa tudi gorenjsko natančnost in zoprnijo, ki pa je lahko velikokrat koristna, ker odhajam v okolje, ki ni tako predalčkano urejeno. Seveda bom pogrešal tudi okolico, hribe, pokrajino. Če zrasteš pod hribi, se to zapiše v tvoje srce.

Ljudje smo si različni, imamo različna zanimanja in interese, jaz grem pač rajši na koncert klasične glasbe kot na nogometno tekmo.

Vsaka premestitev duhovnika je težka, predstavljam si, da še toliko bolj, če zapustiš tudi državo in celino. Ko vas je nadškof povprašal za privolitev, ste imeli kakšne zadržke?

Prvi me je poklical škof Anton Jamnik, pri SŠK zadolžen za Slovence po svetu. Ni bilo toliko zadržka kot zlasti šok, ker nisem pričakoval takega vprašanja. Po veroučni uri februarja, sredi pastoralnega leta, ko imaš v glavi polno drugih misli, te kliče škof in vpraša, ali bi mogoče šel v Argentino. Vzel sem si čas za premislek, moje glavno izhodišče pa je bilo: dragi Gašper, leta 2015 te je ob posvetitvi nadškof, ki ti je podelil zakrament mašniškega posvečenja, poklical po imenu in ti si rekel: tukaj sem – za Kristusa in Cerkev. In če te Kristus in Cerkev potrebujeta na drugem koncu sveta, te pač rabita tam. Če izmed toliko duhovnikov, ki delujemo v Sloveniji, prav tebe pokličejo, si pač rečeš: ja, grem, zakaj pa ne? Greš tja, kjer te Kristus in Cerkev potrebujeta, to je bila najpomembnejša motivacija. Škofu Jamniku sem dejal, da sem pripravljen, se dam na razpolago, a le pod pogojem, da moj prvi nadrejeni to presodi kot potrebno, pravilno. Ne bom šel z glavo skozi zid, ker vem, da sem tudi tu potreben kot duhovnik, da imamo tudi mi kadrovske težave. Razumem nadškofa, ki ne more biti stoodstotno zadovoljen, da bo vzel še nekoga od svojih duhovnikov, ga dal na drugi konec sveta in bo tu zazevala še ena luknja, ki jo bo treba kadrovsko zapolniti. To je bila skupna odločitev vseh nas, niti slučajno nisem bil jaz najpomembnejši v tem kolesju, sem pa razpoložljiv, za kar koli že me Cerkev potrebuje.

Pri 36 letih je Gašper Mauko že desetletje duhovnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Ne odhajate na pot v neznano, z Argentino ste že nekoliko povezani. Kako?

Z Argentino smo, kot veliko slovenskih družin, povezani od 2. svetovne vojne. Sorodnike iz Argentine sem spoznaval že kot otrok, ko so prihajali k nam na obiske, ko pa je nastopil čas nove maše, smo ocenili, da bo veliko ceneje in smiselneje, da sam odpotujem v Argentino, kot pa sto mojih sorodnikov iz Argentine sem. Vedno sem občudoval te ljudi, saj so s seboj prinesli poseben žar, ki ga v Sloveniji nisem videl. Pri teh sorodnikih si nisem znal razložiti, zakaj je tako, kako živijo, da imajo v sebi drugačen žar, veselje, neobremenjenost, odprtost, ki so jo prinesli, ko so prišli na počitnice, na študij ali na obisk v Slovenijo, kjer so živeli na domačiji, od koder izhaja moj stari oče, pri Lešarjevih na Prevojah. Od tam je bila tudi njegova sestra, teta Tončka, pozneje poročena Šmon. Februarja 2016 sem torej kot kaplan na Vrhniki dobil dovoljenje, da grem z družino za dva tedna v Argentino na ponovitev nove maše, ki je bila v župniji Fatimske Matere Božje. Po maši smo na nekem piknik prostoru v bližini imeli še praznovanje, značilni asado z govedino, klobasami in vsem, kar spada zraven. Spoznal sem vse tamkajšnje družine. Teta Tončka je približno pol leta pozneje umrla, stara 91 let. Takrat sem imel tudi dva krsta svojih sorodnikov, pravnukov tete Tončke, po številki sta bila 53. in 54., pa so bili novi še na poti. 

Oktet Oremus? To je bil zelo dobro unovčen čas druženja z brati v duhovništvu in hkrati ljubezni do vokalne glasbe, pa tudi priložnost za pričevanje o duhovniškem poklicu.

