Predstavljajte si, da ste se po dolgem času srečali s sošolcem. Nekoč ste skupaj preživljali dneve, se igrali, trepetali pred tablo, se učili, sanjarili – in šli vsak po svoje. Izobraževanja, kariera, služba, družina, kdaj pa kdaj ste še slišali drug o drugem. Zdaj je pred vami odrasel moški. Urejen, frizura, dober avto. »Greva na kavico! Kako si?« Sončen obraz postane otožen, oko se orosi in kar ne moreš verjeti besedam: »Že dolgo nisem dobro, v resnici se počutim, kot da sem nekje obtičal, v temi …« Možakar, še pred minuto skoraj tujec, zaihti. Neprijetno ti je, v zadregi si. On nadaljuje: »Ne spominjam se, kdaj sem bil nazadnje srečen. Nihče me zares ne sliši, nihče me ne pozna.« Še tvoje oko se orosi …

»Tolažite moje ljudstvo, tolažite ga! Na srce mu govorite, mojemu ljudstvu, mojim ljubljenim. Njihova tlaka je dokončana …« (prim. Iz 40,1-2) »Že prav, Gospod,« slišim naše pomisleke, »ti si naredil vse, toda mi, jaz … Ne, da sem opuščal molitev, mašo, spoved, ne to … Tv...