»Odgovor na Božji klic je dozorel pri 23 letih, potem ko sem že pet let delal v svojem poklicu,« je povedal ob današnjem osebnem prazniku. Posvečen je bil 29. junija 1996 v ljubljanski stolnici po rokah nadškofa Alojzija Šuštarja. »Doslej sem služboval kot kaplan na Brezovici pri Ljubljani in v Novem mestu - Šmihel, kot župnik pa nato v Dolenji vasi pri Ribnici in v Srednji vasi v Bohinju. Zadnjih 11 let sem župnik v Retečah in od leta 2020 še v župniji Škofja Loka – Suha.«

Kot nekdanji športni trener je navdušeno spremljal zimske olimpijske igre in navijal predvsem za Niko in Domna iz družine Prevc. Konec marca bo v duhu hvaležnosti obhajal 60 let zemeljskega življenja, junija pa še 30 let duhovništva.

Kdo je zaslužen, da vam je ime Branko? Imate tudi v osebnih dokumentih zapisano ime Branko ali ste Aleksander?

Pravzaprav se ne spomnim, da bi se s starši kdaj o tem pogovarjali. V mojem sorodstvu je le en Branko. Meni je to ime všeč, ker izhaja iz staroslovanske osnove bran, kar pomeni braniti. Lahko bi bil tudi okrajšava za imeni Branimir in Branislav, ki pa že v imenu nosita pomembno simboliko. Vendar moje ime ni izpeljanka iz teh dveh imen, temveč nosim samostojno ime Branko, kar je tudi moje uradno ime.

Kako po navadi praznujete god? Imate kakšen običaj na ta dan, se kam odpravite, vas kdo obišče? 

Večinoma je godovni dan bolj delaven, se pa vedno s sodelavci ali prijatelji nekoliko ustavimo, poklepetamo in malo nazdravimo. Običajno v teh dneh sosede iz Reteč povabim tudi na zajtrk.

Leta 2024 je rojstni dan praznoval na veliko soboto. Fotografija je nastala na velikonočno vigilijo. FOTO: Tatjana Splichal

Vaš zavetnik je sv. Aleksander, ki je kot škof vodil aleksandrijsko Cerkev v Egiptu med letoma 312 in 328, torej v času, ko je prenehalo preganjanje Cerkve z milanskim ediktom leta 313. Je Cerkev tudi v današnjem času preganjana? 

Ja, Cerkev je tudi danes preganjana. V svetovnem merilu so podatki kar zastrašujoči. Pri nas je ta boj proti Cerkvi bolj prefinjen. Ta boj se v veliki meri odvija pri posameznih področjih življenja in v pogledu na človeka, pri na primer antropoloških vprašanjih, predvsem ob moralno-etičnih vprašanjih. Tu pa je včasih ta boj zelo neposreden in nizkoten.

Branko Potočnik je včasih treniral alpsko smučanje, preizkusil pa se je tudi v trenerskih vodah. FOTO: Osebni arhiv 

Na nicejskem koncilu leta 325 je bil patriarh Aleksander med glavnimi govorniki, ki so branili pravi nauk v Cerkvi. Katera njegova drža ali lastnost vas pri njem najbolj nagovarja?

Aleksander Aleksandrijski je veliko pripomogel, da se je na koncilu v Niceji leta 325 jasno izoblikoval nauk, da je Jezus pravi Bog in pravi človek in da je posledično tudi Marija Božja mati. Pri obrambi tega nauka je pokazal veliko odločnost. Zame je to spodbuda k nenehnemu teološkemu študiju, da bi lahko z jasnostjo in odločnostjo kot duhovnik oznanjal pristen nauk Jezusa in Cerkve. Všeč mi je tudi njegov blagi značaj, čeprav je to kar izziv, ker sem po naravi nekoliko koleričnega značaja.

Zame je to spodbuda k nenehnemu teološkemu študiju, da bi lahko z jasnostjo in odločnostjo kot duhovnik oznanjal pristen nauk Jezusa in Cerkve.

Izvedeli smo, da ste včasih trenirali smučanje. Za katerega slovenskega športnika ste najbolj stiskali pesti na pravkar končanih zimskih olimpijskih igrah? 

Drži, v otroštvu sem treniral alpsko smučanje, v srednji šoli tudi nogomet, potem pa sem bil do odhoda v semenišče leta 1989 tudi trener v smučarskem klubu Iskra Železniki. Ker izhajam iz selške doline in ker poznam starše Prevčevih, je kar naravno, da sem pesti stiskal za Niko in Domna.

Na smučarskem dnevu slovenskih duhovnikov, redovnic in katehistinj. FOTO: Jože Potrpin

Naslednji mesec, 31. marca, boste dopolnili 60 let, konec junija pa obhajali 30 let duhovništva. Za kaj ste v življenju najbolj hvaležni? 

Veliko stvari se je nabralo v življenju, za katere sem neizmerno hvaležen. Izpostavil bi predvsem dar življenja, vere in duhovništva. Nikakor pa ne morem niti mimo vsega, kar so mi posredovali starši.