Tedaj smo dobro spoznali provinco Mendoza, kar je bilo prvo konkretno srečanje z Argentino in z njihovim življenjem. Ni bilo težko odkriti, zakaj imajo oni drugačen žar kot mi tu: ker so bili sposobni v sebi priti do odpuščanja po tistem, kar se je zgodilo v 2. svetovni vojni in po njej. Ne gre za pozabo, ampak za postavljanje stvari na pravo mesto z namenom notranje pomiritve. Obenem ohranjajo osnovne in najpomembnejše vrednote: vero, družino in ljubezen do slovenskih korenin. Hkrati so se na nek način asimilirali v južnoameriški temperament, ki daje poseben čar njihovemu karakterju. So topli ljudje z izredno odprtostjo. Še zanimivost v zvezi s Fatimsko Materjo Božjo. Ko sem oktobra lani poromal v Fatimo tudi z namenom, da preverim pravilnost svoje odločitve za Argentino, sem Mariji neposredno zastavil ravno to vprašanje. Naslednji dan sem po Mariji prejel po mojem mnenju neposreden odgovor. Čeprav na Facebooku nisem sledilec Bogoslovnega semenišča v Ljubljani niti obiskovalec njihove strani, se mi je v viru novic prva pojavila prav objava Bogoslovja. Tisto jutro je maševal apostolski nuncij v Kongu Mitja Leskovar in rekel: 'Mislim, da je dobro, da se tam, kjer smo, vržemo celi noter, potem pa smo pripravljeni dvigniti sidro in iti na naslednjo službeno mesto, kjer nas Bog in Cerkev posebej želita.' To se mi je zdel zadosti konkreten in očiten odgovor, ki mi ga je Marija izprosila. Tega ne jemljem kot naključje, ampak kot znamenje, da je moja odločitev pravilna.

Zadnja tri leta je župnikoval v Župniji Breznica. FOTO: Siniša Kanižaj

Delovali boste med slovenskimi rojaki v Buenos Airesu – s kakšnimi pričakovanji odhajate na pot?

Res je. Selim se v Buenos Aires, kjer je center duhovne oskrbe za Slovence v Argentini. Tam je tudi delegat Franc Cukjati, njegov brat Janez pa v skupnosti v Mendozi. Prihajam tja in se dam na razpolago. Prav je, da se na podlagi konkretnih okoliščin skupaj z brati duhovniki pogovorimo in da tudi delegat pove, kje bo moje mesto, ker zaenkrat tega niti še ne morem reči. Se mi zdi, da imamo Slovenci preveliko manijo, da moramo vse vnaprej vedeti in popredalčkati. Ko pridem tja, se bomo na licu mesta vse dogovorili – nekaj bom že počel, verjetno ne grem na drugi konec sveta zraka mešat (smeh).

Pogrešal bom jutranje zajtrke po prvi nedeljski maši, kofetkanje po sredini jutranji maši, bližnje sodelavce, s katerimi smo skupaj pripravljali večino dogodkov in ki so bili res zanesljivi s srcem v župniji in skupnosti. Pa tudi gorenjsko natančnost in zoprnijo.

Kakšna je slovenska skupnost, v katero prihajate? Argentinski Slovenci veljajo za izjemno narodno zavedne, ponosne, močne v kulturi in glasbi, delavne, verne …

Vsekakor. Sam sem jih tako doživel, čeprav le kot zunanji opazovalec in gost. Vendar pa je drugače priti v goste ali z njimi živeti in se srečati tudi z manj prijetnimi platmi. Zagotovo pride tudi do sporov in nerazumevanja, toda osebno jih doživljam kot izredno tople in vesele ljudi, hvaležne za to, da si med njimi, da z njimi tam živiš in deliš z njimi življenje, zlasti pa, da jim pomagaš ohranjati povezanost z domovino. In zato razumem, zakaj tako velika želja po duhovniku iz Slovenije. Teoretično bi mašo zanje lahko obhajal kdor koli, ampak to ni isto. Svojih korenin si ne moreš izmisliti; si, kdor si, tudi če imaš državljanstvo katere koli države sveta. Toda korenine prihajajo od tvojih prednikov in tvoj genski zapis je uglašen na določeno domovino ali narodnost. Razumem jih, zakaj tako cenijo in so hvaležni, če se kot Slovenec in duhovnik odločiš priti tja, z njimi deliti njihovo življenje in pomagati ohranjati njihovo kulturo. Le to si želim, da bi jim bil kot duhovnik v maksimalno korist in pomoč. Ne prihajam na počitnice, ampak da sem jim res kot duhovnik, človek in Slovenec koristen v vseh teh dimenzijah.

Gašper v Argentino predvidoma odhaja 24. septembra letos. FOTO: Siniša Kanižaj

Kdaj odhajate v Argentino, kako dolg bo vaš »mandat«, se boste kaj vračali v domovino?

Zaenkrat je v načrtu, da grem na pot 24. septembra. Nadškof mi je v dekret zapisal, da moj mandat traja 5 let, od 1. avgusta letos. Formalno sem torej že njihov, sem pa ta hip kot v mednarodnem prostoru, duty free. Zelo sem hvaležen, da me je domača radovljiška župnija v prehodnem obdobju vzela pod svoje okrilje, in poskušam biti koristen pri hišnih opravilih ali pri duhovniških obveznostih. Glede vračanja v domovino pa bomo videli, kakšen bo dogovor med nami, ker mora biti vedno nekdo od nas tam, ne moremo vsi naenkrat izginiti. Po tihem pa upam, da bom lahko enkrat letno prišel v Slovenijo za kak teden ali dva, da vidiš domače ali da urediš kakšne stvari, ki jih tam ne moreš.

