G. Božidar, ali veste, kdo Vam je izbral ime in zakaj?

Kot so mi doma pripovedovali starši in bratje ter sestre, kajti sem med mlajšimi v družini 17 otrok, so mi izbrali to ime po priljubljenem duhovniku Božidarju Slapšaku, ki je bil kaplan v moji rojstni župniji Šentjernej na Dolenjskem od leta 1943 do 1946. Nato je bil dve leti škofijski tajnik v Ljubljani pri škofu Antonu Vovku. Pozneje so ga tovariši, ker je bil resnicoljuben in je povsod govoril le resnico, kar tovarišem po II. svetovni vojni ni ugajalo, zaprli kot mnoge duhovnike in je bil v zaporu od leta 1948 do 1955.

Družina Metelko leta 1953. FOTO: osebni arhiv

Sv. Teodor/Božidar je zavetnik vojakov in armad ter priprošnjik v bojih in ob viharju. Ste tudi sami »bojevitega duha«? In če je tako, kje se to kaže?

Po naravi nisem »bojevitega duha«, ker sta bila v družini red in disciplina ter sem moral ubogati na prvo besedo. Oče me je samo pogledal in sem takoj vedel, »koliko je ura«! In tako smo morali ubogati vsi otroci, starejši rojeni pred vojno so bili še bolj strogo vzgojeni, zato tudi precej drugačnega ponašanja. Druga polovica rojenih med in po vojni, tako je večkrat rekla tudi mama, ki je dočakala sto eno leto in pol, pa smo bili precej drugačni. Zato ni bilo priložnosti za »bojevitost«. Z leti, ko človek odrašča, se bori za svoje pravice in dostojanstvo, pa je bilo potrebno marsikdaj pokazati odločnost pri zagovarjanju svojih pravic. Tako že osnovni šoli, ko je prof. matematike izvedel, da sem tudi ministrant, in mi je začel dajati nižje ocene. Prav tako učiteljica risanja, ki mi je dala pri risanju oceno nižjo kot sošolcu, čeprav sva bila oba najboljša risarja. Kmalu zatem, ko smo morali narisati nekaj knjig, sem dal eni naslov: Nepravičnost v šoli. Ko je profesorica pregledovala risbe, je vprašala, zakaj tak naslov. Dejal sem, da sem bral knjigo s tem naslovom /sem se ji zlagal!/. Vendar ni nič ukrepala, ampak je tiho odšla od mene.

Po nekaj letih [v Kočevju], ko sem začutil, da so me ljudje zelo dobro sprejeli in sem poznal že mnoge »tovariše« ter imel z njimi solidne odnose, se je začel v meni stopnjevati tudi pogum.

Sv. Teodor je bil pogumen rimski vojščak, ki tudi med preganjanjem kristjanov ni skrival svoje vere. Vam je bil kot tak kdaj v življenju zgled? Ste ga kdaj posnemali?

Ko sem bil imenovan za župnika v Kočevju in sem od staršev izvedel, kaj vse se je dogajalo v Kočevskem Rogu, sem bil najprej previden. Po nekaj letih, ko sem začutil, da so me ljudje zelo dobro sprejeli in sem poznal že mnoge »tovariše« ter imel z njimi solidne odnose, se je začel v meni stopnjevati tudi pogum, še posebno po osemdesetih letih, ko se je začel socializem krhati na vseh področjih. Mislim, da je bilo kmalu po letu 1980, ko je k meni prišla vzgojiteljica gospa H., zaposlena v vrtcu, in mi povedala, da jo je k sebi poklicala ravnateljica. V pogovoru z njo ji je rekla, da ne sme več »nositi križa na verižici okoli vratu«, ker to vidijo otroci. Obenem ne sme več hoditi ob »nedeljah k maši«, ker je vsem na očeh. Vprašala me je, če lahko kako posredujem.

Drugi dan sem odšel na Občino Kočevje k načelniku oddelka za notranje zadeve. Bil je mlajši in zelo prijazen. Povedal sem mu, kaj zahteva ravnateljica vrtca od vzgojiteljice H. Dejal sem tudi: »Ker zelo poudarjate, da imamo vsi državljani enake pravice, pričakujem, da boste to uredili.« Odgovoril mi je, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči in poskušal stvari postaviti na pravo mesto. Obljubo je tudi držal in vzgojiteljica je lahko še naprej nosila križec in hodila k maši.

Kaj Vas pri Vašem nebeškem zavetniku najbolj nagovarja?

Občudujem predvsem njegov pogum, odločnost. Nikogar se ni bal, čeprav je slutil, kaj se lahko z njim zgodi. Po besedah sv. Gregorja Nacianškega: ko so Teodorju ukazali darovati bogovom, se je uprl in dejal: »Zame je moj Bog Kristus, edini Božji Sin.« Še več, ko so mu dali tri dni za premislek, da daruje bogovom, je »vzel baklo in zažgal tempelj Kibele«, boginje rodovitnosti.

