Ob smrti patriarha Srbske pravoslavne Cerkve Irineja smo za krajši prispevek prosili tudi beograjskega nadškofa msgr. Stanislava Hočevarja, ki se je na našo prošnjo prijazno odzval z naslednjim zapisom:

Ob smrti patriarha Srbske pravoslavne Cerkve, njegove svetosti g. Irineja

Gledati s srcem

Prehod iz minljivosti v neminljivost prinaša s seboj tudi mnogo krutosti. Ne mislim toliko na vse mogoče telesne bolečine in zemeljske »krče«, marveč bolj na vse mogoče »plazove« sodb, s katerimi zasujemo umrlega. Še posebej, če je bil ta v službi neke večje ali manjše, pomembne ali manj pomembne skupnosti.

To se je zgodilo tudi ob prehodu v večnost srbskega patriarha g. Irineja. Toliko bolj, ker je tudi njega pokosila pandemija koronavirusa. Posloviti se je torej moral v posebnem ozračju, kmalu po »veličastnem« pogrebu vsem znanega metropolita Amfilohija, v senci smrti odstavljenega škofa Artemija, v »že«, pa vendarle »še« ne dokončanem nacionalnem svetišču sv. Save, ter ob več dokaj izzivalnih govorih. Vsakdo, vsaka skupina in vsaka »orientacija« si je takoj nataknila svoja očala in glasno modrovala – seveda sebi v korist. Nič nenavadnega torej, če si je pisec člankov famozno v enem izmed dnevnikov privoščil kar precej grenkih kapljic na račun nas vseh. Dejansko smo kar vsi potegnjeni v vrtinec sodb in obsodb in manj v reke molitve, premišljevanja in zlasti še kontemplacije življenja.

Želim torej poudariti, da je bil pokojni patriarh predvsem človek vere, menih askeze in posta (tudi zato je kljub devedesetim letom z lahkotnostjo stoje prepeval večurno liturgijo), kristjan preprostosti in zelo praktičen pastir Božjega ljudstva. Zares je živel za svojo Cerkev, za svoje ljudstvo, za svoje »srbstvo«. Sveto izročilo ga je popolnoma prevzelo – mogoče ga je premalo odpiralo prihodnosti; zvestoba pravoslavju tako močno utrdila, da se ni bal napraviti nobenih rezov (in tudi ne psiholoških priporočil); zvestoba Cerkvi in narodu ga je tako gnala naprej, da se ni mogel dosti ozirati na druge vere in druge narode.

V srečanjih je bil zares srečen … Če bi ga hoteli avtentično predstaviti, bi ga morali naslikati, kako z razširjenimi rokami, žarečimi očmi in blagim nasmehom hiti nasproti bližnjemu. Mogoče ni bil v teh srečanjih zadosti »zvit kakor kača«, pa so ga nekateri premočno »osrečili« z enostranskimi blagri. Kakorkoli: med nama ni bilo nobenega srečanja in pogovora, da ne bi on iskreno izrazil želje po dialogu, po edinosti kristjanov, po »novem« srečanju Vzhoda in Zahoda.


Beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar FOTO: Tatjana Splichal

Želel bi tokrat močno poudariti svojo temeljno izkušnjo: mi katoličani smo se samo navdušili za ideale edinosti, nihče pa še ni »splaniral« strategije in napravil »orodja« za »izgradnjo« edinosti. To namreč zmoremo samo mi vsi kot celota. Kakšna škoda, da se ne nadaljujejo nekdanji simpoziji med nami (verjetno čakamo, da nas bodo zunanje družbene sile – kot nekoč komunizem - v to »prisilile«); kakšna škoda, da se naše redovniške skupnosti, zlasti kontemplativne, ne srečujejo za izmenjavo darov (ali smo jih pripravili na to?!); kakšna škoda, da samo »poročamo« o drugi strani, a ne omogočamo drug drugemu direktnega »sporočanja«: življenjskega dialoga med nami še ni. Zgodovina Balkana pa nas še posebej zavira na tej poti.

Po mojem skromnem razmišljanju moramo goreče prositi Gospoda žetve, da nam še pošlje takih zavzetih kristjanov! Obenem mu moramo obljubiti, da ne bomo nikdar več drug drugega prepuščali samemu sebi. Ko bi bil človek, menih, škof in patriarh Irinej močneje obdan z našo skupno skrbjo in nenehnim dialogom, bi bili mi vsi ob njegovi smrti še mnogo bolj bogati. Pa tudi: odslej moramo v Cerkvi močneje iskati pota sožitja: še posebje za tiste, ki naj bi hodili na čelu skupnosti. Mar ne pove prav to izraz »starešina«?

+ Stanislav Hočevar

beograjski nadškof in metropolit

Patriarh Irinej FOTO: spc-ljubljana.si