Greš tja, kjer te Kristus in Cerkev potrebujeta, to je bila najpomembnejša motivacija.

Vas kaj skrbi? Se morda učite španščine?

Ja, zlasti se trudim delati na področju španščine. Priznam, da sem tu malo len, se pa trudim zaobjeti čim več besednega zaklada, ker se zavedam, da ti šele aktivno govorjenje tujega jezika da pravi ritem. Aplikacije in tečaji nam dajo temelj, nikoli pa to ni tisto, kar se zgodi, ko govoriš jezik z domačini. Kar se tehnične priprave tiče, pa sem večino stvari že poslal v Argentino z ladijskim prevozom, ostalo pa moram še zreducirati na dva kovčka, ki gresta z mano. To so zlasti moje obleke in obutev.

Gašper Mauko: Seveda bom pogrešal tudi okolico, hribe, pokrajino. Če zrasteš pod hribi, se to zapiše v tvoje srce. FOTO: Siniša Kanižaj

Odrasli skavti so vam ob slovesu od Breznice pripravili kviz o poznavanju Argentine. Kako dobro vam je šlo?

Zdelo se mi je zelo posrečeno. Mislim, da bi bil pozitiven na testu z več kot 50 % pravilnih odgovorov. Veliko stvari je bilo posebnosti, ki sicer niso bistvene za življenje, jih je pa zelo zanimivo slišati in vedeti. Marsikaj sem se prek tistega kviza tudi naučil.

Ne bom šel z glavo skozi zid, ker vem, da sem tudi tu potreben kot duhovnik, da imamo tudi mi kadrovske težave. Razumem nadškofa, ki ne more biti stoodstotno zadovoljen, da bo vzel še nekoga od svojih duhovnikov, ga dal na drugi konec sveta in bo tu zazevala še ena luknja, ki jo bo treba kadrovsko zapolniti.

Vaša selitev v Argentino pa pomeni tudi, da je duhovniški Oktet Oremus, s katerim ste lani jeseni gostovali tudi v Argentini, ostal brez enega člana. Tudi to boste verjetno pogrešali …

Zagotovo. Osem let sem bil član okteta, sicer kot deveti član; zdaj bo to res oktet in ne bom več mešal štren pri teh številkah, ko ne veš, ali smo oktet, nonet ali nekaj vmes. Bom pa pogrešal naše sredine večere, čeprav je bilo včasih naporno, ker si utrujen od pastoralnega dela in potem zvečer prideš pozno na vaje in še bolj pozno odideš domov. A je bilo zelo lepo druženje, za katerega se nikoli ni bilo problem odreči prostemu času, spancu, počitku. Tudi naša zborovodkinja Damijana Božič – Močnik je bila zelo požrtvovalna in je imela vedno čas za nas. Bila je z nami, čeprav zelo utrujena in čeprav nismo bili vedno najbolj pridni. To je bil zelo dobro unovčen čas druženja z brati v duhovništvu in hkrati ljubezni do vokalne glasbe, pa tudi priložnost za pričevanje o duhovniškem poklicu. To bom gotovo pogrešal, smo se pa že pogovarjali, da bo treba turnejo očitno ponoviti.

Gašper Mauko je bil doslej tudi (deveti) član Okteta Oremus. FOTO: Siniša Kanižaj

Nekoč ste bili hokejski sodnik, odhajate pa v deželo nogometa. Ste kaj vešči tudi nogometne žoge?

Nikoli nisem bil velik talent za igre z žogo. Ne rečem, saj se potrudim. Del piknika po ponovitvi moje nove maše je bil nujno tudi nogomet, jaz pa nisem imel stvari za preobleči. V ta lepih hlačah na rob, v srajčki in bosih nog, ker nisem imel drugega kot lakaste čevlje, sem tekel gor pa dol in po eni uri so se mi čisto olupili podplati, tako da sem dan pozneje odležal z nogami navzgor. Nisem torej velik ljubitelj tega športa, razumem pa, da je marsikomu skoraj kot ritual iti na tekmo in navijati za svoje moštvo. Ljudje smo si različni, imamo različna zanimanja in interese, jaz grem pač rajši na koncert klasične glasbe. Sploh v Argentini pa ima nogomet že skoraj religiozno obliko. No, saj vem, da Lionel Messi izhaja iz Argentine, Maradona tudi in slovenski reprezentant Andrej Vombergar ravno tako. Vsekakor bom delil z njimi zanimanje in se potrudil čim bolj izobraziti na tem področju, ne bo pa to moja prioriteta.