Marsikdaj sem moral biti odločen in neizprosen do vodilnih, drugače bi težko kaj dosegel.

Na kakšen način Vas sv. Božidar navdihuje na Vaši duhovniški poti?

Verjetno sta tudi pri Teodorju vzporedno z njegovim krščanstvom – vero, ki jo je občudoval pri mučencih tistega časa - v njem rasla pogum in odločnost. Tudi sam, kot sem že omenil, sem imel več samozavesti in s tem vedno manj strahu, ko sem začutil, da so me ljudje sprejeli in sem spoznal tudi vodilne in vplivne ljudi v Kočevju. Kajti potrebno je bilo reševati pastoralne in gospodarske zadeve. Tudi pri obnovi »sakralnih spomenikov«, ko človek išče vse mogoče načine, še posebno v tistem času, ko smo bili finančno zelo šibki, cerkve pa je bilo potrebno vzdrževati in popravljati, smo bili duhovniki velikokrat pred težkimi odločitvami. Obenem so nas ovirali povsod in takrat je tudi v meni napredovala samozavest, ker sem moral biti marsikdaj odločen in neizprosen do vodilnih, drugače bi težko kaj dosegel.

Podružnična cerkev Corpus Christi na Trati v Kočevju. FOTO: PhJ/Wikipedia

Z leti sem postajal most povezovanja med različno mislečimi: verjetno je poskušal biti tudi Teodor v tistem času nekakšen povezovalni člen, da bi se kaj premaknilo v »glavah vojaškega kadra«, vendar za to še niso bili dovolj zreli časi. Da se je sploh začela gradnja novega župnišča v Kočevju in nekaj let za tem obnova zunanjščine cerkve Corpus Christi na Trati v Kočevju, dveh kapel s pokopališčem in spominskim parkom, sem moral na Zavodu za ohranjanje sakralne umetnosti v Ljubljani »nastopiti ostro«. V Kočevju pa sem ubral bolj diplomatsko taktiko, da smo z deli sploh lahko začeli.

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je ob blagoslovitvi obnovljene cerkve Corpus Christi in okolice v govoru v cerkvi pri maši med drugim dejal: »Danes veseli doživljamo nekaj, kar je še veliko večjega pomena, kakor pa, da ste obnovili ta zunanji vidni spomenik preteklosti. /…/ Bilo je vedno več razumevanja, medsebojnega spoznavanja, vedno več pogovora, odkrivanja … Kar ste delali tu, je bilo neko zunanje znamenje, da se odstranjujejo ruševine, ki vedno spominjajo na težke in hude čase … In ta 'duhovna zgradba', ki se je začela graditi tu v Kočevju, to je še nekaj veliko večjega in bo ostal trajen spomenik v vaših srcih, vaših družinah, v vaši župniji, vaši krajevni skupnosti. In prav za to dogajanje, ki je pognalo korenine, izrekam še prav posebno zahvalo predsedniku gradbenega odbora gospodu Rajku Jenku in župniku Božidarju Metelku.«

Rajko Jenko in Božidar Metelko. FOTO: osebni arhiv

To je opazil in zapisal tudi takratni zelo levo usmerjeni tisk: v eni izmed številk revije Naša žena je novinarka v članku »Na dnu srca so si vsi ljudje bratje« med drugim zapisala: »… Kajti obnova propadajoče cerkve je zbližala in pognala korenine prijateljstva med župnikom Božidarjem Metelkom in gospodom Rajkom Jenkom, predvojnim skojevcem, komunistom iz leta 1940 … Kot da bi Rajko sam sebi ne verjel, da je mogoče takšno zbližanje ljudi 'z dveh bregov' …« (Simona Fajfar, str. 6, 1988)

V reviji za Slovence po svetu Rodna gruda je bilo v članku »V Kočevju so premaknili zgodovinsko goro nezaupanja« ob obnovi cerkve Corpus Christi med drugim zapisano: »… odbijali smo omet starega in napačnega gledanja drug na drugega; rušiti so se začeli zidovi medsebojnega nezaupanja; začeli smo graditi mostičke poznanstva in prijateljstva … ta obnovljeni kraj pri cerkvi je postal simbol nove dobe – novega začetka« (št. 4/1988, str. 10)

V novi kapelici na Brezovici je tudi slika sv. Teodorja (levo). FOTO: osebni arhiv

Ali se v molitvi pogosto obračate na svojega nebeškega zavetnika, se mu kdaj priporočate?

