V Evropi je bilo leta 2008 opravljenih skoraj tri milijone splavov, ali natančno 2.863.649 splavov, s čimer je splav glavni vzrok smrti v Evropi, celini, kjer se prebivalstvo vedno bolj stara. Podatke, zbrane v poročilu Splav v Evropi in Španiji, je ta teden v Bruslju predstavil Španski inštitut za družinsko politiko. V poročilu je posebej izpostavljeno, da bi se stalni demografski padec v sedemindvajsetih državah Evropske zveze ustavil, če bi se spočeti otroci rodili. Trenutno je splav zakonsko prepovedan le v dveh evropskih državah, na Irskem in Malti, v štirinajstih je dovoljen pod določenimi pogoji, v enajstih pa je dovoljen in torej stvar odločitve staršev oziroma matere.

Poročilo 'Splav v Evropi in Španiji' govori o grozljivih številkah. V sedemindvajsetih državah Evropske zveze vsako leto opravijo več kot 1.200.000 splavov. Številka je tolikšna, kot če bi bili v treh letih izbrisani vsi prebivalci Milana ali Pariza. Štiri države z največjim številom splavov v zadnjih petnajstih letih so Združeno kraljestvo, Francija, Romunija in Italija. Največjo rast beleži Španija, kjer se je v zadnjih desetih letih število splavov povečalo za stopetnajst odstotkov. V državah Evropske zveze se s splavom konča vsaka peta nosečnost, prekine pa jo vsako sedmo dekle, mlajše od dvajsetih let. Splav je glavni razlog smrtnosti v Evropi in je celo pred rakom, srčnim infarktom in prometnimi nesrečami. Je tudi eden poglavitnih razlogov za staranje evropskega prebivalstva.

O tej temi je za vatikanski radio spregovoril predsednik italijanskega 'Gibanja za življenje' Carlo Casini in primerjal podatke za Španijo in Poljsko, ki imata vsaka okrog štirideset milijonov prebivalcev in zakon, ki dovoljuje splav v primeru nosečnosti, ki ogroža materino zdravje, v primeru, da je nosečnost posledica spolnega nasilja in v primeru, da bo rojen otrok prizadet. V Španiji število splavov narašča iz leta v leto in je sedaj doseglo število sto tisoč splavov na leto. Poljska je imela v času komunističnega režima ogromno splavov, po padcu berlinskega zidu pa se je število zmanjšalo in nikoli ne presega tisoč. Casini navedeno razliko pojasnjuje z občutkom, da je življenje vrednota, ki je bolj ukoreninjeno v Poljakih kot v Špancih.

V Španiji prihaja do kulturnega propadanja, na kar kažejo proti življenju usmerjeni zakoni. V Franciji in Veliki Britaniji število splavov še naprej narašča, med tem ko se zdi, da je v Italiji nekoliko upadlo. Slednje Casini pojasnjuje z dejstvom, da je v Italiji papežev glas, torej glas Cerkve, močno prisoten in mu ljudje kljub vsemu prisluhnejo. V Franciji in Veliki Britaniji pa te proti življenju usmerjene drže ni mogoče obvladati in tako število splavov narašča. Casini tudi zatrjuje, da iz zavesti Evropejcev izginja dejstvo, da so otroci vedno otroci, tudi pred rojstvom. Brez priznanja tega načela tega propada in poraza Evropi ne bo uspelo rešiti, je dejal Casini in dodal, da je to tudi temelj problema, saj gre za osnovno logiko človekovih pravic, namreč da smo vsi ljudje med seboj enaki.

Kot rešitev problema je med možnostmi navedel postavitev primerne družinske politike, otroške jasli v času materine službe in oblikovanje stanovanjske politike. Najpomembnejša pa je vzgoja v šolah, poučevanje otrok in mladih o spoštovanju življenja. Poseben poduk po njegovem mnenju potrebujejo tudi odrasli, Casini pa je poleg vloge šole posebej izpostavil tudi vpliv medijev.