Vaš nebeški zavetnik je sv. Damijan (njegovo ime pomeni »krotilec«), dvojček brata Kozme (»urejenega«): priljubljena svetnika in mučenca sta slovela kot odlična zdravnika. Ali veste, kdo vam je izbral ime in zakaj?

Ime mi je gotovo izbrala moja mami. Mislim, da je skrb glede imen oče bolj kot ne prepustil njej. Sploh, ker je prvo hčer poimenovala po njem … Kakor koli, v naši mali hinjski župniji sem bil prvi s tem imenom. Dejansko tudi na domačem pokopališču nisem zasledil tega imena med našimi predniki. Je pa kmalu za mano isto ime dobilo še nekaj fantov, pa jim verjetno nisem bil jaz navdih. Menda je bilo ime Damjan najpogostejše v letih 1970 do 1990. Bog si ga vedi zakaj. O tem, zakaj so mi starši dali ime ravno po sv. zdravniku Damijanu, dejansko nisem nikoli nikogar spraševal. Je pa res, da je rod mojega starega očeta po mamini strani izhajal iz vasi Korinj v župniji Krka, kjer je verjetno najbolj znana slovenska romarska cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu. Pod župnijo Krka je nekdaj sodila tudi naša župnija in na ta način gotov obstaja neka vez, ki je ni moč prezreti.

Ali ste v času svojega duhovništva krstili kakšnega Damijana?

Zanimivo vprašanje. Dejansko se na hitro spomnim samo enega, vejetno pa je bil še kakšen več. Gotovo pa vem, da nisem krstil nikogar z imenom Kozma. In še nikogar s tem imenom nisem osebno srečal.

Damjan Štih v kočevski župnijski cerkvi sv. Jerneja. FOTO: Anej Fajdiga

Kaj vas najbolj nagovarja v življenju sv. Kozme in Damijana? Predanost poklicu, ali morda zvestoba veri, ki sta jo izpričala z mučeništvom?

V otroštvu sem zelo rad bral, med drugim veliko življenjepisov svetnikov. Mnogi njihovi zgledi so me resnično močno pritegnili. Med njimi mogoče najbolj zgled sv. Damijana de Veustra, t.i. apostola gobavcev, ali pa sv. Janeza Vianeja. In prav ob njihovem zgledu sem se iskreno navdušil za Boga, za vero, nenazadnje za duhovništvo. Svetniki, ki so v času moje mladosti imeli »črno piko« legendarnosti in so bili pogosto prezrti, ker so mnogi sumili, da mogoče sploh niso obstajali, mi zato niso bili ravno blizu. In žal med slednje sodita tudi sv. Kozma in Damijan. Zato pa sem ju odkrival kasneje, večinoma že kot duhovnik, in sicer zlasti, ko sem se srečeval s cerkvami ali oltarji, ki so jima bili posvečeni, in še bolj s pobožnostmi (žal večinoma nekdanjimi), ki so bili z njima povezani. Tako da se svojemu zavetniku in njegovemu bratu osebno nisem nikoli posebej priporočal. Zanimivo, da sem zelo naključno, ob obisku Münchna, ki je imel čisto drug namen, našel tudi relikvije sv. bratov Kozma in Damijana v cerkvi nadangela Mihaela. In (gotovo ne slučajno) sem se nepričakovano pred njunima relikvijama znašel ravno ob njunem godu.

Svojega zavetnika in njegovega brata sem spoznaval predvsem kot zavetnika za zdravje - sprva še ne iz lastne potrebe, ampak predvsem ob spoznavanju, da ... so se jima zlasti naši predniki radi in zaupno priporočali.

Kozma in Damijan sta zavetnika zdravnikov, zobozdravnikov, kirurgov, lekarnarjev, farmacevtov, fizikov, frizerjev in slaščičarjev ter tradicionalna priprošnjika za zdravje. Se v molitvi pogosto zatekate k njima? Ali v svojem življenju čutite priprošnjo svojega zavetnika? Nam lahko zaupate kakšno izkušnjo?

Ja, lepo. Priznam, da do danes nisem vedel, da »imata čez« tudi frizerje in slaščičarje. Če bi to prej vedel, bi mogoče ne ostal tako zgodaj brez las ... :) Kot sem že dejal, sem svojega zavetnika in njegovega brata spoznaval predvsem kot zavetnika za zdravje. Takrat še ne iz lastne potrebe, ampak predvsem ob spoznavanju, da sta navzoča v mnogih cerkvah in so se jima zlasti naši predniki radi in zaupno priporočali. Dokler mi je zdravje dobro služilo, nisem imel nobene potrebe, da bi se jima priporočal. No, tako sem vsaj mislil. Zanimivo, da tudi sicer v Cerkvi v našem času (mogoče bolje rečeno: v slabih treh desetletjih, odkar sem duhovnik) sv. Kozma in Damijan nista uživala prave pozornosti. Leto pred mašniškim posvečenjem sem denimo pomagal v Bolniški župniji kot diakon, pa se ne spomnim nobene hude pobožnosti ali npr. podobice ali romanja v čast teh dveh svetnikov. Mogoče pa samo nisem bil dovolj pozoren na to. Ali ima npr. kakšna slovenska bolnišnica kapelo posvečeno sv. bratoma? Mislim, da ne.