Zadnja leta sem se veliko priporočal /in se še vedno!/ predvsem Magdaleni Gornik in bil v raznih, posebno zdravstvenih težavah tudi uslišan. Verjetno pa sem se premalo /le tu in tam/ obračal na godovnega zavetnika Teodorja. Zadnje leto pa se veliko bolj, še posebno odkar slika Teodorja, ki mi jo je narisala in poklonila neka gospa iz Ljubljane, že eno leto visi med drugimi slikami tudi v novi kapelici mojega prijatelja. Ta kapelica sv. Družine je bila blagoslovljena 10. oktobra letos in stoji v vasi Brezovica v župniji Stopiče. Tja večkrat zahajam in se vedno ustavim ob njej ter se v svojih molitvah obračam tudi na svojega patrona.

Duhovniki pri blagoslovu kapelice: Miro Virant, Uroš Švarc, Jože Ovniček, Dušan Kožuh in Božo Metelko. FOTO: osebni arhiv

Ste kdaj krstili kakšnega Božidarja, Teodorja ali Tea?

Ime Božidar je bilo v prejšnjem »jugo režimu« preveč versko izpostavljeno, zato niso dajali takih imen. Krstil sem svojega pranečaka z imenom Teo, ki s svojo družino živi v Bruslju. Mislim pa, da sem krstil tudi kakšno deklico Tejo. Zanimivo pa je to, da je ime Teo v Sloveniji v zadnjih desetletjih zelo priljubljeno. Januarja letos je to ime nosilo 1.597 prebivalcev Slovenije in je bilo med 15 najbolj priljubljenimi imeni za fantke; od leta 2008 se je pogostost tega imena povečala za 276 odstotkov. Ime Teja pa je to leto imelo 2.874 deklic.

Med govorom na Otočcu 5. novembra 2014. FOTO: osebni arhiv

Kaj se lahko iz življenja svetega Teodorja naučimo za svoje vsakdanje življenje in bolje živimo svojo vero? 

Še posebno mi Slovenci, ki smo »ranjeni« zaradi povojnih komunističnih pritiskov na kristjane in se tega težko osvobajamo, predvsem starejša generacija, se lahko od sv. Teodorja navzamemo več poguma in neustrašnosti, njegovo pričevanje pa nam je hkrati lahko v vzpodbudo in zgled. Nikogar se ni bal. Ko so mu dali tri dni za premislek, da se odloči in daruje »bogovom«, je šel in z vso odločnostjo zažgal tempelj Kibele. S tem je dokazal, da je zanj edini Bog – Jezus Kristus in je zanj pripravljen trpeti. Če bi začeli mi Slovenci – kristjani sedaj posnemati sv. Teodorja in bi se vsaj nekoliko otresli nepotrebnega »strahu« /sramu!/, bi se v naši preljubi domovini marsikaj spremenilo na bolje. To sem poudaril, ko sem bil generalni vikar v Novem mestu in sem bil 5. novembra 2014 povabljen na Otočec, kjer so se zbrale pomladne stranke: da je že čas, da sedejo skupaj, se pogovorijo in sodelujejo, na ta način bodo veliko močnejši. Kajti v »slogi je moč«!

Praznovanje 80-letnice. FOTO: osebni arhiv

Če bi svetnika srečali danes, kaj bi ga vprašali?

Od kod je zajemal moč za svojo neustrašnost in pričevanje. In kaj svetuje nam današnjim Evropejcem, posebno Slovencem, da se ne bomo še naprej oddaljevali od svojih krščanskih korenin. Kje naj začnemo – kaj naj storimo?!

Na praznovanju 80-letnice se je zbralo okoli sto gostov ... FOTO: osebni arhiv

Za konec še iskrene čestitke in obilo blagoslova ob Vašem godu! Kako ga običajno praznujete?

Ta dan imam sveto mašo kot običajno; žal pa ne morem vzeti obrazca sv. Teodorja, ker je ta dan obvezni god – praznik posvetitve Lateranske bazilike in »povozi« mojega zavetnika, ki je zato »v senci«. Na ta dan povabim na kosilo svoje najožje domače, ki živijo v bližini Novega mesta, prijatelje in zadnje čase tudi p. frančiškane, pri katerih preživljam jesen življenja. Pred dobrim mesecem, ko sem obhajal okrogli jubilej, 80 let, sem imel povabljenih sto gostov; med njimi je bilo tudi deset sobratov duhovnikov, škof Glavan in kardinal dr. Rode. Letos pa želim poleg tega, da bomo sedli skupaj, biti ta dan še posebno v »duhu čim bolj povezan s sv. Teodorjem« ter s svojimi bližnjimi sorodniki in prijatelji duhovniki.

... med njimi tudi kardinal dr. Franc Rode. FOTO: osebni arhiv