14. februar – god sv. Valentina

V soboto, 14. februarja 2009, v katoliški Cerkvi praznujemo god sv. Valentina, mučenca. Več o sv. Valentinu je na poljuden način zapisano v knjigi Svetnik za vsak dan avtorja Silvestra Čuka, na strokovni ravni pa v zbirki z naslovom Leto svetnikov. Praznovanje je prodrlo k nam iz Amerike in predstavlja praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan izmenjujejo darila, predvsem sladkarije.

V nedeljo, 15. februarja 2009, bo ob 15.00 v Predloki (Črni Kal) v podružnični cerkvi sv. Valentina maša za zaročence in zakonce. Sv. mašo in blagoslov parov bo vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. God sv. Valentina je priložnost za izraz pozornosti med zaročenci in poročenimi ter molitveni spomin.

God sv. Valentina povezuje osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in z istim imenom. Ljudska pobožnost se na zgodovinske vire ni posebej ozirala in je svetnika že od nekdaj častila. Legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je zaradi vere v Kristusa umrl mučeniške smrti v času vladanja cesarja Klavdija II. okrog leta 269. V podobnem zgodovinskem času je kot mučenec umrl tudi Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Spomin na oba so obhajali 14. februarja, zato domnevajo, da je šlo za eno samo svetniško osebo, ki je bila tesno povezana z mestom Rim, saj tudi za mučenca iz Ternija legenda trdi, da ga je v Rimu doletela mučeniška smrt. Predpostavljajo, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Njegov prvotni grob naj bi bil ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci zgodovine svetnikov na več vprašanj še niso dokončno odgovorili, zanesljivo zgodovinsko dejstvo pa je, da je šlo za resničnega mučenca iz 3. stoletja po Kristusu.

Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po Evropi. Njegov god so 14. februarja spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Svetnikov god največkrat obhajamo v predpustnem času, ki je bil od nekdaj namenjen svatovanjem, in iz tega razloga so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime, zato so se mu priporočali tudi mladostniki in čebelarji, ker se njihove »muhe« zbudijo iz zimskega spanja.

Po eni od rimskih legend je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je po spregledanju z vso družino dala krstiti. Sv. Valentin je zato zavetnik za oči in pravo notranje spoznanje. Druga legenda spregovori o tem, da je svetnik ozdravil božjastnega sina pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu – v krču zvit – leži pod nogami in na tej osnovi velja tudi za priprošnjika božjastnih bolnikov.