Damjan Štih je od leta 2024 župnik župnije Sveti Križ - Podbočje. FOTO: Ivo Žajdela

Seveda sem se zavetnikov zdravnikov in priprošnjikov za zdravje posebej spomnil, ko sem pred skoraj štirimi leti dobil diagnozo: rak na debelem črevesju. Sem se jima od takrat dalje več priporočal? Pravzaprav ne več, ampak sem samo nadaljeval in nadgrajeval to, kar sem v zadnjih letih začel. Nepričakovano odkritje relikvij sv. Kozma in Damijana sem že omenil. Drug podoben »slučaj« je hotel, da sem leta 2013 postal župnik v Kočevju. Med mnogimi ruševinami cekva in kapel na Kočevskem sem našel tudi ruševine kapele (v bistvu je bila kar cerkev) sv. Kozma in Damijana na Oneku. In tja sem rad večkrat kratko poromal. Včasih sem se le na hitro zapeljal mimo z avtom, drugič s kolesom, pogosto vsaj delno peš. Običajno brez kakšnih velikih prošenj, bolj zato, da se ne pozabi, da je tu bilo svetišče, kjer so naši predniki prejemali Božjo pomoč in tolažbo. In da se ta vera in zaupanje v meni in v mojih faranih ohranjata.

Nisem slutil, da bom nekaj mesecev kasneje po Božji previdnosti na poseben način postal »klient« sv. bratov zdravnikov ...

V še eni kapeli (sv. Frančiška Ksaverja) v Kočevju sem našel čudovito in mogočno sliko sv. bratov in ob redkih sv. mašah v tej kapeli sem ju vedno kaj poprosil. Zopet bolj za vse kot zase. Nato sem po čudnem slučaju odkril čudovito cerkev sv. Kozma in Damijana v Podbrjah (čisto ob Podnanosu v Vipavski dolini). Posebej mi je bilo to odkritje dragoceno, ker sem štiri leta malega seminišča preživel v Vipavi in bil prepričan, da Vipavo z okolico dobro poznam, pa se mi je ta baročni biser uspel tako dobro skriti. Žal je še danes za marsikoga skrit. In z njim mnoge milosti ... In končno sem se čutil posebej nagovorjen od vere prvotnih prebivalcev Kočevske - Kočevskih Nemcev, ki so tradicionalno peš romali na Krko. Dobrih 35 km je bilo dolgo to romanje. S skupino prijateljev, s katerimi smo veliko romali peš, smo dodobra raziskali to pot in leta 2022 tja poromali kar dvakrat: prvič meseca marca s prošnjo za konec epidemije in za mir v Ukrajini. Tega prvega romanja se osebno nisem mogel udeležiti, ker sem (Božji smisel za humor je res velik) ravno takrat zbolel za covidom. 

Peš romanje na novo mašo Janeza Meglena - iz Kočevja do Krke. FOTO: osebni arhiv

Drugič smo poromali na Krko v mesecu juliju na novo mašo Janeza Meglena. Takrat še nisem slutil, da bom nekaj mesecev kasneje po Božji previdnosti na poseben način postal »klient« sv. bratov zdravnikov. Po moji diagnozi so mi prijatelji peš romarji ponudili, naj povem, kam in kdaj poromamo za moje zdravje. Ker je bila pot iz Kočevja do Krke kar konkretna in jo v novem stanju nisem bil sposoben, sem se odločil za romanje od Krke do Zaplaza - od sv. Kozma in Damijana do Zaplaške Matere Božje, ki »ne pozabi« oz. zagotovo usliši. To krajšo, a zelo lepo romarsko pot smo nato prehodili dvakrat.

Peš romanje od Krke do Zaplaza - od sv. Kozma in Damijana do Zaplaške Matere Božje: na cilju pri Zaplaški Mariji. FOTO: osebni arhiv

Kako bi sveta brata predstavili sodobnemu človeku, ki Kozme in Damijana ne pozna?

Osnovne podatke o svetnikih lahko danes vsakdo zlahka najde. Osebno se mi zdi močnejše in bolj prepričljivo pričevanje teh, ki so se z vero k sv. bratoma zatekali zlasti v preteklosti. Mogoče najlepše to lahko začutimo, ko beremo Jurčiča. V mnogih delih tega pisatelja z Muljave veje vsakdanja življenjska vera in zaupanje tudi na mogočno priprošnjo sv. »šintarskih bratov«. Take vsakdanjosti oz. vere, prepletene z življenjem, bi si želel zase in za slovenske vernike danes.

Za konec še iskrene čestitke in obilo blagoslova ob Vašem godu! Kako ga običajno praznujete?

Boglonaj za voščilo. Nisem ravno človek velikih praznovanj. Običajno praznujem s sv. mašo in ob brevirju ob njunem godu, pa če je prilika še s kakšnim srečanjem duhovnikov ali prijateljev, ki je spodbujeno z bližino njunega godu in je priložnost za zahvalo za vse za nazaj in prošnjo za naprej. Letos verjetno ne bom poromal v München, če pa nanese, bi se z veseljem ustavil pri njunih relikvijah. Mogoče pa je spet čas za kakšno peš romanje? V zvezi s sv. bratoma se mi je doslej marsikaj »zgodilo slučajno«, pa se je vse kasneje pokazalo kot del lepega Božjega načrta. Zato ostajam odprt zanj še naprej.